Jedro

Tožnik je bil v spornem obdobju razporejen na delovno mesto višji zdravstveni tehnik, opravljal pa je delo višje vrednotenega delovnega mesta merilni asistent. Za dejansko opravljanje dela je upravičen do plače (razlike v plači), kot je bila določena za delovno mesto merilni asistent.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka (glede stroškov postopka) spremeni tako, da na novo glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 990,74 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.“ V preostalem se pritožba tožnika ter v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas od meseca aprila 2004 do julija 2007 plačati (pravilno: obračunati) bruto razliko plače (skupaj 6.669,20 EUR) v posameznih mesečnih zneskih, razvidnih iz izreka sodbe ter od tako obračunanih bruto plač odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je s sodbo (pravilno: s sklepom) zavrglo tožbo glede zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od meseca oktobra 2006 do julija 2008 priznati in izplačati (pravilno: obračunati) še razliko v bruto plači (skupaj 2.000,00 EUR) zaradi napredovanja za dodatni količnik 0,15 in sicer za vsak posamezni mesec 100,00 EUR, od bruto zneskov odvesti prispevke in akontacijo dohodnine ter tožniku plačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega posameznega zneska od 10. dne v mesecu do plačila, vse pod izvršbo (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Stranki sta se pravočasno pritožili zoper sodbo (pravilno: sodbo in sklep) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem.

Tožena stranka izpodbija sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov (v I. in III. točki izreka). Navaja, da je zahtevek tožnika iz naslova razlike v plači za obdobje od 10. 5. 2004 do 10. 8. 2007 v presežku od prvotno zahtevanih 125,00 EUR mesečne razlike zastaral. Glede tega je na naroku glavne obravnave 19. 12. 2011 podala ugovor zastaranja. Sodišče je s sprejeto odločitvijo nedopustno poseglo v pravnomočno sodbo opr. št. Pd 463/2007, s katero je bilo ugotovljeno, da med strankama ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto merilnega asistenta. V navedenem sporu se je obravnavalo ključno vprašanje o tem, ali so se stranke dejansko dogovorile, da bo tožnik opravljal delo na tem delovnem mestu in zato prejemal plačo po količniku 3,25. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik izpodbija sodbo (pravilno: sklep) v II. točki izreka in zaradi odločitve o stroških postopka (v III. točki izreka). Navaja, da sodišče ni imelo nobene podlage za zavrženje tožbe glede zahtevka, ki se je nanašal na povišanje plače zaradi napredovanja. V spornem času ni bil s strani tožene stranke v ničemer seznanjen o napredovanju, v tej zvezi pa mu ni bil vročen noben ocenjevalni list. Za njega ni realna ocena, da je bil takrat ocenjen podpovprečno. Nikoli ni bil grajan pri delu, meni, da je opravljal delo merilnega asistenta tako kot preostala dva sodelavca. Če bi delo res tako slabo opravljal, bi ga tožena stranka gotovo razporedila na drugo manj zahtevno delovno mesto. Sodišče bi moralo v skladu s preiskovalnim načelom po uradni dolžnosti izvesti dokaze glede načina ocenjevanja ter v tej zvezi preizkusiti vročanje pisnih ocen. Poleg tega se ne strinja tudi z odločitvijo o stroških postopka, saj je v sporu s svojimi zahtevki v večini uspel. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep o zavrženju tožbe ter odločitev o stroških tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V nadaljevanju sta tako tožnik kot tožena stranka odgovorila na pritožbo nasprotne stranke ter predlagala zavrnitev vloženih pritožb. Pritožba tožene stranke ni utemeljena. Pritožba tožnika je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebujeta izpodbijana sodba in sklep pravilne dejanske in pravne razloge (razen v delu odločitve o stroških, kar bo obrazloženo v nadaljevanju). Sodišče prve stopnje je glede odločitve o priznanju tožniku razlike premalo izplačane plače (v I. točki izreka) ter glede odločitve o zavrženju tožbe zaradi plačila razlike v plači iz naslova napredovanja (v II. točki izreka), na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdanima sodbo in sklepom ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere sta opozorili pritožbi in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe obeh strank še odgovarja: Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je bil tožnik delavec tožene stranke na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 10. 1998 za nedoločen čas na delovnem mestu – višji zdravstveni tehnik. Tožnik je kljub formalni razporeditvi na navedenem delovnem mestu v spornem času dejansko opravljal delo merilnega asistenta na oddelku za kardiologijo in angiologijo pri toženi stranki do meseca julija 2007, ko je bil premeščen na drug oddelek. Takšno delovno mesto je bilo plačilno višje ovrednoteno. Tožena stranka je 1. 8. 2003 sprejela novo sistemizacijo delovnih mest ter tožniku ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, ki naj bi bila skladna z opisi del in nalog v sistemizaciji, vendar takšne pogodbe z njo ni sklenil. Sodna praksa je pri obravnavanju enakih primerov že sprejela stališče, da je delavec upravičen do plače za delo, ki ga dejansko opravlja pri delodajalcu, ne glede na drugačno formalno razporeditev oziroma sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. V tej zvezi so tožnikovo dejansko opravljanje dela merilnega asistenta pri toženi stranki v svojih izpovedbah potrdili predstojnik oddelka Vojko Kanič ter sodelavci. Zato je imelo sodišče prve stopnje vso podlago, da je tožniku priznalo zahtevano razliko v plači, ki bi jo moral dobivati za delo, ki ga je v spornem času dejansko izvajal. Neutemeljena je pritožba tožene stranke, da je bilo glede obstoja pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto merilnega asistenta že pravnomočno odločeno v delovnem sporu opr. št. Pd 463/2007. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je bilo v navedenem sporu ugotovljeno, da med strankama v letu 2004 ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto merilnega asistenta. Tožnik takšne pogodbe ni podpisal, ker se ni strinjal z njeno vsebino. Vendar takšna ugotovitev v navedenem sporu ne pomeni rešitve predhodnega vprašanja v tem sporu, ko je sodišče prve stopnje pravilno štelo za dokazano, da je tožnik kljub formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi iz leta 1998 za delovno mesto višjega zdravstvenega tehnika, dejansko opravljal delo merilnega asistenta, zaradi česar je za takšno delo od tožene stranke utemeljeno uveljavljal pripadajočo razliko v plači. Neutemeljena je pritožba, ki opozarja na zastaranje zahtevka razlike v plači v presežku od prvotno zahtevanih 125,00 EUR mesečne razlike plače. Iz podatkov v tožbi je razvidno, da je tožnik pravočasno zahteval plačilo razlike v plači, ki jih je opredelil po lastnem izračunu v povprečni višini ter v tej zvezi predlagal izvedenca finančne stroke, zaradi podaje njenega natančnejšega izračuna. Tožnik je v nadaljevanju postopka umaknil takšen dokazni predlog, saj je tožena stranka izdelala izračun razlike v plači za sporno obdobje, ki je v posameznih mesecih odstopal zneskovno bodisi nekoliko navzgor bodisi nekoliko navzdol od prvotno postavljenih zahtevkov v tožbi. Tožnik je tako imel vse razloge, da je ustrezno modificiral tožbo na podlagi izračuna tožene stranke, to je po podatkih višine plače, s katerimi je edino razpolagal, kar pomeni, da je iz tega naslova pravilno uveljavil zahtevke v roku, v katerem ni moglo priti do zastaranja na način, na katerega se sklicuje tožena stranka.

Neutemeljena je pritožba tožnika, ki izpodbija odločitev o zavrženju tožbe zaradi plačila razlike v plači za čas od meseca oktobra 2006 do julija 2008. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pri takšnem tožbenem uveljavljanju ne gre za čisti denarni zahtevek, temveč za presojo pravilnosti napredovanja delavca po temelju, oziroma drugače povedano, gre za odločitev o pravici iz delovnega razmerja, na katero mora delavec ustrezno reagirati, če jo delodajalec ne izpolnjuje. V konkretnem primeru bi moral tožnik, če v spornem času ni bil deležen napredovanja na svojem delovnem mestu, skladno z določbo prvega odstavka 204. člena ZDR pisno zahtevati od delodajalca, da odpravi kršitev iz delovnega razmerja in obveznost do delavca ustrezno izpolni. Šele v primeru, če delodajalec v 8 dneh po vročeni pisni zahtevi ne bi izpolnil zahtevane obveznosti oziroma ne bi odpravil kršitve, bi lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev zahteval sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. V konkretnem primeru se tožnik ni strinjal z oceno napredovanja iz leta 2003 in 2006, pri čemer je tožbo iz tega naslova zaradi plačila razlike v plači vložil šele 17. 4. 2009, to je po izteku predpisanega roka iz določbe drugega odstavka 204. člena ZDR. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je glede takšnega zahtevka zavrglo tožbo.

Vendar tožnik v pritožbi utemeljeno izpodbija odločitev o stroških (v III. točki izreka). Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je tožnik v sporu uspel zgolj s približno polovičnim delom zahtevka. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožnik v sporu uspel z zahtevkom v višini 6.669,20 EUR, ni pa uspel v višini zahtevka 2.000,00 EUR, glede katerega je bila tožba zavržena. Na podlagi takšne ugotovitve je bil tožnik uspešen v višini 76,93 %, kar na drugi strani pomeni uspeh za toženo stranko v višini 23,07 %.

Zato je pritožbeno sodišče poseglo v izpodbijano stroškovno odločitev in najprej odmerilo potrebne stroške za vsako stranko, ki sta jih imeli v sporu zaradi zastopanja po pooblaščencu in sicer v skladu z dejansko potrebnimi stroški ter Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008). Tako je glede na vrednost spora (do 9.000,00 EUR) priznalo tožniku nagrado za postopek v znesku 378,30 EUR, nagrado za narok v znesku 349,20 EUR (čeprav je bil pooblaščenec udeležen na več narokih, je upravičen do nagrade samo za en narok), pavšalne stroške v znesku 20,00 EUR, nagrado za pritožbo z dne 18. 11. 2009 v znesku 427,20 EUR ter v tej zvezi pavšalne stroške v znesku 20,00 EUR, kar znaša 1.214,70 EUR oziroma ob upoštevanju 20 % DDV 1.457,64 EUR, poleg tega je priznalo tožniku stroške prevoza z vlakom na pet narokov glavne obravnave na relaciji C. – M. – C. v višini 5-krat 19,84 EUR (pridobljeni podatki iz spletne strani Slovenskih železnic), to je 99,20 EUR, kar skupaj znaša 1.556,84 EUR stroškov. Ni pa mu priznalo prevoznih stroškov za njegovega pooblaščenca, ker bi si lahko angažiral pooblaščenca v kraju sedeža sodišča. Glede na to, da je bil tožnik v sporu uspešen v višini 76,93 %, je upravičen do povrnitve stroškov v znesku 1.197,67 EUR. Pritožbeno sodišče je priznalo toženi stranki za zastopanje po pooblaščencu nagrado za postopek v znesku 378,30 EUR, nagrado za narok v znesku 349,20 EUR ter pavšalne stroške v znesku 20,00 EUR, to je skupaj 747,50 EUR, kar ob upoštevanju 20 % DDV znaša 897,00 EUR. Glede na to, da je bila tožena stranka v sporu uspešna v višini 23,07 %, je upravičena do povrnitve stroškov v znesku 206,93 EUR. Po pobotanju tožnikovih stroškov v višini 1.197,67 EUR in stroškov tožene stranke v višini 206,93 EUR, ostane znesek 990,74 EUR v korist tožnika. Pritožbeno sodišče je stroške v navedeni višini naložilo v plačilo toženi stranki, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

V preostalem pa je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer jih je tožena stranka priglasila tako v zvezi s pritožbo kot z odgovorom na tožnikovo pritožbo. Na drugi strani je tožnik priglasil pritožbene stroške samo v zvezi z odgovorom na pritožbo, ne pa tudi glede vložene pritožbe. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, saj tožena stranka s pritožbo ni uspela, pri čemer na drugi strani tako odgovor tožnika kot odgovor tožene stranke nista v ničemer prispevala k sprejeti rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).