Jedro

Če je tožeča stranka zamudila prekluzivni rok, je prvostopni organ pravilno odločil, ko je njeno zahtevo zavrgel (2. odst. 125. čl. ZUP), saj pogojev za uvedbo upravnega postopka po navedeni določbi ni med drugim tudi v primeru, če zahteve ni mogoče meritorno obravnavati, ker je bila vložena po preteku prekluzivnega roka, ki ima za posledico izgubo pravice.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije kot prvostopni organ je s sklepom z dne 17.3.1999 zavrglo tožnikovo vlogo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov, in sicer na podlagi 2. odstavka 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker je bila njegova vloga prepozna, saj je bila vložena po preteku materialnega roka (7.4.1998).

Tožena stranka je zavrnila tožnikovo pritožbo zoper prvostopni sklep. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ v upravnem postopku in na podlagi spisovne dokumentacije ugotovil, da je imel tožnik izdan delovni vizum z veljavnostjo od 7.8.1997 do 7.4.1998. Dne 1.4.1998 je tožnik sicer pri Upravni enoti Ljubljana vložil vlogo za izdajo delovnega vizuma, kar pa mu po mnenju tožene stranke ne omogoča legalnega prebivanja v Republiki Sloveniji. Zakon o tujcih (ZTuj, Uradni list RS, št. 1/91-I in 44/97) v 4. odstavku 7. člena namreč določa, da je šele izdan delovni vizum izenačen z dovoljenjem za začasno prebivanje. Zato bi si moral tožnik začeti urejati prebivanje po ZTuj v roku treh mesecev po prihodu v Republiko Slovenijo oziroma pred potekom delovnega vizuma, torej najkasneje na dan 7.4.1998. Tožnik pa je vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov (18. člen ZTuj) šele 14.10.1998, kar po mnenju tožene stranke pomeni, da jo je vložil po preteku materialnega roka, ki ima za posledico izgubo pravice. Dovoljenje za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov je vrsta dovoljenja za začasno prebivanje, ki izključuje obstoj upravičenih razlogov iz 2. odstavka 13. člena ZTuj, ne izključuje pa roka za vložitev vloge, ki je prekluzivni rok in katerega prekoračitev pomeni izgubo pravice (glej tudi stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi št. U 1854/94-6 z dne...). Ni upravičen tožnikov ugovor o napačni odločitvi prvostopnega organa glede izdaje sklepa, s katerim je le-ta zavrgel njegovo vlogo. ZUP namreč v 2. odstavku 125. člena določa, da v primeru, če vidi organ iz vložene strankine zahteve, da po veljavnih predpisih ni pogojev za uvedbo postopka, izda o tem sklep. Pogojev za uvedbo upravnega postopka pa ni v primeru, ko je stranka vložila vlogo po roku za njeno vložitev, ki je prekluzivni rok in katerega prekoračitev pomeni izgubo pravice. Odločitev prvostopnega organa tudi ne pomeni ogrožanje tožnikove osebne varnosti. Navedena odločitev tudi ne pomeni kršitve Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne kršitev Ustave Republike Slovenije. Glede na navedeno tožena stranka meni, da tožnikovi pritožbi zoper prvostopni sklep ni mogoče ugoditi, in sicer zaradi neizpolnjevanja pogojev za uvedbo postopka za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov v skladu z ZTuj, ki je veljal v času odločanja prvostopnega organa oziroma Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi navaja, da si je uredil redno zaposlitev in mu je bil v Republiki Sloveniji izdan delovni vizum, za katerega podaljšanje je zaprosil v zakonitem roku. Priznan status tujca v Republiki Sloveniji je urejal še pred pretekom delovnega vizuma. Vendar kot prava neuka stranka ni vedel, da bi moral po razlagi upravnega organa, v primeru, da bi želel, da se mu status tujca med upravnim postopkom ne prekine, vložiti vlogo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje in ne za podaljšanje delovnega vizuma, saj mu to ob vložitvi vloge tudi ni bilo pojasnjeno. Zaradi tega je upravni organ kršil temeljno načelo ZUP, vsebovano v 14. členu tega zakona. Ponovno navaja, da bi bila zaradi objektivnih okoliščin v primeru vrnitve na Kosovo njegova osebna varnost nedvomno ogrožena. Pristojni organ je glede na to, da izrecno navaja dejstva, ki jih je ugotovil med upravnim postopkom, že začel postopek zoper njega. Glede na pojasnjeno njegove vloge ne bi smel zavreči, ampak bi moral postopek izvesti do konca in skladno z ugotovljenim dejanskim stanjem, na podlagi obravnave vseh ugotovljenih dejstev in vsakega posebej, v zadevi tudi meritorno odločiti. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta zakonitost prebivanja v Republiki Sloveniji in v roku vložena prošnja pogoja, ki morata biti podana, da je utemeljeno ugotavljanje upravičenega razloga za začasno prebivanje.

Tožnik ne izpodbija s tožbo dejstva, da je vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji iz humanitarnih razlogov po 18. členu ZTuj po 7.4.1998. Zato je zaradi zamude roka za vložitev vloge prvostopni organ utemeljeno zavrgel tožnikovo vlogo v skladu z 2. odstavkom 125. člena ZUP in je v zvezi s tem tožena stranka v izpodbijani odločbi dala pravilne in zakonite razloge.

Ker je torej tožnik zamudil prekluzivni rok, je prvostopni organ pravilno odločil, v skladu z določbo 2. odstavka 125. člena ZUP, ko je njegovo zahtevo s sklepom zavrgel, saj pogojev za uvedbo upravnega postopka po tem odstavku ni med drugim tudi v primeru, če zahteve ni mogoče meritorno obravnavati, ker je bila vložena po preteku prekluzivnega roka, ki ima za posledico izgubo pravice.

Glede na navedeno se tožnik v konkretnem primeru ne more sklicevati na kršitev temeljnega načela, vsebovanega v 14. členu ZUP (pomoč neuki stranki). Prav tako ni podana kršitev, kot to pravilno ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi, Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne Ustave Republike Slovenije. Tožnik se tudi ne more uspešno sklicevati na ogrožanje njegove osebne varnosti, saj iz podatkov in listin v upravnih spisih to ne izhaja. Pa tudi sicer morajo vsi organi v Republiki Sloveniji dosledno spoštovati načelo 33. člena ZTuj o prepovedi prisilne odstranitve tujca v državo, kjer bi bilo njegovo življenje v nevarnosti zaradi rasne, religiozne ali nacionalne pripadnosti, političnih pogledov ali če obstoji nevarnost, da bo tujec po izročitvi izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Splošno znano dejstvo pa je tudi, da take okoliščine, kot jih predvideva citirana določba slednjega člena, za tožnika kot pripadnika albanske narodnosti na Kosovu niso bile podane ob vložitvi tožbe.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).

Določbe ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).