Jedro

Vloge za zavarovanje pravic, vložene pred uveljavitvijo ZDen, ni mogoče šteti za zahtevo za denacionalizacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 458/2000-14 z dne 5.9.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo proti odločbi z dne 17.2.2000, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper delno odločbo Upravne enote L., Izpostave V.-R. z dne 18.11.1998. Z njo je upravni organ prve stopnje kot prepozno zavrnil zahtevo I.B. (pooblaščenke M. in M.B.) za vračilo zemljišč parc. št. 1847 in 1848, obe k.o. B., ki sta bili podržavljeni M.B., in vračilo zemljišča parc. št. 1854 iste k.o., ki je bilo podržavljeno M.B., ker je bila vložena po poteku roka, predpisanega za vložitev zahteve za denacionalizacijo (1. odstavek 64. člena Zakona o denacionalizaciji, v nadaljevanju ZDen). Z zahtevo za denacionalizacijo z dne 17.2.1993 sta tožnica in M.B. uveljavljali denacionalizacijo premoženja J. in T.B., z dopolnitvijo zahteve z dne 1.12.1995 pa sta zahtevali še denacionalizacijo premoženja F.B. Zahtevo, ki je predmet tega upravnega spora, je vložila tožnica kot pooblaščenka M. in M.B. dne 24.7.1996, z njo pa uveljavlja denacionalizacijo premoženja, ki jima je podržavljeno. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je potrebno vsako razširitev oziroma dopolnitev denacionalizacijskega zahtevka, s katerim se zahteva denacionalizacija premoženja, ki ga do tedaj vložene zahteve niso vsebovale, smatrati kot samostojni denacionalizacijski zahtevek. Zato mora biti tudi vsaka razširitev oziroma dopolnitev zahteve vložena v roku, predpisanem za vložitev zahteve za denacionalizacijo iz 1. odstavka 64. člena ZDen, to je do 7.12.1993. Ker je tožnica zahtevek za denacionalizacijo obravnavanega zemljišča z dopolnitvijo zahteve vložila po 7.12.1993, kar tudi sama navaja, je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče se pridružuje stališču tožene stranke, da vloge za zavarovanje pravic z dne 8.8.1990 ni mogoče šteti za zahtevo za denacionalizacijo.

Tožnica v pritožbi, ki jo je vložila skupaj s sestro M.B., navaja, da je bila "vloga" napisana pravočasno in na "zahtevanem obrazcu v kompletu vseh odvzetih parcel". Poleg tega je bila na zahtevo organov tudi dopolnjena. Iz vlog je razvidno, da je bila z nacionalizacijo odvzetih okoli 5 hektarov zemljišč, ki jih kljub sprejetim zakonom "nočeta vrniti". Glavnino teh parcel najemajo za obdelavo, saj so potrebne kmetiji za pridobitev krme. Gre za družinsko kmetijo, ki jo obdelujejo že od rane mladosti, zato ne želijo, da se drobi.

Tožena stranka in prizadeti stranki L.m. in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Priglasitev, ki so bile vložene pred uveljavitvijo ZDen, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za zahteve za denacionalizacijo. ZDen namreč nikjer ne določa, da bi se takšna priglasitev štela za zahtevo za denacionalizacijo, ki jo je morala fizična oseba glede na določbo 1. odstavka 64. člena ZDen vložiti najkasneje do 7.12.1993. Zato v tem primeru vloge za zavarovanje pravic z dne 8.8.1990 ni mogoče šteti za zahtevo za denacionalizacijo. Kot je pravilno presodilo že upravno sodišče, upravni organ prve stopnje zahteve z dne 24.7.1996 utemeljeno ni štel kot dopolnitev zahteve z dne 8.8.1990, pač pa za novo zahtevo, ki pa je bila vložena prepozno. Na drugačno odločitev v tem sporu ne morejo vplivati navedbe pritožnic glede ohranitve velike kmetije in dejanske potrebe po pridobitvi predmetnega zemljišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.