Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSM Sodba I Cp 428/2022

ECLI:SI:VSMB:2022:I.CP.428.2022 Civilni oddelek

invalidnina pravična denarna odškodnina delovna zmožnost denarna satisfakcija pravno priznana škoda odškodnina sprememba prvostopne sodbe
Višje sodišče v Mariboru
26. oktober 2022

Povzetek

Sodišče je odločilo o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi delovne nezgode. Pritožba tožnika je bila delno utemeljena, saj je sodišče spremenilo višino odškodnine iz 10.495,40 EUR na 13.960,40 EUR ter spremenilo datum začetka teka zakonskih zamudnih obresti. Sodišče je ugotovilo, da je pri odmeri odškodnine potrebno upoštevati prejeto nadomestilo za invalidnost, vendar ne na način, da bi se to preprosto odštelo od odškodnine, temveč kot eno izmed okoliščin pri ugotavljanju pravične denarne odškodnine.
  • Odštevanje invalidnine pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo.Sodišče obravnava vprašanje, kako naj se upošteva prejeto nadomestilo za invalidnost pri odmeri odškodnine za duševne bolečine in zmanjšanje življenjskih aktivnosti.
  • Višina odškodnine za duševne bolečine in zmanjšanje življenjskih aktivnosti.Sodišče presoja, ali je bila odmerjena višina odškodnine za duševne bolečine in zmanjšanje življenjskih aktivnosti primerna glede na dejansko stanje in izvedensko mnenje.
  • Zakonitost teka zakonskih zamudnih obresti.Sodišče se ukvarja z vprašanjem, od katerega datuma tečejo zakonske zamudne obresti na dosojeno odškodnino.
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Pri odštevanju invalidnine ne more iti za matematični izračun, z vštevanjem prejetih zneskov invalidnine. Potrebno je upoštevati, da gre za invalidnino kot eno izmed okoliščin pri ugotavljanju oziroma odmeri pravične denarne odškodnine za škodo, ki se kaže v duševnih bolečinah zaradi trajnih posledic, ki se nanašajo na tožnikovo delovno zmožnost, hkrati pa, da gre za nepremoženjsko škodo in odškodnina zanjo ne pomeni čiste denarne terjatve, temveč predstavlja denarno satisfakcijo oškodovancu za pravno priznano škodo.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne, pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v: - točki I. izreka znesek 10.495,40 EUR nadomesti z zneskom 13.960,40 EUR, datum 25. 1. 2022 pa nadomesti z datumom 14. 4. 2021, - v točki II. izreka znesek 10.495,40 EUR nadomesti z zneskom 13.960,40 EUR, - v točki III. izreka znesek 960,31 EUR nadomesti z zneskom 1.278,63 EUR.

II. V ostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki 201,59 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna poleg že plačane odškodnine v roku 15 dni plačati tožeči stranki še 10.495,40 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2022 do plačila (točka I izreka), tožbeni zahtevek nad razsojenim zneskom do vtoževanega zneska 37.400,00 EUR je kot neutemeljenega zavrnilo (točka II izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v 15 dneh 960,31 EUR pravdnih stroškov, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev in tečejo do plačila (točka III izreka).

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo in odgovora nanju obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njeno spremembo. Najprej graja dejstvo, da je sodišče nepravilno upoštevalo dogovorjeno udeležbo pri škodi, ko je tožniku od dosojene odškodnine odbilo 10 % zneska, 3.455,00 EUR, čeprav bi mu lahko odbilo največ 2.000,00 EUR na podlagi pogojev zavarovalne police, v kateri je določeno, da 10 % udeležba zavarovanca pri škodi ne more biti manjša od 250,00 EUR in ne večja od 2.000,00 EUR. Tako je dobil premalo dosojeno odškodnino 1.455,00 EUR. Nadalje graja dosojo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od dneva razsoje dalje, to je od 25. 1. 2022, čeprav je tožnik v tožbi zahteval zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe, od 14. 4. 2021. Nadalje graja višino odmerjene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot prenizke, sklicujoč se pri tem na izvedensko mnenje, na katerega stranki nista imeli pripomb in sta ga sprejeli. Tožnik je delovni invalid, svojega dela več ne more opravljati, omejitve so razvidne iz odločbe ZPIZ, vsaj 1/3 delovnega časa mora delo opravljati sede, bremen, težjih od 8 kg ne more dvigovati do nivoja ramenskega obroča, nesposoben je za delo na višini oziroma na lestvi. Že dejstvo, da tožnik ni sposoben za opravljanje svojega poklica, omejen je pri vseh svojih življenjskih aktivnostih, ki so vezane na kakršnokoli fizično aktivnost, več kot utemeljuje njegov zahtevek iz tega naslova, postavljenega v višini 30.000,00 EUR, z upoštevanjem dogovorjene sokrivde bi mu pripadalo torej 25.500,00 EUR iz tega naslova. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje tudi odštelo 6.500,00 EUR na račun nadomestila za invalidnost, ki ga tožnik prejema. Sodišče prve stopnje sicer navaja, da se nadomestilo ne upošteva v nominalnem znesku, ampak po prostem preudarku, vendar je iz tega naslova tožniku za to obliko škode odštelo 6.500,00 EUR in mu dosodilo 15.000,00 EUR. Glede na določilo ZPIZ-2 nadomestilo za invalidnost ne predstavlja odškodnine za utrpelo nepremoženjsko škodo, temveč gre za kategorijo, to je lajšanje dejanskega zmanjšanja premoženja, ki ga tožnik trpi zaradi nezmožnosti zaposlitve na delovnem mestu, na katerem je bil zaposlen pred nastankom škodnega dogodka. Po pravnomočni odločbi ZPIZ je invalid III. kategorije, nesposoben za opravljanje istega dela kot ga je opravljal pred poškodovanjem, v nadaljevanju svoje poklicne poti bo močno omejen, vsekakor se bo težje zaposlil. Zaenkrat ima sicer zaposlitev pri istem delodajalcu, vendar na drugem delovnem mestu. To se lahko hitro spremeni in nadomestilo za invalidnost se tožniku izplačuje kot nadomestilo za zmanjšanje njegovega osebnega premoženja, tudi zaradi prejemanja nižjih osebnih mesečnih dohodkov. Pri odmeri nadomestila za invalidnost je namreč pomembno kakšne mesečne osebne dohodke je tožnik prejemal po pravnomočni odločbi, s katero je bila ugotovljena invalidnost tožnika oziroma jih je prejemal na prejšnjem delovnem mestu. Tako bi sodišče lahko tožniku odbilo zgolj odškodnino, ki bi jo morebiti tožnik prejemal iz naslova dodatka za telesno okvaro, do česar pa ni upravičen, zato sodišče nadomestila za invalidnost, kot ga je upoštevalo pri odmeri navedene odškodnine, po njegovem mnenju ne more upoštevati oziroma mu je neutemeljeno znižalo odmerjeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Podrejeno, v kolikor se bo njegova odškodnina iz tega naslova znižala, pa naj se le ta zniža v znesku 5.000,00 EUR, kar pomeni, da naj se mu prisodi odškodnina v višini 20.000,00 EUR in ne zgolj 15.000,00 EUR. Priglaša stroške.

4. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) v pritožbi izpodbija odmerjeno višino odškodnine kot previsoko, sklicujoč se pri tem na sodno prakso, sodbo VSC Cp 311/2017 in dejstvo, da gre v našem primeru, ob primerjavi povprečno odmerjenih odškodnin za primerljive primere, za odstopanje, ko je sodišče zlom sklepne ponvice kolčnega sklepa in zlom na levi lopatici ovrednotilo na 48.000,00 EUR (cca. 48 povprečnih plač pri 100 % temelju brez odbitkov), medtem ko bi oškodovanci ob upoštevanju povprečne sodne prakse prejeli cca. 25 do 30 povprečnih plač. Nadalje graja kot previsoko dosojo odškodnin iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, strahu ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, sklicujoč se pri tem na izvedensko mnenje, posebej pa graja kot prenizko in nekritično upoštevano nadomestilo za invalidnost, ki ga je sodišče odštelo od duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik prejema nadomestilo v višini 191,56 EUR bruto in 169,56 neto, na letni ravni približno 2.034,72 EUR, ob nezgodi je bil star 45 let, pričakovana doba je še 30 let, tako bo iz tega naslova prejel 61.041,60 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je odštelo iz tega naslova le 6.500,00 EUR, kar tudi ob upoštevanju prostega preudarka odstopa od ustaljene sodne prakse. Meni, da je pred pravdo 7. 4. 2021 izplačana odškodnina 20.599,60 EUR pravična odškodnina. Priglaša stroške.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo toženke v celoti prereka njene trditve kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je tožniku odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v delovni nezgodi 6. 12. 2018, v višini 48.000,00 EUR. Tako je tožniku odmerilo odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem 20.000,00 EUR, upoštevaje 15 % soprispevek mu je priznalo 17.000,00 EUR, iz naslova strahu 3.000,00 EUR, upoštevaje 15 % soprispevek 2.550,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 25.000,00 EUR, upoštevaje 15 % soprispevek 21.500,00 EUR, od tega zneska pa odštelo še 6.500,00 EUR in v tem znesku zmanjšalo odškodnino iz tega naslova upoštevajoč, da tožnik prejema nadomestilo za invalidnost1. Posledično je sodišče prve stopnje tožniku priznalo odškodnino 34.550,00 EUR, od katere je odbilo z zavarovalno polico dogovorjeno 10 % udeležbo pri škodi 3.455,00 EUR in nazadnje odločilo, da je tožnik upravičen do odškodnine 31.095,00 EUR ter ob dejstvu, da je toženka tožniku 7. 4. 2021 (med postopkom) nakazala nesporni del odškodnine 19.600,00 EUR, katerega valorizirana vrednost znaša na dan razsoje na prvi stopnji 20.599,60 EUR, ta znesek odbilo od dosojene odškodnine in odločilo, da je toženka tožniku dolžna plačati še razliko 10.495,40 EUR.

8. Sodišče prve stopnje ni storilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP), v celoti in popolnoma je ugotovilo dejansko stanje ter za ta postopek vsa pravno odločilna dejstva, vendar na podlagi le teh sprejelo delno napačne materialnopravne zaključke, kar bo predmet nadaljnje obrazložitve.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obseg in višino škode na podlagi v postopku izdelanega izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke (v nadaljevanju izvedenec), ki sta ga sprejeli obe stranki postopka, hkrati je upoštevalo tožnikovo izpovedbo in njegovo medicinsko dokumentacijo ter odločbo ZPIZ, citirano v opombi 1 te obrazložitve.

10. V škodnem dogodku je tožnik, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, utrpel: izpah ramenskega sklepa s prelomom dolge kosti s premikom (izpah nadlahtnice iz sklepne ponvice na levi lopatici z odlomom kostnega narastišča korakoidnega odrastka lopatice s poškodbami hrustančnega kolobarja, ki obkroža sklepno ponvico na lopatici, na katero se naraščajo sklepna ovojnica in tetive rotatorne manšete) in zlom sklepne ponvice levega kolka - kolčnega sklepa. Oboje je izvedenec opredelil kot hudo telesno poškodbo. Pravdni stranki izvedenskemu mnenju nista nasprotovali.

11. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine: - iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem upoštevalo intenziteto tožnikovih telesnih bolečin ter čas trajanja bolečinskega obdobja (glej točko 9 obrazložitve izpodbijane sodbe)2 in vse neugodnosti med zdravljenjem (tožnik je bil v začetku hospitaliziran in vezan na posteljo, nato je uporabljal za gibanje invalidski voziček, podpazdušne bergle, ki jih je uporabljal tudi po odpustu iz bolnišnice, opravil številne preglede pri specialistih, tritedensko balneorehabilitacijo v naravnem zdravilišču, številne fizioterapije, protibolečinske terapije, 35 dni si je tožnik sam injiciral zdravilo proti strjevanju krvi ...), - iz naslova strahu upoštevalo, da je neposredno po nezgodi tožnik utrpel hud strah trajajoč do seznanitve z obsegom poškodb (en dan), pri čemer ni utrpel strahu za svoje življenje, je pa v nadaljevanju trpel sekundarni strah, ki je trajal vse do končanega zdravljenja z oceno invalidnosti, dve leti po nezgodi, - iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevalo, da ima tožnik tako anatomske kot funkcionalne posledice, pri čemer se prve kažejo v zgodnji potravmatski artrozi, nestabilnosti levega ramenskega sklepa z lezijo hrustančnih in vezivnih struktur glenohomeralnega sklepa ter okvarjen sklepni hrustanec levega kolka, druge pa se kažejo v zmanjšani gibljivosti leve rame in levega kolka, pri obeh obstaja pri določenih gibih zmanjšanje tudi do 30 % ter tožnik ne more dvigovati z levo roko bremen nad višino levega ramenskega sklepa (ta je nestabilen, ob sunkoviti obremenitvi pride do izpaha ramenskega sklepa), medtem ko zaradi okvare levega kolka, ki je zmanjšano gibljiv s prisotno zmanjšano mišično močjo, zmanjšana zmogljivost celotnega telesa za fizično delo, šport idr. ...3

12. Navedene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ne dajejo podlage za zvišanje oziroma znižanje odmerjene odškodnine (brez odbitkov), za kar se zavzemata pravdni stranki v svojih pritožbah, pri čemer tožnik graja kot prenizko odmerjeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, toženka pa graja kot previsoko odmerjeno odškodnino za vse oblike nepremoženjske škode (telesne bolečine in neugodnosti ter strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti).

13. Sodišče prve stopnje je s strani tožnika zatrjevani obseg škode objektiviziralo s pomočjo sodnega izvedenca medicinske stroke in pri tem pravilno upoštevalo določbi 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), tako subjektivni in objektivni kriterij,4 ter 182. člen OZ5. 14. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da po sodišču prve stopnje ugotovljena intenziteta telesnih bolečin in čas trajanja le teh (tožnik je trpel hude bolečine ves čas hospitalizacije 14 dni, le te so bile obravnavane z intravenozno analgetično terapijo, in ko so se zmanjšale v takšni intenziteti, da jih je bilo mogoče zdraviti z jemanjem analgetikov, je bil odpuščen iz bolnišnice, srednje hude bolečine pa so bile pri njem prisotne 8 do 10 tednov, nato pa so v pojemajoči intenziteti prešle v lahke trajne, ki so se v času opravljanja fizioterapije in medicinske rehabilitacije ob obremenjevanju povečevale do srednje hudega obsega v pojemajoči intenziteti in je ta faza kontinuiranih bolečin trajala približno tri mesece, za tem so bile prisotne občasne lahke do srednje hude bolečine ob večjih obremenitvah, kot na primer daljši hoji idr., ki pa bodo trajno prisotne tudi v bodočnosti). Ugotovljene neugodnosti med zdravljenjem (glej prvo alinejo točke 11 obrazložitve te sodbe in 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), ne dajejo podlage za znižanje odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti, pritožba toženke zato ni utemeljena.

15. Prav tako ni podlage za znižanje odškodnine iz naslova utrpelega strahu, sodišče prve stopnje je v odmerjeni odškodnini pravilno upoštevalo dejstvo, da je tožnik utrpel primarni strah od padca z lestve do postavljenih diagnoz v bolnišnici istega dne (ki ni zajemal strahu za življenje), ki je prešel v sekundarni strah, katerega intenziteta je upadala in do konca dolgotrajnega, dveletnega zdravljenja prenehala. Sodišče druge stopnje na podlagi navedenih dejstev ocenjuje, da je tudi iz naslova utrpelega strahu bila tožniku odmerjena primerna satisfakcija v višini 3.000,00 EUR. Le ta sicer res odstopa nekoliko navzgor od sodne prakse, vendar pri tem ne gre spregledati, da je bilo zdravljenje, za izid katerega je bil pri tožniku prisoten strah, dolgotrajno. Pritožba toženke v tej smeri ni utemeljena. V pritožbi toženca izpostavljena odločba VSC Cp 311/2017 z našim primerom ni primerljiva, saj je šlo v izpostavljeni zadevi za zlom desne nadlahti in odrgnino desnega komolca, kar je bistveno manjši obseg škode, kot ga je utrpel tožnik.

16. Prav tako nista utemeljeni pritožbeni graji strank, ko izpodbijata odmerjeno odškodnino iz naslova tožnikovih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja njegovih življenjskih aktivnosti, saj je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je tožnik omejen v življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in bi jih oziroma bi jih po rednem teku stvari opravljal v prihodnosti. Pri tem je upoštevalo, da je funkcionalnost tožnikove leve roke in levega kolka zmanjšana, da je omejen pri dvigovanju in zadrževanju težkih predmetov, vsaj tretjino delovnega časa mora opravljati sede, hkrati pa ne more opravljati dela na višini ali lestvah, poleg tega je omejen zaradi levega kolka že s hojo po ravnem terenu, bil pa je premeščen tudi na drugo delovno mesto v okviru njegovih sedanjih fizičnih zmožnosti, v okviru katerih je omejen tudi pri delu na kmetiji doma. Ima zmanjšano gibljivost celotnega telesa za fizično delo ter športne aktivnosti. Ob nezgodi je bil star 44 let, kar pomeni, da bodo navedene omejitve pri njem prisotne še vrsto let tako v službi kot tudi kasneje po upokojitvi do konca življenja. Pri tem ne gre spregledati, da je tožnik utrpel kar dva zloma (na zgornji in spodnji okončini).6 Izvedenec je ocenil, da je utrpel hudi telesni poškodbi, ki po Fischerjevi šeststopenjski lestvici sodita v skupino 3, srednje hudi primeri, ker sta bila zdravljena konzervativno brez operacije in naknadnih zdravniških posegov. Posledično sodišče druge stopnje ocenjuje, da je odškodnina za to obliko škode v višini 25.000,00 EUR (oziroma 20,22 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v RS, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve) primerna satisfakcija tožniku, pritožbi tožnika, ki se zavzema za zvišanje in toženca, ki se zavzema za znižanje odmerjene odškodnine za to obliko škode, pa posledično nista utemeljeni.

17. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da predstavlja znesek odškodnine iz naslova nepremoženjske škode (48.000,00 EUR) v času sojenja (oziroma v času odmere odškodnine ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje dne 25. 1. 2022) 38,82 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji7 (iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti odmerjenih 20.000,00 EUR predstavlja 16,17 plač, iz naslova strahu odmerjenih 3.000,00 EUR, 2,42 povprečnih plač, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odmerjenih 25.000,00 EUR pa predstavlja 20,22 plač), kar je primerljivo s podobnimi primeri iz sodne prakse8. Po oceni sodišča druge stopnje odmerjena odškodnina tako kot celota, kot tudi po posameznih odškodninskih postavkah, ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine in predstavlja ustrezno satisfakcijo tožniku za nastalo mu nepremoženjsko škodo v škodnem dogodku.

18. Nadalje se je sodišče druge stopnje ukvarjalo s pritožbama pravdnih strank glede odločitve sodišča prve stopnje, ko je odmerjeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožniku zmanjšalo zaradi tega, ker tožnik prejema nadomestilo za invalidnost v mesečnem znesku 191,56 EUR od 5. 5. 20219 v znesku 6.500,00 EUR. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe (glej točko 15), bo tožnik nadomestilo za invalidnost prejemal do svoje upokojitve, zato je slednje upoštevalo pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi splošnega zmanjšanja njegovih življenjskih aktivnosti po prostem preudarku. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je navedeni znesek glede na odmerjeno višino odškodnine iz tega naslova 25.000,00 EUR nekoliko previsok in po načelu prostega preudarka ocenjuje, da je primeren znesek, ki ga je potrebno odšteti 5.000,00 EUR, kar je petina zneska iz tega naslova odmerjene odškodnine. Pri tem je upoštevalo, da bo tožnik nadomestilo za invalidnost prejemal do svoje upokojitve ter se nadomestilo nanaša zgolj na en segment upoštevanih okoliščin, ki so bile podlaga za odmero te vrste oziroma oblike škode, ki jo je tožnik utrpel in jo bo trpel tudi v bodočnosti10. Pri ugotavljanju višine pravične denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti namreč sodišče upošteva tudi nadomestilo za telesno okvaro, do katerega ima oškodovanec pravico po predpisih o invalidskem zavarovanju in na podlagi vseh okoliščin primera po prostem preudarku ugotovi, v kakšnem obsegu nadomestilo za telesno okvaro vpliva na višino denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode11. Glede na vse ostale omejitve, zaradi katerih tožnik duševno trpi in so navedene v 3. alineji točke 11 ter 16. točki obrazložitve te sodbe, ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko tožnik duševne bolečine trpi zaradi anatomskih in funkcionalnih posledic tudi na vseh ostalih področjih svojega življenja, poleg zmanjšane delovne zmožnosti v službi, sodišče druge stopnje ocenjuje, da odpade na ta del petina zneska odmerjene odškodnine, to je 5.000,00 EUR. Ta znesek je zato kot primeren odštelo od odmerjene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti12, saj ocenjuje, da je na tej podlagi pravni standard pravične denarne odškodnine zapolnjen v razumnih mejah.

19. S tem se izkaže za neutemeljeno pritožbena graja toženke o prenizko upoštevanem znesku invalidnine, ker je tožnik star 45 let in naj bi jo prejemal še 30 let, letno po 2.034,72 EUR, kar bo v 30 letih znašalo 61.041,60 EUR. Toženka se pri tem opira na tožnikovo življenjsko dobo, kar pa v našem primeru ni relevantno, saj gre za nadomestilo, ki ga bo tožnik prejemal do upokojitve. Toženkino razlogovanje o seštevanju zneskov invalidnine bi po oceni sodišča druge stopnje povsem izničilo odškodnino iz naslova tožnikovih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri odštevanju invalidnine ne more iti za matematični izračun, z vštevanjem prejetih zneskov invalidnine. Potrebno je upoštevati, da gre za invalidnino kot eno izmed okoliščin pri ugotavljanju oziroma odmeri pravične denarne odškodnine za škodo, ki se kaže v duševnih bolečinah zaradi trajnih posledic, ki se nanašajo na tožnikovo delovno zmožnost, hkrati pa, da gre za nepremoženjsko škodo in odškodnina zanjo ne pomeni čiste denarne terjatve, temveč predstavlja denarno satisfakcijo oškodovancu za pravno priznano škodo.13

20. Sodišče prve stopnje je materialnopravno napačno postopalo, ko je nadomestilo za invalidnost odštelo od že zmanjšane odškodnine zaradi tožnikovega soprispevka14. 21. V sodni praksi je obstajala dilema glede vrstnega reda upoštevanja nadomestila za telesno okvaro ter deleža odgovornosti (v primeru deljene odgovornosti, kar je potrebno upoštevati tudi v našem primeru). Sodna praksa je to dilemo rešila s sprejemom načelnega mnenja15, na podlagi katerega se prejemki iz invalidskega zavarovanja vračunajo v ustrezne oblike odškodnine, tako, da škoda, ki jo trpi zavarovanec, sestoji v razliki med skupno škodo in tistim, kar oškodovanec dobiva iz naslova invalidnosti, nato pa, če je k nastanku škode soprispeval tudi oškodovanec, je potrebno slednje v nadaljevanju upoštevati v sorazmerju z deljeno odgovornostjo ter je posledično odgovorna oseba dolžna oškodovancu povrniti odmerjeno odškodnino zmanjšano za nadomestilo za invalidnost in zmanjšano še za delež oškodovančeve odgovornosti.16

22. Vse navedeno daje podlago za odločitev, da je bilo potrebno odmeriti odškodnino iz vseh odškodninskih postavk, torej za vsako obliko škode posebej, nato pa je bilo potrebno odškodnino odmerjeno iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti zmanjšati zaradi prejemanja nadomestila za invalidnost, zatem pa upoštevati višino oškodovančeve sokrivde.

23. Posledično je sodišče druge stopnje odmerjeno odškodnino v višini 48.000,00 EUR zaradi prejemanja nadomestila za invalidnost zmanjšalo za 5.000,00 EUR, zmanjšanje pa upoštevalo pri odmerjeni odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, razlika znaša 43.000,00 EUR. Od tega zneska je odštelo 15 % soprispevek tožnika k škodnemu dogodku, to je 6.450,00 EUR, razlika je 36.550,00 EUR. Ker pa je pogodbeno, z zavarovalno polico, dogovorjena 10 % udeležba zavarovanca pri škodi, ki ne sme biti manjša od 250,00 EUR in ne večja od 2.000,00 EUR17, je bilo potrebno od navedenega zneska odšteti še znesek 2.000,00 EUR, kar pomeni, da je tožnik upravičen do zneska odškodnine 34.550,00 EUR. Toženka mu je kot nesporni del odškodnine plačala 7. 4. 2021 19.600,00 EUR in ta znesek v valorizirani vrednosti na dan razsoje na prvi stopnji (25. 1. 2022) znaša 20.599,60 EUR. Navedeni znesek je bilo potrebno odšteti od dosojene odškodnine 34.550,00 EUR. Razlika, ki jo mora toženka še povrniti tožniku, tako znaša 13.960,40 EUR.

24. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je napačno poračunavalo nadomestilo za invalidnost, soprispevek tožnika ter hkrati ni upoštevalo pogodbenega določila, da tožnikova udeležba ne sme biti večja kot 2.000,00 EUR (iz tega naslova je odbilo 10 % v višini 3.455,00 EUR) in posledično ugotovilo, da znaša odškodnina, ki jo je toženka še dolžna plačati tožniku 10.495,40 EUR, ni pravilna. Sodišče druge stopnje je upoštevaje vse navedeno po sodišču prve stopnje dosojeni znesek zvišalo za 3.465,00 EUR in v tem obsegu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo. Pri tem je delno sledilo pritožbi tožnika, ki je nasprotoval podlagi za odštevanje nadomestila za invalidnost, podrejeno pa se zavzemal za znižanje na znesek 5.000,00 EUR ter hkrati grajal materialnopravno napačno odločitev sodišča prve stopnje, ki je zmanjšalo odškodnino za 10 % v znesku 3.455,00 EUR iz naslova pogodbeno dogovorjene udeležbe.

25. Nazadnje je utemeljena pritožbena graja tožnika, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o teku zakonskih zamudnih obresti od dosojene odškodnine. Res je, kot trdi pritožba, da je tožnik v tožbenem zahtevku zahteval zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dalje, kar pomeni od dne 14. 4. 2021. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločilo, da obresti tečejo od dneva razsoje, to je od 25. 1. 2022 dalje, je zato napačna, pri čemer je ugotoviti, da toženka temu delu tožbenega zahtevka v postopku ni nasprotovala. Sodišče druge stopnje je zato odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti spremenilo tako, da je odločilo, da le te tečejo od 14. 4. 2021 dalje in štelo, da je takrat toženka prišla v zamudo z izpolnitvijo (drugi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

26. V posledici navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi tožnika delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek odškodnine zvišalo iz 10.495,40 EUR na 13.960,40 EUR (za 3.465,00 EUR) ter hkrati spremenilo začetek teka zakonskih zamudnih obresti (2. in 5. alineja 358. člena ZPP), v presežku pa kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo pritožbo ter pritožbo toženke v celoti in v tem obsegu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

27. Sprememba izpodbijane sodbe z zvišanjem odškodnine iz naslova nepremoženjske škode je imela za posledico še spremembo izreka o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP in drugi odstavek 154. v zvezi s 155. členom ZPP).

28. Po spremembi izpodbijane sodbe je tožnikov uspeh 37 % (in ne 28 %), uspeh toženke pa 63 % (in ne 72 %).

29. Sodišče prve stopnje je pri odmeri pravdnih stroškov izhajalo iz pravilne uporabe materialnega prava, sama višina odmere pa s strani pravdnih strank ni bila pritožbeno izpodbijana.

30. Tožniku so bili na prvi stopnji priznani pravdni stroški v skupni višini 3.506,85 EUR, zato mu ob upoštevanju njegovega uspeha v pravdnem postopku na prvi stopnji po sedaj spremenjeni odločitvi v višini 37 % gredo pravdni stroški v znesku 1.297,53 EUR.

31. Toženka je po sedaj spremenjeni odločitvi uspela v višini 63 %, na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da znašajo njeni pravdni stroški skupno 21,06 EUR, kar pomeni, da ji gre 18,90 EUR pravdnih stroškov.

32. Po pobotu pravdnih stroškov tožnika (1.297,53 EUR) s pravdnimi stroški toženke (18,90 EUR), je toženka dolžna plačati tožniku skupno 1.278,63 EUR pravdnih stroškov.

33. Tožnik je s pritožbo delno uspel, v višini 54 %, ob upoštevanju vrednosti spora v pritožbenem postopku 6.455,00 EUR. Sodišče druge stopnje mu je priznalo kot potrebne (155. člen ZPP) stroške za sestavo pritožbe 500 točk18 oziroma 300,00 EUR (po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife - OT) ter 2 % iz naslova materialnih stroškov 10 točk oziroma 6,00 EUR, skupno 306,00 EUR ter 22 % DDV 67,32 EUR, skupno torej 373,32 EUR. Ob dejstvu, da znaša njegov uspeh 54 %, mu gredo pritožbeni stroški v višini 201,59 EUR.

34. Toženka je s pritožbo v celoti propadla, zato sama krije svoje stroške, ki so ji v zvezi s tem nastali, medtem ko tožnik z odgovorom na pritožbo toženke v ničemer ni prispeval k rešitvi zadeve na drugi stopnje (155. člen ZPP), zato je te stroške dolžan kriti sam.

1 Tožnik na podlagi odločbe ZPIZ št. 10336-2256/2021 z dne 5. 5. 2021 prejema nadomestilo za invalidnost v znesku 191,36 EUR mesečno od 1. 5. 2021 dalje (iz navedene odločbe izhaja, da je bil z odločbo št. 259750883 dne 7. 12. 2020 razvrščen kot delovni invalid v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu s priznano pravico do premestitve na novo delovno mesto z omejitvami od 19. 11. 2020 dalje s polnim delovnim časom) - dokazna listina A7 spisa. 2 Izpostaviti je potrebno, da so pri tožniku prisotne trajne občasne lahke do srednje hude telesne bolečine, ki bodo trajale tudi v bodoče in bodo povezane z večjimi obremenitvami (daljša hoja, stoja, fizična opravila), pri čemer je glede na poškodbo sklepnih ponvic leve rame in levega kolka pričakovati, da se bodo sedanje težave postopno slabšale in zlasti na kolku privedle v nekaj letih do potrebe po artroplastiki (izvedensko mnenje - stran 34 do 35 spisa). 3 Tožnik je izpovedal, da čuti bolečine v levem kolčnem sklepu že pri hoji po ravnem terenu, še močnejše bolečine pri hoji po stopnicah, zaradi poškodbe ramena ne more opravljati nobenih del nad višino ramen, ne more dvigovati bremen, ne delati na višini ... 4 Pri odmeri odškodnine iz naslova nepremoženjske škode je potrebno upoštevati tako subjektivni kot objektivni kriterij, pri čemer se prvi izrazi kot individualno vrednotenje konkretnih posledic, ki je že sama po sebi z vidika oškodovanca zanj neugodna in ima korektiv v drugem kriteriju, na podlagi katerega se vrednotijo ugotovljene konkretne škodne posledice v primerjavi s škodnimi posledicami drugih oškodovancev v podobnih primerih iz sodne prakse, upoštevaje pri tem pomen prizadete dobrine ter objektivne materialne zmožnosti družbe. Z upoštevanjem obeh kriterijev odmeri sodišče oškodovancu pravično denarno odškodnino. 5 Sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti. 6 Leva rama in levi kolk. 7 V mesecu januarju 2022 (v času izdaje sodbe na prvi stopnji) je znašala povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v RS 1.236,33 EUR (Uradni list RS, št. 43/2022). 8 VSRS II DoR 112/2018 (datum izdaje sodbe sodišča prve stopnje 27. 3. 2017): raztrganina rotatorne mašete v desni rami, občasne lažje bolečine v levem kolku, odrgnine, udarnine, tudi na stegnu in goleni - odmerjenih 23,20 povprečnih neto mesečnih plač - obravnavana je bila ena huda poškodba, tožnik je utrpel dve, VSRS II DoR 499/2010 (datum izdaje sodbe sodišča prve stopnje 27. 8. 2009): večfragmentarni zlom desne stegnenine, prelom desne golenice, mečnice in prelom koželjnice na tipičnem mestu, zvin vratne hrbtenice, udarnina glave - odmerjenih 31,9 povprečnih neto mesečnih plač (oškodovancu je zmanjšana gibljivost gležnja in zapestja lažje oblike), VSRS II DoR 47/2016 (datum izdaje sodbe sodišča prve stopnje 25. 5. 2015): zlom lateralnega dela vratu desne stegnenice, udarnina in rana na desni rami, udarnina glave in vratu - 23,05 povprečnih neto mesečnih plač (1,5 cm krajša noga, lažja omejena gibljivost v predelu kolka) - obravnavana je bila ena huda poškodba, tožnik je utrpel dve, VSRS II DoR 222/2016 (datum izdaje sodbe sodišča prve stopnje 21. 10. 2016): zdrobljen zlom leve kolčne ponvice z izpahom glavice leve stegnenice in zlom treh stopalnic levega stopala - 96,60 povprečnih neto mesečnih plač - nekoliko večji obseg poškodb kot pri tožniku. 9 Odločba ZPIZ Slovenije št. 10336-2256/2021 z dne 5. 5. 2021 (A7), iz katere izhaja, da ima zavarovanec (tožnik) kot delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu, pravico do nadomestila za invalidnost v znesku 191,56 EUR na mesec od 1. 5. 2021 dalje, pri čemer iz obrazložitve izhaja, da se zavarovancu nadomestilo za invalidnost odmeri v višini 35 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti ter se nadomestilo za invalidnost izplačuje od pričetka dela na drugem delovnem mestu oziroma od pričetka opravljanja druge dejavnosti oziroma od dneva nastopa dela, ki je dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu, ki ustreza zavarovančevi preostali delovni zmožnosti, pri čemer se je zavarovanec 1. 5. 2021 zaposlil na drugem delovnem mestu v skladu z odločbo o priznanju pravice do premestitve na drugo delovno mesto (odločba št. 259750883 z dne 7. 12. 2020). 10 VSRS sodba VIII Ips 76/2019 z dne 3. 12. 2019, VSRS sodba II Ips 549/2000 z dne 13. 6. 2001. 11 Glej B. Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti (Obligacijska razmerja II), Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije 1994, stran 202 - 204. 12 Invalidnost je trajna telesna ali duševna okvara posameznika, ki je z medicinskim zdravljenjem ali rehabilitacijo ni mogoče odpraviti. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) definira invalidnost v prvem odstavku 63. člena: invalidnost je podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje ter v drugem odstavku 63. člena razvršča invalidnost v tri kategorije: 1. kategorija: če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti;2. kategorija: če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več; 3. kategorija: če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. 13 VSRS sodba II Ips 549/2000 z dne 13. 6. 2001. 14 Glej točko 15 obrazložitve izpodbijane sodbe (sodišče prve stopnje je odmerilo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 25.000,00 EUR, nato je upoštevalo 15 % soprispevek tožnika in to odškodnino znižalo na 21.500,00 EUR, nato pa od tega zneska odštelo še 6.500,00 EUR zaradi nadomestila za invalidnost ter odločilo, da znaša primerna odškodnina tožnika iz tega naslova 15.000,00 EUR). 15 Načelno mnenje št. 2/80 XIV. skupne seje ZS, VS republik in pokrajin ter VVS, dne 25. in 26. 3. 1980, PiP, 1980/5, stran 67. 16 Glej B. Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti (Obligacijska razmerja II), stran 203 in 204, glej še VSRS sodba VIII Ips 76/2019 z dne 3. 12. 2019. 17 Slednje med strankama v postopku ni bilo sporno (glej odgovor na tožbo toženke) ter dokazno listino B1. 18 Vrednost odvetniške točke na dan odločanja o stroških znaša 0,60 EUR.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia