Jedro

Davčni organ preveri, ali izvršilni naslov izpolnjuje vse pogoje in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep izpolnjuje pogoje, v skladu s katerim davčni organ postopa, ko izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti (to je veljavni izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti) ter da ima sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva odločila, da je tožnik dolžan plačati globo v znesku 50,00 EUR in stroške izdaje tega sklepa v znesku 10,00 EUR ter navedla izvršilni naslov, na katerem temelji obveznost tožnika, to je plačilni nalog št. 600000005202-6 z dne 9. 7. 2021, ki ga je izdala Policija, in ki je postal izvršljiv 9. 12. 2021 (1. točka izreka). Zoper tožnika se opravi davčna izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik pri banki oziroma hranilnici, ki jo navaja, ter se sklicuje na omejitve iz 159. člena in 160. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2; 2. točka izreka). Banki oziroma hranilnici se naloži, da na dan prejema tega sklepa o izvršbi zarubi tožnikova denarna sredstva do višine dolgovane denarne obveznosti in jih prenese na prehodni podračun, ki ga navaja (3. točka izreka). Banki oziroma hranilnici se prepoveduje izplačati zarubljena sredstva tožniku, slednjemu pa se prepoveduje razpolaganje z zarubljenimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celoten dolg po sklepu o izvršbi (4. točka izreka). Vse stroške davčne izvršbe plača tožnik (5. točka izreka). Pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe (6. točka izreka). V obrazložitvi se sklicuje na 143., 146., 156., 159., 160., 160a., 166., 168. in 170. člen ZDavP-2.

2. Zoper odločitev prvostopenjskega organa je tožnik vložil pritožbo na Ministrstvo za finance, ki je njegovo pritožbo zavrnilo z odločbo št. DT-499-23-52/2022-2 z dne 29. 8. 2022. V obrazložitvi te odločbe je povzeta vsebina izpodbijanega sklepa in tožnikove pritožbe. Toženka navaja določbe 143. člena ZDavP-2 o začetku postopka davčne izvršbe zoper dolžnika, ki obveznosti ne plača v predpisanih rokih, ter 151. člena tega zakona o sestavinah izreka sklepa o davčni izvršbi. Glede tožnikovih navedb, da mu ni bila izdana odločba v sodnem postopku, da mu ni bilo zagotovljeno sodelovanje v postopku, v katerem bi bil zaslišan in v katerem bi lahko izvajal dokaze v svojo korist, se je s sklicevanjem na 157. člen ZDavP-2, da s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, kar pomeni, da tudi ni mogoče izpodbijati same naložene obveznosti oz. postopka njegove izdaje. Tako bi navedbe, povezane z izvršilnim naslovom in postopkom njegove izdaje, moral tožnik uveljavljati pred predlagateljem izvršbe - Prometno policijsko postajo Maribor, ki je izdala plačilni nalog št. 600000005202-6 z dne 9. 7. 2021, ki je postal pravnomočen 23. 11. 2021 in izvršljiv 9. 12. 2021, davčni organ pa na podlagi zakonskega pooblastila zgolj opravi izvršbo teh denarnih nedavčnih obveznosti Policije in ne more odločati o podanih tožnikovih predlogih glede prekrška. Izvršilni naslov na podlagi 146. člena ZDavP-2 je tudi med drugim plačilni nalog, opremljen s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. Niti določbe ZDavP-2 niti določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) za primere, kot je konkretna zadeva, davčnemu organu ne dajejo pristojnosti, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti pravilna, temveč je to dolžnost tistega organa, ki je izvršilni naslov s potrdilom o njegovi izvršljivosti izdal. Potrdilo o izvršljivosti se lahko izpodbija pri organu, ki je potrdil izvršljivost, torej v posebnem postopku in ne v postopku davčne izvršbe. Glede očitkov, da določitev osem dnevnega roka za pritožbo pomeni kršitev enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, je pritožbeni organ pojasnil, da določitev omenjenega roka ni v diskreciji organa, temveč ima podlago v drugem odstavku 157. člena ZDavP-2. ZDavP-2 je tudi tisti, ki v tretjem odstavku 157. člena določa, da pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe. S pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. V predmetnem postopku se namreč presoja zgolj pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Navedbe, povezane z izvršilnim naslovom in postopkom njegove izdaje mora pritožnik uveljavljati pred predlagateljem izvršbe. Glede očitka o nezaslišanju tožnika v postopku pa pojasnjuje, da je bil izpodbijan sklep o davčni izvršbi izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu z 2. točko prvega odstavka 144. člena ZUP. Za začetek davčne izvršbe je bistveno le to, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov ter da terjana obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova, še ni bila poravnana, kar je v predmetni zadevi izkazano, morebitno zaslišanje pritožnika pa po oceni toženke nikakor ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev. Tudi določbe ZDavP-2 ne predvidevajo, da bi moral organ pred izdajo sklepa o davčni izvršbi dolžnika zaslišati. Toženka ugotavlja, da so bili skladno s citiranimi zakonskimi določili v času izdaje izpodbijanega sklepa o izvršbi izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljaven izvršilni naslov, ki vsebuje potrdilo o izvršljivosti in terjana terjatev ni poravnana. Ker gre v konkretnem primeru za skrajšani ugotovitveni postopek, je lahko organ odločil, brez da bi pritožniku dal možnost uveljavitve in zavarovanja njegovih pravic, saj za ugotovitev dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev, ni bilo potrebno opraviti nobenega dejanja.

Navedbe strank v upravnem sporu

3. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej in v 1. pripravljalni vlogi z dne 24. 2. 2023 navaja, da ga FURS v postopku ni zaslišala skladno z 9. členom ZUP, zaradi česar gre za bistveno kršitev pravil postopka. Prav tako mu ni v skladu s 146. členom ZUP pred izdajo odločbe omogočila, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo ter ni pred izdajo odločbe ugotovila vseh dejstev in okoliščin, ki so za odločitev pomembni v skladu s 138. členom ZUP. Ni bilo izvedenega javnega sojenja na nobenem sodišču v skladu s 24. členom Ustave RS ter možnosti priprave obrambe in zagovora. V skladu s 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) se ni izvedel noben pravdni postopek, v katerem bi bilo s sodbo sodišča ugotovljeno, da je dolžnik. FURS naj upošteva, da 22. člen Ustave RS vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic ter 14. člen Ustave RS vsakomur zagotavlja enake pravice. Tožnik se sklicuje na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), iz katerih izhaja, da državni organi RS ne spoštujejo pravice do zasebne lastnine, ki jo ščiti 33. člen Ustave RS in 1. člen Protokola k EKČP, v katero je poseg zakonit le s sodno odločbo. FURS nima sodne oblasti, sodi ji lahko le sodnik na sodišču. FURS mora v skladu s 5. členom ZDavP-2 ugotoviti vsa pomembna dejstva za sprejem pravilne in zakonite odločitve, v skladu s 6. členom ZDavP-2 pa mora davčni organ pri izvrševanju svojih pooblastil in izrekanju ukrepov ravnati v skladu z načelom sorazmernosti. Poseg v zasebno lastnino je možen le s sodbo sodišča, ki je dobljena v javnem, poštenem in pravičnem pravdnem postopku. Izvršba brez sodbe sodišča, dobljene v javnem, poštenem in pravičnem pravdnem postopku, pomeni kršitev 33. člena Ustave RS in 1. člena 1. Protokola k EKČP. V postopkih toženka ni upoštevala najmanj naslednjih členov: 14., 23. - 25. in 33. člen Ustave RS, 6. člen EKČP, 1. člen Protokola k EKČP, 5., 6. in 155. člen ZDavP-2 ter 7. - 9. člen ZUP. Četudi ZUP pozna skrajšani postopek, je potrebno zaradi poštenosti izpeljati neposredno ustno obravnavo in ugotoviti resnično dejansko stanje, saj v skrajšanem postopku stranka ne more uveljavljati neposredno vseh pravic, ki jih ima z zakoni in Ustavo RS. Neposredna ustna obravnava bi doprinesla postopku in stranki, saj bi le ta bila poučena o situaciji in možnostih neposredno. Organ je vedno dolžan upoštevati, da je stranka v postopku neuka in nevešča oseba in jo je dolžan poučiti o pravicah in obveznostih ter posledicah dejanj, kar pa lahko stori le na neposredni ustni obravnavi.

4. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in se davčna izvršba ustavi ter da sodišče upošteva, da ni sodbe sodišča, s katero bi bil spoznan za dolžnika in s katero bi mu bila določena višina dolga, FURS ni izvedla postopka v skladu z zakoni in ustavo. Predlaga tudi, naj sodišče upošteva, da je stranka v postopku prava neuka in nevešča oseba ter da je neposredna ustna obravnava temelj poštenega postopka. Sodišče pa naj upošteva vse sodbe, v katerih kot stranka nastopa RS.

5. Toženka v odgovoru nasprotuje tožbi in sodišču predlaga, naj jo zavrne. Vztraja pri razlogih obrazložitve izpodbijanega akta.

O odločitvi v zadevi brez oprave glavne obravnave

6. Sodišče je v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave, saj sta obe stranki izrecno podali pisno soglasje, da se glavni obravnavi odpovedujeta skladno s peto alinejo drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tožnik je soglasje sodišču posredoval 20. 5. 2025 (v sodnem spisu pod zap. št. 14), toženka pa je sodišču soglasje posredovala 13. 5. 2025 (v sodnem spisu pod zap. št. 13). Tako je sodišče odločilo na podlagi listin strank in brez oprave glavne obravnave.

Odločitev sodišča

7. Tožba ni utemeljena.

8. Predmet tega upravnega spora je odločitev FURS, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba. Med strankama je sporno, ali so bile v postopku izdaje izpodbijanega sklepa kršena pravila postopka s tem, ko tožnik ni bil zaslišan in ni mogel izvajati dokazov v svojo korist ter ni bilo izvedenega javnega sojenja. Sporno je tudi, ali so bile tožniku kršene pravice iz Ustave RS, EKČP, določbe ZDavP-2 in ZUP.

9. Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa so pojasnjeni razlogi za odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ in se tudi opredelil do tožnikovih pritožbenih navedb. Sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi, v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

10. Če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom, davčni organ začne izvršbo, in sicer z izdajo sklepa o davčni izvršbi (prvi in drugi odstavek 143. člena ZDavP-2). Davčna izvršba se opravi na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 145. člena ZDavP-2). Davčni organ postopa v skladu s tem delom zakona tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2). Po določbi sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

11. Izvršba je bila v obravnavani zadevi začeta na podlagi izvršilnega naslova, na katere je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan. V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, kar v obravnavani zadevi ni sporno. Kadar se izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, so izvršilni naslov v skladu s 146. členom ZDavP-2 odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti.

12. V zvezi z navedbo tožnika, da se ni izvedel noben pravdni postopek, v katerem bi bilo ugotovljeno, da je dolžnik, sodišče ugotavlja, da ima davčni organ skladno s 146. členom v zvezi s 156. členom ZDavP-2 pristojnost za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, ki je določena v izvršilnem naslovu. Sodišče pritrjuje tožniku, da davčni organ ne predstavlja sodne veje oblasti, a ima za postopek davčne izvršbe zakonsko pooblastilo v prej navedenih členih ZDavP-2. Kadar se izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov tudi plačilni nalog, opremljen s potrdilom o izvršljivosti. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa izvršilni naslov za izterjavo globe v znesku 50,00 EUR predstavlja plačilni nalog št. 600000005202-6 z dne 9. 7. 2021, ki ga je izdala Policija, Policijska postaja Maribor in ki je postal izvršljiv. Tožnik v upravnem sporu ne ugovarja njegovi izvršljivosti in ne dolgovani obveznosti, ki iz tega izvršilnega naslova izhajajo, pa tudi ne njegovi višini, zato vsemu navedenemu sodišče sledi skladno z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

13. Tožnik ne v pritožbi in ne v upravnem sporu ne zatrjuje, da bi poravnal dolgovano obveznost. Posledično ob obstoju izvršljivega izvršilnega naslova, na podlagi katerega tožnik predlagatelju izvršbe dolguje znesek globe v višini 50,00 EUR, v zvezi s 15. členom Ustave RS tudi niso izkazane kršitve 33. člena Ustave RS in 1. člena 1. Protokola h EKČP, kot to zatrjuje tožnik.

14. Sodišče izpostavlja, da je za postopek davčne izvršbe bistvena izvršljivost izvršilnega naslova. Če je izvršilni naslov izvršljiv, obveznost pa neporavnana, ni ovire za to, da davčni organ z namenom izterjave neplačanih obveznosti izda sklep o davčni izvršbi in s tem začne postopek davčne izvršbe zoper dolžnika. Glede na to, da z izvršilnimi naslovi tožniku naložena obveznost ni bila poravnana v roku, je predlagatelj izvršbe potrdil izvršljivost izvršilnega naslova in organu podal predlog za izterjavo, ta pa je na podlagi tako prejetega predloga ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi.

15. Sodišče sicer ugotavlja, da je pravilno tudi stališče toženke, da potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen zadevni izvršilni naslov, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP štejejo za dokazana. Tožnik pa sicer sploh ne zatrjuje, da bi bila navedena potrdila o izvršljivosti izpodbita (in tega tudi ni izkazal). Potrdilo o izvršljivosti pa se v postopku davčne izvršbe ne more izpodbijati, pač pa se lahko izpodbija le pri organu, ki je potrdil izvršljivost, torej v posebnem postopku.

Po sedmem odstavku 157. člena ZDavP-2 namreč izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. To pomeni, da davčni organ in toženka ne smeta presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova (niti njegove izvršljivosti).

16.Davčni organ preveri, ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 145. oziroma 146. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe, kar je storil tudi v konkretni zadevi. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep izpolnjuje pogoje, določene v 146. členu ZDavP-2, v skladu s katerim davčni organ postopa, ko izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti (to je veljavni izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti) ter da ima sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2.

17.V zvezi s tožnikovim ugovorom, da ga organ v postopku ni zaslišal in mu ne omogočil, da bi se izjavil o dejstvih pred izdajo akta (in s tem onemogočil pravilno ugotovitev dejanskega stanja), izvedel pa tudi ni obravnave v zadevi, sodišče ugotavlja, da je v predmetni zadevi izpodbijan sklep o davčni izvršbi, ki je izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj se da stanje zadeve ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi (2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP), prav tako pa ne opraviti obvezne ustne obravnave po 154. členu ZUP. Toženka pravilno ugotavlja, da je za začetek davčne izvršbe bistveno, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov ter da obveznost, ki je terjana iz izvršilnih naslovov, še ni bila poravnana. ZDavP-2, ki je skladno tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2 v odnosu do ZUP, ki se uporablja subsidiarno, lex specialis, ne predvideva v tem primeru zaslišanja tožnika ne izvedbe obravnave v taki zadevi, tožnik pa niti v pritožbi (kot tudi kasneje ne v upravnem sporu) ni ugovarjal, da bi obveznost že poravnal oz. ni ugovarjal izvršljivosti terjatve.

18.Ostale tožbene navedbe, da so bile v postopku izdaje izpodbijanega sklepa kršene določbe Ustave RS, EKČP in Listine EU, so po presoji sodišča nekonkretizirane in ne presegajo prepisa citiranih pravnih norm ter jih sodišče kot pavšalne zavrača. Tožnik namreč ni pojasnil, razen v delu zasebne lastnine in zaslišanja/ obravnave, do česar se je sodišče že opredelilo, zakaj bi bilo v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, da je bil izdan izpodbijani akt. Navajal je le, da mu je bila zaradi tega onemogočena obramba, pri čemer pa sodišče ob takšnem pavšalnem ugovoru le pojasnjuje, da v pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi tožnik tako nima možnosti ugovora zoper izvršilni naslov, na podlagi katerega je izdan izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2), podane druge tožnikove ugovore zoper izdani sklep o izvršbi pa sta tako toženka kot sodišče obravnavala. Tožnik pa niti v pritožbi niti v tožbi sicer ni pojasnil, glede česa si v tem času ni mogel zagotoviti obrambe. Glede ugovora, da je bil sklep o davčni izvršbi izdan brez vsakršnega postopka, v katerem bi lahko neposredno sodeloval, pa sodišče le pripominja, da je bil postopek davčne izvršbe tudi v konkretni zadevi izpeljan pravilno, kot že obrazloženo.

19.Po presoji sodišča je izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

-------------------------------

1Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 227/2003 z dne 2. 12. 2005.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 143, 143/1, 143/2, 145, 151

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.