Jedro

Ob sklenitvi pogodbe in ob zemljiškoknjižnem vpisu dne 15.11.1993 v Republiki Sloveniji še ni bilo izvedeno lastninjenje stavbnih zemljišč v družbeni lastnini. Tako je še vedno v veljavi 4. člen Zakona o prometu z nepremičninami (Uradni list SRS, št. 19/76 in 42/86), po katerem na teh zemljiščih ni mogoče pridobiti lastninske pravice temveč samo pravice, ki jih določa zakon (pravico uporabe). Prenos pravice uporabe na zazidanih stavbnih zemljiščih ureja 7. člen tega zakona. Tudi v 12. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in 36/90) je bila določena pravica uporabe na zemljišču v družbeni lastnini, če je na njem stavba, na kateri obstaja lastninska pravica. Pravica uporabe se lahko prenese samo z lastninsko pravico na stavbi.

Ovire za vknjižbo lastninske pravice na stavbnem zemljišču v družbeni lastnini obstajajo po sedanji zakonodajni ureditvi ne glede na pogodbene stranke. Tak vpis tudi ne bi bil možen v primeru, če bi bila kupec domača fizična ali pravna oseba.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišča prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi prodajne pogodbe, sklenjene dne 22.10.1993 med Republiko Slovenijo in ..., dovolilo pri vl.št. 244 k.o. združitev zemljiškoknjižnih teles I in II v eno telo, ki obsega parc.št. 189 - stavbišče s hišo in parc.št. 195/7 - vrt, nadalje vknjižbo izbrisa DL v upravi občine Ljubljana Center za z.k. telo I, pravice uporabe Socialistične republike Slovenije za z.k. telo II in pravice uporabe parc.št. 189 in 195/7 ter vknjižbo vzpostavitve lastninske pravice v korist... za celotno telo, vpisano pri tem vložku. S sklepom z dne 15.12.1993 je sodišče svoj sklep uradoma popravilo tako, da je pri dovolitvi vknjižbe lastninske pravice odpadla beseda "vzpostavitev".

Proti sklepoma je vložil Javni tožilec Republike Slovenije (sedaj Državno tožilstvo Republike Slovenije) zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev zemljiškoknjižnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijana sklepa razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obrazložitvi zahteve navaja, da je sodišče s sklepoma prekršilo določbi 15. in 17. člena Zakona o prometu z nepremičninami, ki se nanašata na zemljiškoknjižni postopek. Razen tega ni upoštevalo določb 4. in 7. člena citiranega zakona glede pravic na stavbnem zemljišču v družbeni lastnini ter 12. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki ureja isto vprašanje. Tudi po določbi 83. člena ZTLR ni bilo dovoljeno pridobivati lastninske pravice tujih držav za potrebe njihovih predstavništev na zemljiščih v družbeni lastnini. Določba 2. odstavka 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo Ustave RS, da lahko tuje države pridobijo lastninsko pravico do nepremičnin, ki jih uporabljajo za dejavnost diplomatsko-konzularnih predstavništev, pomenijo, da se lahko to zgodi le v okviru veljavnih predpisov. Zaradi prej navadenih predpisov je pogodba o prenosu lastninske pravice na zemlji nična in sodišče na njeni podlagi ne bi smelo dovoliti vpisa. Podrejeno pa zahteva uveljavlja tudi neuporabo 5. člena Zakona o vladi RS, ker je pogodbo v imenu Republike Slovenije podpisal sekretar vlade, ki za to ni predložil posebnega pooblastila.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena predlagatelju Republiki Sloveniji in.... Republika Slovenija je vložila odgovor na zahtevo, v katerem navaja, da 83. člen ZTLR glede na 2. odstavek 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo Ustave RS ne velja več, pa tudi sicer nasprotuje našemu pravnemu redu. Tudi načelo 4. člena Zakona o prometu z nepremičninami je že zdavnaj "prebito", saj se lastninska pravica na zemljiščih v družbeni lastnini lahko pridobiva, za kar je primer Zakon o denacionalizaciji. Navaja še, da je javno pravobranilstvo dalo mnenje o pravni veljavnosti pogodbe z dopisom z dne 21.9.1993, pogodbo pa je podpisal M. B. na podlagi posebnega pooblastila Vlade RS z dne 24.9.1993. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Pritrditi je treba zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče prve stopnje s tem, da je na podlagi prodajne pogodbe z dne 22.10.1993 vpisalo lastninsko pravico pri celotni vl.št. 244 k.o. , zmotno uporabilo materialno pravo. Ob sklenitvi prodajne pogodbe med Republiko Slovenijo in ..... je bilo zemljiškoknjižno stanje tako, da je bilo pri navedenem vložku vpisano kot zemljiškoknjižno telo I zemljišče parc.št. 189 stavbišče in parc.št. 195/7 vrt, oboje v izmeri 1209 m2, kot zemljiškoknjižno telo II pa hiša L., stoječa na parc.št. 189. Pri zemljiškoknjižnem telesu I je bila vpisana družbena lastnina v upravi občine Ljubljana Center, pri zemljiškoknjižnem telesu II pa kot imetnica pravice uporabe SRS. V C listu je bila vknjižena pravica uporabe na zemljišču parc.št. 189 in 195/7 v korist vsakokratnega lastnika zemljiškoknjižnega telesa II. V prodajni pogodbi stranki ugotavljata, da je prodajalec lastnik oziroma imetnik pravice uporabe na nepremičnini vl.št. 244 k.o. Prodajalec da izroči kupcu v last stavbo s pripadajočim zemljiščem parc.št. 189 in 195/7 z dnem podpisa pogodbe in dovoljuje, da se pri vl.št. 244 k.o. vknjiži lastninska pravica na ime kupca. Ob sklenitvi pogodbe in ob zemljiškoknjižnem vpisu dne 15.11.1993 v Republiki Sloveniji še ni bilo izvedeno lastninjenje stavbnih zemljišč v družbeni lastnini. Tako je še vedno v veljavi 4. člen Zakona o prometu z nepremičninami (Uradni list SRS, št. 19/76 in 42/86), po katerem na teh zemljiščih ni mogoče pridobiti lastninske pravice temveč samo pravice, ki jih določa zakon (pravico uporabe). Prenos pravice uporabe na zazidanih stavbnih zemljiščih ureja 7. člen tega zakona. Tudi v 12. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in 36/90) je bila določena pravica uporabe na zemljišču v družbeni lastnini, če je na njem stavba, na kateri obstaja lastninska pravica. Pravica uporabe se lahko prenese samo z lastninsko pravico na stavbi. Omenjena določba ZTLR se glede na določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije še vedno smiselno uporablja v Republiki Sloveniji. Spričo nevedenih predpisov pogodbeni stranki nista mogli s pogodbo spremeniti prodajalčeve pravice uporabe na zemljišču v lastninsko pravico. S pogodbo je lahko prodajalec prenesel na kupca le take pravice, ki jih je omogočala veljavna zakonodaja. Zato pogodba z dne 22.10.1993 po pravnih pravilih zemljiškoknjižnega prava, ki so veljala v času izdaje izpodbijanih sklepov, ni mogla predstavljati veljavnega pravnega naslova za združitev zemljiškoknjižnih teles I in II, izbris vseh vpisanih pravic uporabe in vknjižbo lastninske pravice na kupca na celotnem zemljiškoknjižnem vložku. Ovire za vknjižbo lastninske pravice na stavbnem zemljišču v družbeni lastnini obstajajo po sedanji zakonodajni ureditvi ne glede na pogodbene stranke. Tak vpis tudi ne bi bil možen v primeru, če bi bila kupec domača fizična ali pravna oseba. Predlagatelj omenja v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, da je po Zakonu o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in 31/93 - ZDEN) prišlo do pridobivanja lastninske pravice na zemljiščih v družbeni lastnini. Upoštevati pa je treba, da ZDEN v 31. členu omejuje vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču le na primere, ko je imel pravico uporabe denacionalizacijski upravičenec in da to ne velja niti za njegove univerzalne naslednike, ki so na zemljišču še vedno obdržali pravico uporabe.

Zahteva za varstvo zakonitosti se opira tudi na določbo 83. člena ZTLR, ki je omogočala tujim državam pridobitev lastnine le na stavbnih zemljiščih, na katerih je obstajala lastninska pravica, ne pa tudi na stavbnih zemljiščih v družbeni lastnini. Sklicevanje na to določbo pa glede na 16. člen Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter glede na 68. člen Ustave RS in 9. člen Ustavnega zakona za izvedbo Ustave RS ne pride več v poštev.

Pri presoji utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti glede kršitve določbe 17. člena Zakona o prometu z nepremičninami je treba upoštevati, da je v konkretnem primeru prodajalec Republika Slovenija, ki jo glede njenih premoženjskih pravic in koristi zastopa javni pravobranilec. V odgovoru na zahtevo se predlagatelj sklicuje na mnenje javnega pravobranilstva z dne 21.9.1993 po 10. členu Zakona o javnem pravobranilstvu (Uradni list SRS, št. 19/76, 31/84 ter RS, št. 8/90 in 5/91), ki pa doslej ni bilo predloženo. V spisu pa se nahaja sklep Vlade RS, da pooblašča generalnega sekretarja M. B. za sklenitev pogodbe s kupcem, tako da sedaj ni pomanjkljivosti, ki jo podrejeno uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti.

Zaradi nepravilnosti v izpodbijanih sklepih, ki jih je v okviru zahteve za varstvo zakonitosti ugotovilo vrhovno sodišče, je ugodilo predlogu zahteve za razveljavitev obeh izpodbijanih sklepov in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju postopka najprej vročiti sklep vrhovnega sodišča in pribaviti mnenje javnega pravobranilstva z dne 21.9.1993. Nato bo moralo znova odločiti o predlogu za vpis pri nepremičnini vl.št. 244 k.o. Pri tem bo treba izhajati iz zemljiškoknjižnega stanja ob sklenitvi pogodbe, ki je med drugim že vsebovalo vknjižbo pravice uporabe na zemljišču parc.št. 189 in 195/7 v korist vsakokratnega lastnika zemljiškoknjižnega telesa II. Upoštevati bo treba tudi pogodbene določbe in zakonite predpise. Za vknjižbo lastninske pravice na zemljiškoknjižnem telesu II s stališča materialnega prava ni ovir, in zadevni ugovor v zahtevi za varstvo zakonitosti ni utemeljen. Pripominja pa se, da iz podatkov spisa ni razvidno, če je predlagatelj svoj prvotni predlog, ki je vseboval le vknjižbo lastninske pravice na celem vložku, kasneje sam spremenil, ali pa je sodišče njegov predlog izvedlo tako, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa z dne 15.11.1993.