Jedro

Poškodba, kakršno je ugotovil izvedenec – pokanje nežne kožice spodnje veke desnega očesa, oteklina zgornje veke desnega očesa, nadraženost veznice desnega očesa – ni mogla biti povzročena z odrivanjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Tožniku je prisojeno 3.000,00 EUR odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku dne 6.3.2011 (1. točka izreka), višji zahtevek (razlika do zahtevane odškodnine 4.500,00 EUR) je zavrnjen (2. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 615,11 EUR (3. točka izreka).

Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojene, podredno pa spremembo sodbe tako, da se prisodi zgolj odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v višini 350,00 EUR, višji zahtevek zavrne, stroške pa krijeta vsaka stranka svoje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Sodbi očita neobrazloženost in nejasnost razlogov. Dokazno oceno označuje za pristransko, ker je odločitev oprta izključno na izpoved tožnika in njemu naklonjenih prič – žene M. K. in očeta M. K.. Trdi, da je tožnik opis poteka dogodka tekom postopka večkrat spreminjal. Opozarja na tožnikov opis dogodka policistom, vsebovan je v pravnomočnem plačilnem nalogu PP Črnomelj. Takrat je tožnik povedal, da ga je toženec v prepiru odrinil od sebe in ga pri tem zadel v levo stran obraza. Tudi priči R. K. in M. K. sta izpovedala, da se je med pravdnima strankama vnel prepir, ki bi lahko prerasel v pretep, zaradi česar sta priči posredovali. Po izjavi M. K. sta tožnik in toženec mahala drug proti drugemu in je pri tem toženec enkrat ali dvakrat udaril tožnika. Opozarja, da je bil povod za prepir dogodek, ki se je zgodil v noči iz 5.3. na 6.3.2011 pred diskoteko na Hrvaškem. Tožnik je napadel toženčevega sina D. K., zaradi česar je bil na podlagi obtožnega predloga zaradi kršitve javnega reda in miru tožnik spoznan za krivega. Povzema svoje trditve, da je tožnik s svojim arogantnim obnašanjem toženca sprovociral in povzročil napeto situacijo, v kateri je toženec tožnika samo odrinil. Priča M. K. potrjuje, da je tožnik toženca pozval: „Kaj bi pa ti rad, pridi dol, če si upaš!“. Vztraja, da je toženec tožnika samo odrinil in mogoče pri tem opraskal po licu okrog levega očesa, vendar je to toženčevo reakcijo povzročil tožnik, zaradi česar sta stranki soodgovorni za škodo vsaka do 50 %. Graja tudi višino prisojene odškodnine. Meni, da je neutemeljeno prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ker trajnih posledic tožnik nima. Za neutemeljeno označuje tudi odškodnino za strah, ker je bil primarni strah blag, za tak strah pa se v sodni praksi odškodnina ne prisoja. Glede na svojo fizično konstrukcijo bi se tožnik lahko brez težav ubranil. Ocenjuje, da zdravstvena dokumentacija in izvedensko mnenje izkazujeta, da tožnik poškodb ni utrpel. Tudi za telesne bolečine in nevšečnosti prisojeno odškodnino označuje za previsoko, ker so bile bolečine minimalne in poškodba ni terjala zdravstvenih posegov in terapij. Šlo je samo za preglede, ki so pokazali, da v zdravstvenem stanju tožnika do sprememb ni prišlo. Meni, da tožnik večje poškodbe zatrjuje z namenom pridobiti čim večjo odškodnino. Odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti označuje za primerno v višini 350,00 EUR.

Pritožba ni utemeljena.

Zatrjevano nepravilno ugotovljeno dejansko stanje pritožnik utemeljuje z neustrezno dokazno oceno. Po njegovi oceni naj bi sodišče neutemeljeno sledilo izpovedim tožnika, tožnikove žene in očeta, medtem ko tožencu in priči R. K., kateremu je delno pritrdil tudi M. K., ni sledilo. Za spregledano označuje dejstvo, da je tožnik izpovedbo o poteku dogodka večkrat spreminjal. Pritožbi ni mogoče slediti, saj je izpovedi strank in prič sodišče natančno povzelo in vsako posebej natančno ocenilo, opravilo tudi primerjavo dokazov med seboj in se izreklo o verodostojnosti izpovedb. Ničesar ni spregledalo. Dokazna ocena je analitično sintetična, kakršna je predpisana; metodološki napotki iz 8. čl. ZPP so bili spoštovani. Ker so dokazni zaključki logični, jasni in prepričljivi, je dokazna ocena tudi racionalno in življenjsko sprejemljiva ter zato vsebinsko prepričljiva. Zavrniti je treba tudi navržen, neargumentiran očitek o nejasnosti razlogov in nasprotujočih si razlogih sodbe.

Pritožbeno sodišče soglaša, da so izpovedi tožnika in prič M. K. T. ter M. K. o poteku dogodka skladne ter zato prepričljive. Že njihova skladnost je razlog, da jim kljub tožnikovi zainteresiranosti za izid postopka in sorodstveni oz. družinski povezanosti tožnika s pričama, ni mogoče odreči dokazne vrednosti. Drugi razlog, da je njihove izpovedi treba oceniti kot verodostojne, pa je, da tudi izvedenec medicinske stroke potrjuje nastanek poškodbe z udarcem, o kakršnem so tožnik in priči M. K. T. ter M. K. izpovedovali. Poškodba, kakršno je ugotovil izvedenec – pokanje nežne kožice spodnje veke desnega očesa, oteklina zgornje veke desnega očesa, nadraženost veznice desnega očesa – ni mogla biti povzročena z odrivanjem, kakršnega opisujeta toženec in priča R. K.. Razen tega toženčeva izpoved in izpoved R. tudi med seboj nista skladni, kar je drugi razlog, da ju ni mogoče šteti za verodostojni. Toženec je izpovedoval, da je tožnik z roko segel proti njemu, R. K. pa, da je tožnik z rokama mlatil kot veternica. Tudi izpovedi R. K. o tožnikovem izzivanju ni mogoče slediti, saj ga ne potrjuje nihče drug, celo toženec ne. Kakršnakoli deljena odgovornost je izključena; tudi zato, ker s fizično silo ni mogoče razreševati verbalnih nesoglasij in nesoglasij, do katerih je prišlo prejšnjo noč.

Ni mogoče slediti pritožbi, da je tožnik dogodek v posameznih fazah postopka in že pred tem pravdnim postopkom različno opisoval. V plačilnem nalogu PP Črnomelj je podano ugotovljeno dejansko stanje in ne tožnikov opis dogodka. V teku tega postopka je tožnik vseskozi zatrjeval več močnih udarcev s pestjo v glavo, dokazani postopek pa je potrdil en močan udarec, s katerim je bila povzročena poškodba, in druge oz. druga dva blažja udarca. Tudi pritožbeno povzemanje izpovedi priče M. K. je v nasprotju z zapisnikom, ki dokumentira izpoved te priče (list. št. 79).

Tudi z višino prisojene odškodnine pritožbeno sodišče soglaša. Odškodnina za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni bila prisojena, zato je pritožbeno nasprotovanje tej vrsti škode brez podlage. Ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti ter strah pa utemeljujejo prisojeno odškodnino v skupni višini 3.000,00 EUR. Tako določena odškodnina je ustrezna intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin in nevšečnosti, ki so pestile tožnika v času zdravljenja; pa tudi intenzivnosti, sicer res kratkotrajnega strahu za izid zdravljenja poškodovanega očesa. Zadoščeno je tudi nujnosti objektivne pogojenosti odškodnine; ustrezno je upoštevan pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine. Dosojeni znesek odškodnine je ustrezno uvrščen v okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih, in predstavlja pravično zadoščenje za nastalo nepremoženjsko škodo. Merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika za odmero odškodnine so ustrezno upoštevana.

Pritožbena trditev, da izvedensko mnenje in medicinska dokumentacija ne utemeljujeta nastale škode, je navržena. Navedena dokaza poškodbo desne stranki tožnikovega obraza in desnega očesa ter s to poškodbo povzročeno škodo potrjujeta, kar je sodišče natančno razdelalo na sedmi strani sodbe.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).