Jedro

Ker tožničin zakonec ni izgubil življenja, umrl ali bil pogrešan v okoliščinah, ki so relevantne za priznanje statusa ŽVN, tožnica ni upravičena do varstva po ZZVN.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1264/99-6 z dne 2.10.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 popr. in 70/00, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.7.1999, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Upravne enote L., izpostava V.-R., z dne 20.10.1998. Z njo je bil zavrnjen njen zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po pokojnem možu Z.F.- prisilnem mobilizirancu.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbi 1. in 2. odstavka 7. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/96, 8/96, 44/96, 70/97 in 43/99, v nadaljevanju ZZVN). Po prvonavedeni določbi 7. člena ZZVN je do varstva po tem zakonu upravičen tudi državljan Republike Slovenije, družinski član osebe, ki je izgubila življenje, umrla ali je bila pogrešana v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu. Varstvo se zagotavlja istemu krogu družinskih članov in ob enakih pogojih kot po predpisih o vojnih invalidih. Po drugonavedeni določbi 7. člena ZZVN pa se ne glede na določbo 2. stavka prejšnjega odstavka v primerih, ko oseba iz prejšnjega odstavka ni mogla preživljati družinskega člana zadnje leto pred svojo smrtjo, ker se je tedaj nad njo izvajalo nasilno dejanje ali prisilni ukrep, šteje, da je pogoj preživljanja izpolnjen, če je oseba iz prejšnjega odstavka preživljala družinskega člana vsaj zadnje leto pred nastopom nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa. Iz upravnih spisov in odločbe tožene stranke izhaja, da je bil tožničin mož F.Z., ki je umrl dne 21.12.1981, dne 6.12.1942 prisilno mobiliziran v nemško vojsko in dne 13.11.1944 iz angleškega ujetništva predan jugoslovanski vojski. Tožničin zakonec tako ni izgubil življenja, umrl ali bil pogrešan v okoliščinah, ki so relevantne za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, kar je pogoj po prvem odstavku 7. člena ZZVN, saj se je po vojni vrnil domov, kjer je leta 1988 umrl. Odločitev tožene stranke je zato pravilna in ima podlago v ugotovljenih dejstvih ter materialnih predpisih.

Tožnica v pritožbi navaja, da so po določbah ZZVN osebe, ki so bile v času od 6.4.1941 do 15.5.1954 z aktom okupacijskih oblasti prisilno mobilizirane v redne vojaške enote okupatorja, upravičene do statusa žrtve vojnega nasilja. Čeprav je iz listin v upravnih spisih razvidno, da je bil njen pokojni mož v času med 6.2.1942 in 3.11.1944 prisilno mobiliziran v nemško vojsko, mu tožena stranka ni priznala statusa žrtve vojnega nasilja po določbah ZZVN. Navedeni zakon bi moral veljati za vse prisilne mobilizirance enako, torej tudi za že umrle osebe. Če bi bil pokojnemu možu priznan uveljavljeni status, bi po njem dobivala višjo pokojnino. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

ZZVN določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se uveljavljani status lahko prizna. Takšen status lahko pridobi tudi družinski član, vendar tudi on le ob določenih pogojih, kot to pravilno navaja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Isto sodišče je v razlogih svoje sodbe obrazložilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakaj tožnica tudi po mnenju sodišča ne izpolnjuje pogojev za priznanje uveljavljenega statusa. Tožnica v pritožbi ne navaja nobenih okoliščin, ki bi kazale na drugačno dejansko stanje, ki je lahko podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.