Jedro

Opustitev vročitve zahteve za začetek disciplinskega pregona in vabila za disciplinsko obravnavo tožnici, pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 1. odstavka 62. čl. zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ne glede na dejstvo, da ji je bila dana možnost zagovora. Tožeča stranka zaradi kršitve pravice iz 1. odst. 62. čl. omenjenega zakona ni imela na voljo časa za pripravo obrambe glede očitanih kršitev, s katerimi tudi ni bila vnaprej seznanjena.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnice in odpravilo sklepa tožene stranke z dne 20.10.1992 in 26.10.1992, s katerima ji je bil zaradi domnevne kršitve delovnih obveznosti izrečen suspenz in disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da sta bila - zaradi opustitve vročitve zahteve in vabila tožnici - uvedba in izvedba disciplinskega postopka bistveno kršena, zato za izrek najstrožjega ukrepa ni bila podana zakonita podlaga. V posledici razveljavitve disciplinskih sklepov, je sodišče naložilo delodajalki, da R.H. pokliče nazaj na delo, ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s pravico do osebnega dohodka, ki bi ga prejela v času nezakonite odsotnosti z dela od 20.10.1992 dalje. O tožničinem zahtevku na razveljavitev sklepa toženke z dne 16.10.1992 o pogojno izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja tožnici, sodišče ni odločilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni odločbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožena stranka in sicer zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji ponavlja pritožbene navedbe o pomanjkanju pravnega interesa tožnice na ugotovitev nezakonitosti disciplinskega sklepa z dne 16.10.1992, saj ga je toženka sama dne 20.10.1992 razveljavila. Po mnenju revidentke ugotovljene kršitve izvedenega disciplinskega postopka niso vplivale ali mogle vplivati na zakonitost in pravilnost v tem postopku izdanih sklepov o izreku najstrožjega disciplinskega ukrepa tožnici. Opozarja tudi, da sta toženo stranko obe sodišči v uvodu sodnih odločb napačno označili. Zato predlaga, da se reviziji ugodi tako, da se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da tožena stranka ni obrazložila, katere kršitve zakona o pravdnem postopku očita sodišču prve in (ali) druge stopnje. Revizijsko sodišče je pri preizkusu izpodbijane sodne odločbe, glede na dejstvo, da gre za izredno pravno sredstvo, zelo omejeno. Preizkusiti jo sme le v mejah tistih razlogov - če gre za kršitve ZPP, torej tistih kršitev -, ki so v njej navedene, po uradni dolžnosti pa ugotavljati le, ali je bila storjena kršitev po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Ker v tej določbi navedene kršitve niso bile storjene, tožena stranka s tem revizijskim razlogom ne more uspeti.

Revizijska trditev, da sta obe nižji sodišči napačno navedli toženo stranko, ne drži. V uvodu napadene sodbe sodišča druge stopnje so skladno določilu 2. odstavka 338. člena ZPP navedeni ime in priimek ter prebivališče tožene stranke in njenega pooblaščenca.

Tudi trditev, da v disciplinskem postopku, ki ga je vodila tožena stranka, niso bile storjene postopkovne kršitve absolutnega značaja, ne more obveljati. Po določilu 1. odstavka 1. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in 5/91), se delovna razmerja delavcev, ki delajo pri organizacijah (sedaj: gospodarskih družbah) in delodajalcih v Republiki Sloveniji, urejajo v skladu z ratificiranimi mednarodnimi konvencijami, zakonom o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, tem zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom.

Temeljna načela o disciplinskem postopku so vsebovana tako v III/7 poglavju temeljnega zakona o pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ki se glede na določilo 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije uporablja kot republiški predpis) in VI. poglavju zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in 5/91). V omenjenih zakonskih določilih je opredeljena pristojnost disciplinske komisije za ugotavljanje kršitev delovnih obveznosti in izrekanju ukrepov, njena sestava, uvedba in izvedba disciplinskega postopka in delavčeve pravice v njem. Tudi za delavce zaposlene pri delodajalcih, veljajo splošna določila zakona o disciplinski odgovornosti delavcev. Pravila disciplinskega postopka, po katerih ravna delodajalec v disciplinskih zadevah so skladno določilu 4. odstavka 61. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja urejena v določbi 41. člena kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Uradni list RS, št. 26/91). Z navedenimi predpisi so določena procesna pravila in temeljna postopkovna načela, ki so jamstvo za zakonitost postopka. Disciplinski postopek namreč nima samo funkcije varovanja interesov delavca pri delodajalcih, temveč domnevnemu storilcu disciplinske kršitve, tudi zagotavlja pravno varnost pred morebitno samovoljo in arbitrarnostjo.

Eno temeljnih načel postopka je pravica do obrambe, saj mora biti delavec seznanjen z začetkom postopka in očitano kršitvijo. To načelo je varovano s pravico delavca - kot mu jo daje 1. odstavek 62. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - da je z vročitvijo zahteve obveščen o začetku disciplinskega postopka in tudi vabljen na disciplinsko obravnavo. Med vročitvijo zahteve in vabila na obravnavo ter dnevom same obravnave mora preteči čas, ki je potreben, da si delavec zagotovi obrambo. Ta določila v disciplinskem postopku, v katerem je bil tožnici izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, niso bila spoštovana. Ob nesporni ugotovitvi (listovna št. 21), da tožeči stranki ni bila v skladu z določilom 1. odstavka 62. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja vročena zahteva za začetek disciplinskega postopka in vabilo za obravnavo pred disciplinskim organom iz 4. odstavka 61. člena tega zakona, je sodišče prve stopnje imelo zakonito podlago, da je poseglo v odločitev tožene stranke s tem, da je razveljavilo sklep o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja in suspenza tožnici z dne 20.10.1992 in 26.10.1992. Opustitev vročitve zahteve za začetek disciplinskega postopka in vabila za disciplinsko obravnavo tožnici pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 1. odstavka 62. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja; ne glede na dejstvo, da ji je bila dana možnost zagovora. Tožeča stranka zaradi kršitve pravice iz 1. odstavka 62. člena omenjenega zakona ni imela na voljo časa za pripravo obrambe glede očitanih kršitev, s katerimi tudi ni bila vnaprej seznanjena.

Neutemeljena pa je (tudi le pavšalna in neobrazložena) graja uporabe procesnega prava o pomanjkanju pravnega interesa tožnice na razveljavitev disciplinskega sklepa z dne 16.10.1992. Potrebno je ponovno poudariti, da o tem delu zahtevka sodišče prve stopnje v svoji odločbi opr. št. S 4280/92 ni odločilo, predlog na izdajo dopolnilne sodne odločbe skladno določilu 1. odstavka 339. člena ZPP, pa ni bil vložen. Ker o zahtevku tožnice na razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 16.10.1992 o pogojno izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja, ni bilo pravnomočno odločeno, revizija v tem delu ni dovoljena. Revizijo je po 1. odstavku 382. člena ZPP dovoljeno vložiti zoper pravnomočno odločbo, izdano na drugi stopnji. Ker tudi za to pravno sredstvo velja procesna predpostavka pravnega interesa, je revizija dovoljena le zoper tisti del drugostopne sodbe, ki ga je stranka v pritožbenem postopku neuspešno izpodbijala. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožena stranka sicer vložila pritožbo zoper odločbo sodišča prve stopnje S 4280/92, s katero je bil razveljavljen njen sklep z dne 20.10.1992 in 26.10.1992, vendar je bila njena pritožba zavrnjena in potrjena prvostopna odločitev. Ostal je ohranjen enak procesni položaj, kot je bil vzpostavljen s sodno odločbo na prvi stopnji - da o zakonitosti sklepa tožene stranke z dne 16.10.1992 ni bilo odločeno.

Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).