Jedro

Za pasivno legitimacijo pri negatorni tožbi ne zadošča, da prihaja protipravno vznemirjanje lastnika iz strani tretjega, temveč mora imeti tretji zaradi ravnanja neposrednega motilca proti lastniku neposredno korist, ki jo mora odobriti. Dejanje neposrednega motitelja mora tretji šteti kot svoje zaradi pridobitve neposredne koristi. Tem kriterijem ni zadoščeno, ko gre za nedovoljeno parkiranje delavcev tožene stranke in kupcev v njeni trgovini na zemljiščih tožeče stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka, odmerjene na 252,81 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da toženka protipravno vznemirja tožnico kot lastnico nepremičnin (par. št. 1618/1 – dvorišče, 1619/2 – travnik, 1622/2 – dvorišče in 1618/2 – dvorišče, stanovanjska stavba, poslovna stavba, gospodarsko poslopje, vse vl. št. 956 k.o. ...) s tem, ko stranke njene prodajalne parkirajo svoje avtomobile na teh tožničinih nepremičninah. Toženki je naložilo, da je po strankah dolžna opustiti parkiranje na teh nepremičninah ter strankam prepovedalo parkiranje. Sodišče je ocenilo, da toženka stranka ni neposredni, temveč posredni motilec, in sicer po strankah svoje prodajalne. V sporu zaradi protipravnega vznemirjanja lastnika je pasivno legitimiran tudi tisti, ki ima od vznemirjanja korist, toženka pa ima od prodajalne korist, to je dobiček, promocijo in prepoznavnost. Kupci kot stranke prodajalne so temeljni faktor te koristi in tako je podana neposredna vez med toženo stranko in kupci, ki se pojavljajo kot motilci tožeče stranke, zato je vznemirjanje odgovorna toženka.

2. Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na protipravno vznemirjanje s strani tožene stranke po zaposlenih delavcih, ki parkirajo svoje osebne avtomobile na tožničinih nepremičninah. Toženka svojim zaposlenim ni naročila, naj vznemirjajo lastnico nepremičnine v njeni posesti in nima nobene koristi od dejstva, da zaposleni parkirajo na tožničinih zemljiščih. Svoje delavce je opozorila, da parkiranje na tožničinih zemljiščih ni dovoljeno in jim je drugje parkirišče tudi zagotovila.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in ugodilo pritožbi tožene stranke ter prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek o toženkinem protipravnem vznemirjanju tožeče stranke s tem, ko stranke njene trgovine parkirajo svoje osebne avtomobile na tožničinih zemljiščih. Drugostopenjsko sodišče ne soglaša z razlago pojma koristi, ki naj bi jo imela tožena stranka. Kupci res ustvarjajo prihodke in prepoznavnost, vendar taka potencialna korist ne ustreza pravnemu standardu koristi, ki naj bi od vznemirjanja lastninske pravice tretjega po kupcih imel lastnik prodajalne.

4. Tožeča stranka je vložila revizijo, s katero izpodbija drugostopenjsko sodbo v celoti. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Trdi, da gre za zmotno uporabo 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Meni, da je toženka pasivno legitimirana, ker vznemirjanje, to je prepovedano parkiranje na tožničinih zemljiščih, prihaja iz sfere tožene stranke. Tožena stranka s svojo industrijsko dejavnostjo ustvarja stanje, ki tožnico vznemirja v njeni lastninski pravici. Izpodbijana sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih.

5. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in toženi stranki, ki je nanjo obrazloženo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po 73. členu SPZ je zaradi sosedstva ali prostorske povezanosti nepremičnin prepovedano medsebojno vznemirjanje lastnikov teh nepremičnin. Zaščiti pred vznemirjanjem je namenjena negatorna tožba po 99. členu SPZ, če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari. Po stališču teorije(1) je za negatorno tožbo pasivno legitimirana vsaka oseba, ki protipravno vznemirja lastnika v izvrševanju njegove lastninske pravice, pa tudi tisti, ki je dal nalog za vznemirjanje, ali pa tisti, v čigar korist je bilo vznemirjanje storjeno, če je to korist kasneje odobril. 8. Gornjo razlago pasivne legitimacije po 99. členu SPZ je upoštevalo drugostopenjsko sodišče, z njo pa se očitno strinja tudi tožnica, ki jo v svoji reviziji izrecno navaja. V nadaljevanju svoje revizije pa trdi drugače, češ da pri vprašanju pasivne legitimacije ni pomembno, ali ima tožena stranka od tega, ker njeni zaposleni in njene stranke parkirajo pri tožnici, kakšno korist. Meni, da je bistveno, da vznemirjanje prihaja iz sfere tožene stranke. Vrhovno sodišče taki trditvi tožeče stranke na pritrjuje. Strinja se z razlago pasivne legitimacije za negatorno tožbo, kot je navedena v teoriji ter poudarja, da za vznemirjanje lastnika praviloma odgovarja neposredni povzročitelj, v tem primeru delavci in stranke tožene stranke. Širitev zakonske definicije tretjega protipravnega motilca iz 99. člena SPZ na posrednega motilca pa zahteva tesno povezavo med njima. Ohlapni pojem sfere ne zadošča. Po presoji Vrhovnega sodišča je pasivno legitimiran tisti posredni motilec, po katerega nalogu oziroma naročilu je neposredni motilec storil vznemirjanje, ali tisti, ki ima od takega neposrednega vznemirjanja korist, ki jo kasneje odobri. Če torej take ustrezne koristi ni, posredni motilec lastniku ne odgovarja in torej ni pasivno legitimiran. Obe sodišči sta se zato pravilno ukvarjali z vprašanjem koristi, ki naj bi jo zaradi parkiranja delavcev in strank na tožničinih zemljiščih imela tožena stranka. Zaključek izpodbijane sodbe, da ustrezne koristi ni in s tem tudi ne pasivne legitimacije tožene stranke, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilen.

9. Temu zaključku tožeča stranka v reviziji nasprotuje z navajanjem številnih dejstev, ki sta jih že ugotovili obe sodišči in s trditvami o industrijskem kompleksu tožene stranke, ki se nahaja okrog tožničinih zemljišč, kar pa v sodbah obeh sodišč ni izrecno ugotovljeno in je zato neupoštevno. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč pa izhaja, da na tožničinih nepremičninah dnevno parkirajo delavci tožene stranke in kupci, ki prihajajo v toženkini trgovini. Stališčem izpodbijane sodbe o odsotnosti ustrezne koristi tožene stranke zaradi motečih ravnanj njenih delavcev in kupcev tožnica v reviziji ne nasprotuje s tehtnimi razlogi in ne navaja, kakšno korist naj bi imela toženka zaradi parkiranja toženkinih delavcev na tožničinih zemljiščih. Nikakor ni izkazano toženkino odobravanje spornega parkiranja. Ugotovljeno je nasprotno: toženka je drugje uredila veliko število parkirnih mest in svoje delavce pisno opozorila, naj pri tožnici ne parkirajo.

10. Podobno velja za parkiranje toženkinih kupcev na tožničinih zemljiščih. Res je prvostopenjsko sodišče videlo korist za toženo stranko zaradi parkiranja strank njenih trgovin na tožničinih zemljiščih, in sicer zaradi ustvarjanja dobička, promocije in prepoznavnosti. Vendar je pritožbeno sodišče zavzelo pravilno stališče, da taka razlaga koristi v smislu 99. člena SPZ ni pravilna. Povezava med protipravnim parkiranjem in koristmi od prodaje je oddaljena in nezanesljiva. Tožena stranka je zgradila veliko parkirišče, kjer stranke lahko parkirajo. Tudi če stranke ne bi parkirale na tožničinih parcelah, bi glede na možnost parkiranja na parkirišču zelo verjetno obiskale toženkini trgovini, zato je zelo nezanesljivo pripisati dobiček, promocijo in prepoznavnost tožene stranke prav spornemu parkiranju. Poleg tega bi morala biti ta korist s strani posrednega motitelja odobrena; dejanje neposrednega motitelja bi moral šteti kot svoje zaradi pridobitve neposredne koristi. Nič takega tožeča stranka ni zatrjevala v svoji tožbi in nobenih ugotovitev v tej smeri ni. Ob tem pa tožeča stranka tudi neutemeljeno terja, da bi moralo pritožbeno sodišče pojasniti, katera je tista korist, ki bi ustrezala pravnemu standardu koristi, ki bi jo od vznemirjanja imela tožena stranka. Zadošča, da je pritožbeno sodišče v obravnavanem primeru obrazložilo, da ustrezne koristi ni. Očitek pomanjkanja razlogov in posledično bistvene kršitve je zato neutemeljen, pri čemer je treba ugotoviti, da se je pritožbeno sodišče opredelilo do relevantnih tožničinih navedb, sodba pa je razumljiva in jo je mogoče preizkusiti.

11. Glede na revizijske trditve Vrhovno sodišče še dodaja, da je v tovrstnih zadevah lahko pomembno, ali ima posredni motitelj dejansko in pravno možnost preprečiti vznemirjanje. V obravnavani zadevi je očitno, da ne, saj ni jasno, kako bi lahko tožena stranka preprečila parkiranje svojim delavcem in kupcem na tožničinih parcelah. Zgradila je parkirišče, opozorila svoje delavce, fizičnih pregrad na tožničinih zemljiščih pa ne more postavljati. Drugače pa velja za tožečo stranko, ki v reviziji neutemeljeno trdi, da se ne more obraniti pred nedovoljenim vznemirjanjem. Prav ona lahko na svojem zemljišču z ustreznimi tehničnimi napravami poskrbi za ustrezno (selektivno) uporabo svojih nepremičnin.

12. Revizijsko sodišče zaključuje, da je neutemeljeno revizijsko uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava, zatrjevana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pa tudi ni podana.

13. Tožeča stranka s svojo revizijo ni uspela, toženi stranki pa so z obrazloženim odgovorom na revizijo nastali stroški, do povrnitve katerih je v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP upravičena. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP tožnici naložilo povrnitev stroškov revizijskega postopka toženki v znesku 252,81 EUR, ki jih je na podlagi stroškovnika odmerilo v skladu z odvetniško tarifo.

Op. št. (1): A. Berden, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 504; A. Frantar, Varstvo pred posegi in motnjami – negatoria, PiD 1995, št. 5, str. 569.