Posredovanje davčne številke izvajalcu elektronskih komunikacij

Datum

21.02.2024

Številka

07121-1/2024/186

Kategorije

EMŠO in davčna, Telekomunikacije in pošta, Pravne podlage

Pri Informacijskem pooblaščencu (IP) smo dne 19. 2. 2024 prejeli vaše zaprosilo za mnenje o tem, (1) ali lahko izvajalec storitev elektronskih komunikacij zahteva davčno številko tudi, če stranka ni zavezanec za namene DDV. Na mesečnem računu, ki ga stranka prejme je navedena šifra kupca, davčna številka ni potrebna. Če stranka pokliče naročniško službo, podjetje zahteva davčno številko. Postavlja se vprašanje (2) zakaj lahko informatorji na splošni telefonski številki zahtevajo, da jim poleg vseh osebnih podatkov, naslova in številke kupca stranka pove tudi davčno številko. Zanima vas tudi, (3) kako je možno, da je v nekem primeru izvajalec pogodbo za podaljšanje storitev poslal kar preko SMS na telefonsko številko strankinega partnerja, ki ni naročnik niti plačnik.

Na podlagi informacij, ki ste nam jih posredovali, vam v nadaljevanju skladno s 5. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 163/22, ZVOP-2), 58. členom Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba), 76. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov na področju obravnavanja kaznivih dejanj (ZVOPOKD) ter 2. členom Zakona o informacijskem pooblaščencu (ZInfP) posredujemo naše neobvezujoče mnenje v zvezi z vašimi vprašanji. Pojasnjujemo še, da se IP lahko dokončno opredeljuje do konkretnih primerov obdelave osebnih podatkov le v nadzornih postopkih.

1.1. Izvajalec storitev elektronskih komunikacij lahko, poleg osnovnih osebnih podatkov, obdeluje tudi davčne številke strank – posameznikov zaradi potrebe po nedvoumni oziroma določni identifikaciji, saj osebno ime in naslov praviloma ne zadoščata.

2.2. Če se je treba pri poslovni komunikaciji po telefonu prepričati, da komunikacija poteka s pravo osebo, lahko operater od osebe zahteva dodatne (kontrolne) podatke, ki jih preveri v obstoječih zbirkah osebnih podatkov strank.

3.3. Izvajalec lahko stranki pošilja poslovno dokumentacijo po komunikacijskih poteh, ki jih za ta namen sporoči stranka sama.

Obrazložitev

1.1. Pravna podlaga za obdelavo davčne številke s strani izvajalcev je v prvem odstavku 215. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-2), kjer je določeno, da lahko izvajalci storitev o svojih naročnikih zbirajo med drugim tudi davčno številko za fizično osebo ter davčno in matično številko za pravno osebo.

Osebno ime in naslov prebivališča posameznika sta sicer identifikacijska osebna podatka, toda:

-nista zanesljiva, ker se lahko spreminjata in ker lahko pride do pomot pri njunem zapisu in reprodukciji in

-praviloma ne omogočata nedvoumne oziroma popolne ali določne identifikacije, ker je oseb z enakimi podatki lahko več ter

-sta neprimerna za učinkovito obdelavo v masovnih informatiziranih zbirkah podatkov.

Kot zanesljiv enolični identifikator in hkrati kot učinkovit povezovalni znak lahko služi davčna številka. Te izvajalec ne uporablja z namenom izpolnjevanja davčnih obveznosti, temveč kot dodatni identifikator. Podobno vlogo ima EMŠO, ki pa je v tovrstnih razmerjih praviloma pretiran podatek, saj razkriva več dodatnih informacij, ki jih operater ne potrebuje (datum rojstva, pri starejših številkah tudi izvorno republiko nekdanje SFRJ in spol). Poleg tega ZEKom-2 ne določa možnosti uporabe EMŠO. Če je operater v nekem pogodbenem razmerju s stranko, je za operaterja pomembno, da posluje s točno določeno stranko, saj lahko v nasprotnem primeru pride do napak pri obračunavanju storitev in do težav pri izterjavi zapadlih in neplačanih obveznosti in v drugih primerih.

Konkretne informacije o obdelavi osebnih podatkov strank (tudi davčne številke) mora operater nuditi vsem strankam (npr. z objavo na spletni strani ali kot del splošnih pogojev) na podlagi 13. oziroma 14. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov. Med drugim sem spadajo tudi informacije o konkretnih namenih in pravnih podlagah za obdelavo osebnih podatkov.

2.2. Če je neka poslovna komunikacija take narave, da lahko poteka le s točno določeno osebo (npr. naročanje dodatnih storitev, reševanje reklamacij, odpoved storitev), se mora operater prepričati, da ima res opravka z osebo, ki je stranka. Pri osebnih stikih se to zagotavlja z vpogledom v osebnih dokument. Pri stikih na daljavo se zagotavlja na primer s preverjanjem klicoče telefonske številke, lahko pa dodatno še s kontrolnimi vprašanji, na primer tako, da stranka pove naslov, davčno številko, šifro kupca, številko računa in podobno. Odgovore operater potem preveri z vpogledom v obstoječe podatke v zbirkah osebnih podatkov o strankah in se na tak način prepriča o identiteti.

3.3. Konkretnega primera ne moremo presojati, ker ne poznamo vseh relevantnih okoliščin. Poleg tega je taka presoja možna le v nadzornem postopku. Načeloma velja, da lahko operater stranki pošilja poslovno dokumentacijo po komunikacijskih poteh, ki jih za ta namen sporoči stranka sama. Če na primer stranka operaterju sporoči elektronski naslov ali telefonsko številko, ki nista njena, lahko operater poslovno dokumentacijo in druga sporočila stranki pošlje tudi po tej poti na tako javljene kontakte.

Na spletni strani IP je že na voljo več mnenj s področja uporabe davčne številke in obdelave osebnih podatkov s strani izvajalcev.

Lepo vas pozdravljamo,

Pripravil

dr. Urban Brulc, univ. dipl. prav., samostojni svetovalec IP

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav., informacijska pooblaščenka