Jedro

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z argumentacijo sodišča prve stopnje, ki pravilno poudarja, da je tožeča stranka vedela za svojo dokazno breme glede časa nastanka škode, kar naj bi dokazovala s pričo, katere zaslišanje je sodišče prve stopnje zavrnilo. Pritožbeno sodišče ob tem izpostavlja, da je očitno, da je tožnica ta dokazni predlog podala na podlagi dopisa inštituta z dne 22. 7. 2014, takšna sicer nedopustna stranska spodbuda pa seveda ne opravičuje stranke glede presoje morebitne pravočasnosti njenih dokaznih predlogov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnice na plačilo zavarovalnine v znesku 3.234,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2012 dalje, hkrati pa je tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 454,45 EUR.

2. Zoper navedeno odločitev se tožnica po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje, uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožnica opozarja na napačno stališče sodišča prve stopnje, da ni spoštovala določb o roku v zvezi s prijavo škode, pri čemer pa je sodišče povsem spregledalo, da tožena stranka ni zatrjevala, da bi tožnica prepozno prijavila škodni dogodek, temveč zgolj to, da naj ne bi škode utrpela v času zavarovalnega kritja, temveč bistveno prej. Sicer pa določba člena 941 Obligacijskega zakonika (OZ), ki je sicer zaradi odsotnosti trditvene podlage ni mogoče uporabiti, določa obvezo obvestiti zavarovalnico o nastalem zavarovalnem primeru v roku tri dni, ko zanj izve in ne od dne nastanka škodnega dogodka, kot si zgrešeno razlaga naslovno sodišče. Pritožnica opozarja, da je bilo za toženo stranko sporno le, kdaj je prišlo do zavarovalnega primera, saj niti dejstvo, da so bile poškodbe na strešni kritini tožnice posledica toče med strankama ni bilo sporno. Ker se je tako sodišče prve stopnje opredeljevalo in tudi ugotavljalo okoliščine, ki s strani strank niso bile zatrjevane in tudi ne sporne, je bila zagrešena relativna bistvena kršitev določb postopka. Naslovno sodišče je namreč zaradi kršitve razpravnega načela nepravilno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožnica meni, da je izkazala nastanek zavarovalnega primera, s tem pa se je dokazno breme glede časa nastanka škodnega dogodka preneslo na toženo stranko. Sicer je res, da je tožena stranka v spis vložila izpiske ARSO, iz katerih izhaja, da naj v zatrjevanem obdobju ne bi bilo toče na območju hiše tožnice, se pa sodišče ni opredelilo do dopisa ARSO z dne 28. 10. 2013, ki ga je predložila tožnica. Iz tega dopisa jasno izhaja, da je bila toča dne 4. 7. 2010 zelo verjetno na tej lokaciji, ta pojav pa je bil mogoč tudi dne 14. 8. 2010. Odločitve o tem, zakaj sodišče tej listini ni sledilo oziroma jo ni upoštevalo, ni mogoče preizkusiti, s čimer je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa gre za kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v obrazložitvi sodbe o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Poleg navedenega tožnica poudarja, da je z namenom dokazovanja časa nastanka škodnega dogodka predlagala izvedenca gradbene stroke, ta pa v tej zvezi ni mogel podati mnenja, enako pa ne tudi gradbeni inštitut Z. d. o. o. Šele takrat je tožnica ugotovila, da gre za neustrezen dokazni predlog in je predlagala zaslišanje krovca, ki je opravil sanacijo kritine tožnice. Zaradi tega s tem dokazom ni mogla biti prekludirana, saj je utemeljeno verjela, da bo čas nastanka mogoče dokazovati s predlaganim izvedencem. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti in tožnici odvzelo pravico do izjave v postopku.

4. V posledici navedenih kršitev določb postopka je ostalo dejansko stanje v zadevi nepopolno in nepravilno ugotovljeno, posledično pa je bilo napačno uporabljeno tudi materialno pravo. Tožnica pa graja tudi pravilnost stroškovne odločitve, ki je tudi neustrezno obrazložena.

5. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki posebnega odgovora na pritožbo ni podala.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Višje sodišče v Ljubljani odloča v tej zadevi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Su 889/2015 z dne 26. 3. 2015, s katerim je bila pristojnost za odločanje prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na to sodišče. 8. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na dve ključni ugotovitvi (točka 17 sodbe) in sicer: - da tožnica ni uspela dokazati, da ji je škoda nastala v času zavarovalnega kritja, - da ni uspela dokazati samega obstoja škode v obsegu, kot ga zatrjuje v tožbi.

9. Slednje ugotovitve pritožba prav z ničemer ne izpodbija, čeprav sodišče prve stopnje utemeljeno opozarja, da je dokazno breme poleg nastanka časa nezgode oziroma zavarovalnega primera ter vzročne zveze med točo in škodo tudi glede višine oziroma obsega le-te na strani tožnice. Tožnica v tožbi obseg materialne škode dokazuje izrecno s predračunom družbe M. d. o. o., ki je predvidel sanacijo strehe s prekritjem tegule na obstoječo tegulo in sicer v površini 108 m2 (kar je večinska stroškovna postavka) ter zamenjavo snegolovov in ponovno montažo obrob, kot tudi ureditev zračnika in slemena. Iz izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca mag. Ž. P. izhaja, da je tožnica na hiši sedaj namestila opečno kritino, pod katero se nahaja bitumenska kritina, ki naj bi bila poškodovana in trenutno služi kot sekundarna kritina, na tem delu pa je izvedenec ugotovil le eno manj izrazito točkovno poškodbo, kateri ni mogel pripisati vzroka poškodovanja zaradi toče. Skratka, na hiši poškodb na obravnavani strehi ni ugotovil, te pa so bile ugotovljene le na sosednjem gospodarskem objektu. Tožnica je tekom postopka sicer takšno mnenje grajala kot nepopolno, vendar povsem posplošeno in še to v smeri ugotavljanja vzroka. Tudi dokazni predlog glede zaslišanja priče A. A. je bil usmerjen le v smislu ugotavljanja časa in nastanka škode (list. št. 77 spisa), ne pa tudi ugotovitve, da na bistvenem delu, to je strehi hiše tožnice ni poškodb, ki bi opravičevale v predračunu predvideno kvadraturo dobave in prekritja z novo tegulo s spremljajočimi stroški. Ob tem ne gre spregledati, da se tožnica sploh ni poslužila takšne sanacije, saj je hiša sedaj prekrita z opečno kritino, pa v tej smeri ni podala ne trditev ne dokazov, glede tako izkazanih stroškov oziroma škode. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala obsega škode, kot ga zatrjuje in zahteva kot izplačilo zavarovalnine iz naslova premoženjskega zavarovanja (člen 949 OZ) se tako izkaže za popolnoma pravilno. Kot je uvodoma že ugotovljeno, pa tega dejstva pritožba tudi v ničemer ne izpodbija.

10. Zgornje ugotovitve tako zadostujejo za potrditev odločitve sodišča prve stopnje, vendar se pritožbeno sodišče izjasnjuje tudi o siceršnjih pritožbenih navedbah. Pritožnica skuša napačno prikazati, da je sodišče prve stopnje temeljilo svojo odločitev na prepozni prijavi škodnega dogodka, temu je pripisovalo le težje dokazovanje bistvenega vprašanja, ali je do zavarovalnega primer prišlo v času nesporne dobe zavarovalnega kritja med 14. 6. 2010 in 14. 6. 2012. Res pa je, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo in dokazno ocenilo do dopisa ARSO z dne 28. 10. 2013 in sicer le glede datuma 4. 7. 2010 (medtem ko je omembo datuma 14. 8. 2010 ustrezno ocenilo), kar je bilo sicer v okviru metodološkega napotka iz 8. člena ZPP potrebno. Vendar pa navedena pomanjkljivost zaradi že omenjene neizpodbijane ugotovitve o neizkazanosti škode na pravilnost in zakonitost sodbe ne vpliva. Povedano za konkreten primer ne pomeni, da se sicer utemeljen pritožbeni razlog nanaša na neodločilno dejstvo, ki ne prispeva h končni odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

11. Pritožbeno sodišče zavrača tudi očitek o neutemeljeni zavrnitvi dokaznega predloga o zaslišanju priče – krovca A. A. in v tej zvezi očitano kršitvijo določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede tega se pritožbeno sodišče v celoti strinja z argumentacijo sodišča prve stopnje, ki pravilno poudarja, da je tožeča stranka vedela za svojo dokazno breme glede časa nastanka škode, kar naj bi dokazovala s to pričo. Pritožbeno sodišče ob tem izpostavlja, da je očitno, da je tožnica ta dokazni predlog podala na podlagi dopisa inštituta Z. z dne 22. 7. 2014, takšna sicer nedopustna stranska spodbuda pa seveda ne opravičuje stranke glede presoje morebitne pravočasnosti njenih dokaznih predlogov.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni razlog, da ni mogoče preizkusiti stroškovne odločitve sodišča prve stopnje, saj je ta obrazložena v zadostnem obsegu tako glede temelja, kot tudi višine posameznih postavk priznanih stroškov. Utemeljeno je sodišče prve stopnje priznalo tudi nagrado za postopek kot del odvetniških stroškov, saj je odvetnica kot pooblaščenka tožene stranke v postopku aktivno sodelovala, pri čemer ni odločilno, da ni bila vključena že v prvi fazi postopka.

13. Ker uveljavljani razlogi niso utemeljeni, niti niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).