Jedro

Ker nadrejena delavka, ki je tožnico ocenjevala, ni dosledno upoštevala predpisanih kriterijev, ocene zaradi bistvenih pomanjkljivosti (neizpolnitve ocenjevalnega lista po posameznih kriterijih) tudi ni mogoče ustrezno preveriti, saj je skupna ocena delovne uspešnosti po vseh kriterijih povprečje ocen po posameznih kriterijih. Že iz tega razloga ocena tožnice „zadovoljivo“, podana za sporno obdobje s strani nadrejene delavke, ki jo je potrdila tudi komisija za ocenjevanje delovne uspešnosti, ni izdelana v skladu s citiranimi predpisi in zato ni zakonita niti objektivna, kot taka pa ne more biti podlaga za ocenjevanje pogojev za napredovanje javne uslužbenke. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter: - razveljavilo Sklep Republike Slovenije, Ministrstva za A., Inšpektorata RS ..., št. … z dne 4. 6. 2012 (I. točka izreka); - razveljavilo oceno tožeče stranke na ocenjevalnem listu za oceno delovne uspešnosti javne uslužbenke B.B. v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2011 do 31. 8. 2011 (II. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna oceniti delovno uspešnost tožeče stranke kot javne uslužbenke v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2011 do 31. 8. 2011 skladno z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju in Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (III. točka izreka); - zavrnilo, kar je zahtevala tožeča stranka drugače (odpravo v I. in II. točki izreka sodbe navedenega sklepa in ocene) (IV. točka izreka); - odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 637,67 EUR v roku 8 dni od prejema sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, ter da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu (I., II., III. in V. točki izreka) spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov tožene stranke oziroma izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Napačna je odločitev o razveljavitvi sklepa tožene stranke z dne 4. 6. 2012 in ocene na ocenjevalnem listu za oceno delovne uspešnosti v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2011 do 31. 8. 2011, pa tudi odločitev, da je tožena stranka dolžna ponovno oceniti delovno uspešnost tožnice kot javne uslužbenke v navedenem ocenjevalnem obdobju. Sodišče prve stopnje zmotno ugotavlja, da tožena stranka ni obrazložila, kako je ovrednotilo delo tožeče stranke po posameznih kriterijih, kar je posledica napačne razlage določbe 4. člena Uredbe, ki določa, da je „v oceni potrebno točno navesti, kako ocenjevalec opiše svojo oceno po posameznem kriteriju“. Iz vsebine ocenjevalnega lista oziroma njene obrazložitve je razvidno, da je ocenjevalka C.C. pri pisanju ocene upoštevala kriterije oziroma podrobnejše opredelitve teh kriterijev iz Priloge III Uredbe, saj je bila edina, ki je lahko objektivno ocenjevala tožničino delo na podlagi sprotnega in neposrednega zaznavanja odnosa tožnice do dela v povezavi z ostalimi konkretnimi kriteriji po Prilogi III. Sodišče je največji poudarek dalo izpovedbi priče D.D., bivše predstojnice tožnice, ki se je upokojila že v letu 2009, zato s predmetno ocenitvijo tožničine delovne uspešnosti za leto 2011 nima nobene povezave. Delo direktorjev posameznih inšpekcijskih organov se je bistveno spremenilo, še zlasti na delovnem mestu, ki ga je zasedala tožnica kot direktorica Inšpekcije E., kar je jasno razvidno iz obširne izpovedbe priče C.C., ki ji sodišče prve stopnje zaradi napačne dokazne ocene ni verjelo, čeprav je bila seznanjena s tožničinim delom neposredno in sproti, zato je tudi edina verodostojna pojasniti in obrazložiti sporno oceno. Sodišče si je v nasprotju s predpisi vzelo pristojnost vsebinsko presojati zadevo ter je neutemeljeno razveljavilo sklep komisije in samo oceno iz popolnoma napačnih razlogov. Komisija je pristojna za ugotavljanje, ali je obrazložitev ocene napisana v skladu z Uredbo. Na podlagi ugotovitve, da je ocena ustrezna, je tudi izdala sklep o potrditvi ocene tožnice za leto 2011, saj je ugotovila, da je ocenjevalka upoštevala kriterije iz Uredbe, čeprav ni bila priložena Priloga III Uredbe, kar niti ni bistveno, saj se iz vsebine obrazložitve ocene in sklepa Komisije ter iz zaslišanja C.C. ter F.F. da razbrati, kakšno oceno je ocenjevalka namenila tožnici po posameznem kriteriju za oceno delovne uspešnosti.

Tožena stranka meni, da ni dolžna oceniti delovne uspešnosti tožnice v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2011 do 31. 8. 2011. V času ocenjevanja do danes oziroma do izdaje izpodbijane prvostopne sodbe se je nekdanji organ ... dvakrat statusno preoblikoval. Pri teh spremembah je prišlo tudi do zamenjave informacijsko-dokumentacijskega programa in zamenjave ocenjevalke na delovnem mestu glavne inšpektorice ter članov Komisije, kar pomeni zelo oteženo ali pa povsem onemogočeno pridobivanje posameznih dokazov glede priprave dokumentacije, komunikacije tožeče stranke s podrejenimi in drugih dejstev, relevantnih za podajo ocene za obdobje več kot 4 leta nazaj. Glede na navedeno tožena stranka meni, da tožničine delovne uspešnosti v navedenem obdobju ni dolžna oceniti, saj za to nima več na razpolago gradiva, ki bi izkazovalo tožničino delo v spornem obdobju po kriterijih iz Uredbe.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke in predlaga, da drugostopenjsko sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe, toženi stranki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožeče stranke. Pritožbene navedbe o spremenjenih okoliščinah od dne, ko je bila podana ocena delovne uspešnosti za leto 2011, do danes, so nedopustna pritožbena novota, saj tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje po svoji krivdi ni uveljavljala nobenih spremenjenih okoliščin, čeprav je imela vse možnosti tovrstne trditve podati že tekom postopka.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ki ga je podkrepilo s citiranjem sodne prakse, in pravilno ugotovilo, da ocenjevalka C.C. ni pravilno in v celoti ovrednotila elementov oziroma kriterijev, predpisanih v ZSPJS in Uredbi. Res je, da je ocenjevalka kot tožničina nadrejena lahko ocenila njeno delovno uspešnost, vendar bi to morala storiti nepristransko, pošteno, verodostojno in zakonito, skladno z ZSPJS in Uredbo, česar pa ni storila, ampak je zgolj pristransko in šikanozno na splošno skritizirala tožničino delo in podala oceno zadovoljivo, ki je povsem nepreverljiva in neutemeljena.

Sodišče se je v enaki meri kot do izpovedi priče D.D. opredelilo tudi do ostalih izpovedb, le da jim ni sledilo, kar toženo stranko očitno moti. Tožbenemu zahtevku je ugodilo že iz razlogov, navedenih do 13. točke obrazložitve, v nadaljevanju pa je svojo odločitev le še dodatno podkrepilo. Ugotovitev, da ocenjevalka C.C. tožničine delovne ocene ni utemeljila na ustrezen način, ne sloni na izpovedi priče D.D., je pa njena izpoved jasno pokazala, da je tožnica dobra delavka, ki je bila vrsto let ocenjena z oceno odlično in katere kvalitete se niso spremenile samo z zamenjavo ocenjevalke. C.C. niti zaslišana kot priča ni znala obrazložiti svoje ocene, njeni očitki so bili pavšalni in njeni izpovedbi prvostopenjsko sodišče pravilno ni sledilo. Sodišče ni vsebinsko presojalo ocene v smislu, kakšno oceno si tožnica zasluži, ampak je pravilno ugotovilo dejansko stanje in toženi stranki pravilno prepustilo, da ponovno oceni tožničine delovne uspešnosti. Statusno preoblikovanje organa tožene stranke ne more imeti nobenega vpliva na izpolnitev obveznosti iz sodbe, ne glede na statusno preoblikovanje in menjavo kadra bi morala tožena stranka hraniti dokumentacijo, na podlagi katere bi lahko verodostojno in pravično ocenila posameznega delavca, zlasti ker je tožena stranka vedela, da že od leta 2012 teče sodni spor. Zato je zgrešeno stališče tožene stranke, da tožničine delovne uspešnosti ni dolžna oceniti, ker naj bi se statusno preoblikovala in ker naj ne bi imela več na razpolago potrebnega gradiva.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeni preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

6. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, ki je ustrezno obrazložena, v zvezi s pritožbenimi navedbami odločilnega pomena pa v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP navaja naslednje:

7. Iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da je bila tožnica v spornem obdobju zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu direktorice Inšpekcije E. v času od 1. 1. 2011 do 17. 4. 2011, v obdobju od 18. 4. 2011 do 31. 8. 2011, ko ji je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, pa je opravljala naloge inšpektorice E. Dne 23. 3. 2012 je bila tožnica seznanjena z oceno delovne uspešnosti za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 8. 2011, ki jo je podala njena nadrejena C.C., ki je tožnico ocenila z oceno „zadovoljivo“. Na podlagi tožničine zahteve za preizkus ocene je komisija za preizkus ocene s sklepom z dne 4. 6. 2012 zahtevo zavrnila in potrdila oceno „zadovoljivo“ (A 22), tožnica pa je pravočasno, v 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZJU), vložila tožbo v obravnavani zadevi.

8. V tem sporu se presoja zakonitost ocene delovne uspešnosti tožnice za leto 2011. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami), ki v 16. do 20. členu urejajo napredovanje oziroma ocenjevanje javnih uslužbencev ter določbe Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba, Ur. l. RS, št. 51/2008 s spremembami). Na podlagi teh določb se oceni javne uslužbence enkrat letno, pri čemer je lahko ocena po stopnjah odlična, zelo dobra, dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva (3. člen Uredbe). Veljavna ocena je tista, s katero je bil javni uslužbenec seznanjen, v primeru preizkusa ocene pa ocena, ki je bila sprejeta v preizkusu pred pristojno komisijo (17. a člen ZSPJS). Podrobnejša opredelitev kriterijev po elementih delovne uspešnosti je določena v Prilogi III Uredbe, iz katere izhaja, da se uspešnosti javnega uslužbenca ocenjuje glede na rezultate dela (strokovnost, obseg dela, pravočasnost), samostojnost, ustvarjalnost, natančnost, zanesljivost, kvaliteto sodelovanja in organiziranja dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela (interdisciplinarnost, odnos do uporabnikov storitev, komuniciranje in drugo). Kriteriji so enaki in veljajo za vse javne uslužbence. V tej zvezi mora nadrejeni delavec, skladno z določbo četrtega odstavka 4. člena Uredbe, izpolniti ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju ter ga seznaniti s pisno oceno ter njeno utemeljitvijo.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da nadrejena delavka, ki je tožnico ocenjevala, ni dosledno upoštevala predpisanih kriterijev, zato ocene zaradi bistvenih pomanjkljivosti (neizpolnitve ocenjevalnega lista po posameznih kriterijih) tudi ni mogoče ustrezno preveriti, saj je skupna ocena delovne uspešnosti po vseh kriterijih povprečje ocen po posameznih kriterijih. Ob tako pomanjkljivi, le splošni oceni delovne uspešnosti, ki vsebuje splošni opis dela tožnice oziroma posamezne kritične pripombe in očitke v zvezi z delom tožnice, ne pa vrednotenja delovne uspešnosti po posameznih (obveznih in predpisanih) kriterijih, niti ni mogoče preverjanje ocene nadrejenega po vsebini oziroma njen preizkus glede postavk, ki se nanašajo na strokovnost izvajanja nalog, obseg dela, pravočasnost, samostojnost, ustvarjalnost, natančnost, zanesljivost pri opravljanju dela, kvaliteto sodelovanja, organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem del in nalog javnega uslužbenca. Že iz tega razloga ocena tožnice „zadovoljivo“, podana za sporno obdobje s strani nadrejene delavke, ki jo je potrdila tudi komisija za ocenjevanje delovne uspešnosti, ni izdelana v skladu s citiranimi predpisi in zato ni zakonita niti objektivna, kot taka pa ne more biti podlaga za ocenjevanje pogojev za napredovanje javne uslužbenke. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene, kar velja tudi za očitek, da si sodišče napačno razlaga citirano določbo 4. člena Uredbe.

10. Sodišče prve stopnje je sicer kljub tej ugotovitvi obravnavalo sporno oceno tudi po vsebini, vendar tudi na podlagi izpovedi ocenjevalke C.C. – glavne inšpektorice in tožnici nadrejene delavke v spornem obdobju ni prišlo do drugačnega zaključka. Ugotovilo je, da tožnici nadrejena delavka ni podala prepričljive in zadostne utemeljitve ocene tožnice po predpisanih kriterijih, ki bi sodišče prepričala, da je ocena pravilna ter da temelji na predpisanih kriterijih, ker je le splošno opisovala delo tožnice in inšpekcije, ni pa konkretno pojasnila, kakšne so bile tožničine delovne naloge in obveznosti, katerih nalog ni opravila, kako jih je opravljala, oziroma kako jih je opravljala v primerjavi z ostalimi delavci, niti se ni spomnila, kako je tožnico ocenila po posameznih kriterijih. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo tudi dejstvo, da je bila tožnica kot direktorica Inšpekcije E. v letih 2007, 2008 in 2009 ocenjena z oceno odlično, v letu 2010 pa z oceno zelo dobro, kakor tudi izpoved priče D.D., ki je bila v tem času zaposlena pri toženi stranki kot glavna inšpektorica in tožničina nadrejena. Pravilno je presodilo, da tudi prejšnje ocene tožnice kažejo na to, da sporna ocena za leto 2011 ni bila objektivna in nepristranska. Pritožba neutemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in pri tem izpostavlja, da je sodišče največji poudarek dalo izpovedbi priče D.D., oziroma da je svojo odločitev v večjem delu oprlo na njeno izpoved, čeprav se je upokojila že v letu 2009 in z ocenitvijo tožničine delovne uspešnosti za leto 2011 nima nobene povezave. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo predvsem na izpoved priče D.D., saj jo je upoštevalo le v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi (pri čemer so pomembne tudi izpovedi članov komisije za preizkus ocene). Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno, katere pravilnost potrjujejo tudi izvedeni dokazi, prepričljivo obrazložilo, zato z njo soglaša tudi pritožbeno sodišče. 11. Sodišče ni pristojno za ocenjevanje delovne uspešnosti in ob preverjanju zakonitosti ocene samo ne more spremeniti oziroma zvišati ocene javnega uslužbenca, ampak lahko ugotovi le njeno nezakonitost (zaradi napak v postopku ocenjevanja ali zato, ker ni dokazano, da bi bila objektivna in nepristranska). Iz teh razlogov je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo izpodbijano oceno in sklep tožene stranke ter toženi stranki naložilo, da ponovno izvede postopek ocene delovne uspešnosti tožnice za sporno obdobje v skladu s predpisi. Pri tem ni mogoče upoštevati pritožbenih trditev, da naj bi prišlo v času trajanja sodnega spora do statusnih in kadrovskih sprememb, oziroma da tudi dokumentacija iz spornega obdobja, ki je podlaga za ocenjevanje dela tožnice, ni več na razpolago, zaradi česar naj ponovno ocenjevanje delovne uspešnosti tožnice (za več let nazaj) ne bi bilo več mogoče. Tožena stranka, ki je bila seznanjena z dejstvom, da je v teku sodni spor, je tista, ki bi morala poskrbeti za hrambo dokumentacije v zvezi z delom tožnice. Če je ravnala drugače, pa to ne more biti v škodo tožnici, ki mora biti kot javna uslužbenka ocenjena za celotno obdobje dela v javnem sektorju (ker so ocene pogoj za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za napredovanje javnega uslužbenca), tudi v primeru, kadar se v sodnem sporu ugotovi nezakonitost ocene delodajalca. Poleg tega pa tožeča stranka utemeljeno opozarja na dejstvo, da so pritožbene navedbe tožene stranke s tem v zvezi nedopustne pritožbene novote, ki jih že iz tega razloga ni mogoče upoštevati (337. člen ZPP).

12. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo razlogov, iz katerih se izpodbija sodba sodišča prve stopnje in tudi ne razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

13. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka v skladu z drugim odstavkom 165. in 154. člena ZPP.