Jedro

Dejstvo, da tožnik v času delovnega razmerja zoper višino plače ni ugovarjal, še ne pomeni, da tožbeni zahtevek za plačilo višje plače ni utemeljen, ker lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja (kadarkoli, omejitev predstavlja edino 5-letni zastaralni rok) neposredno pred delovnim sodiščem.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko v plači v neto znesku 3.488,13 EUR, na navedeno razliko plačati davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnimi iz 1. točke izreka. V presežku za znesek 223,05 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna tožniku plačati znesek 997,71 EUR, v roku 8dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka). Ugotovilo je, da v pobot uveljavljena terjatev ne obstoji (4. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.238,36 EUR, v roku 8 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo v celoti, razen zoper 2. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka. Opozarja, da je iz izvedenega dokaznega postopka razvidno, da je bil pravi namen pogodbenih strank, da bo povprečno mesečno izplačilo tožniku 180.000,00 SIT vključevalo vse dodatke in stroške. Tožnik je vsak mesec prejel plačilno listo, prejetim zneskom ni ugovarjal. Navaja, da iz 15. člena ZDR in tudi sodne prakse izhaja, da pogodba o zaposlitvi ni nujno v pisni obliki. Mogoči so tudi ustni dogovori, ki so enako veljavni kot tisti v pisni obliki. V konkretnem primeru ne gre za samovoljno ravnanje tožene stranke, temveč za dogovor med strankama, ki se je ves čas trajanja delovnega razmerja tudi uresničeval. Iz plačilnih list je razvidno, da sta stranki povračilo stroškov za prehrano in prevoz poimenovali kot dodatek. Da sta ti dve postavki prikazani kot vrsta dodatka, je izpovedal tudi F.V.. Tožena stranka je tožniku plačevala stroške za prevoz in prehrano v najvišjem znesku, čeprav bi bil znesek lahko manjši. Če bi bil dogovor o plačilu teh stroškov dogovorjen posebej, je logično, da bi tožena stranka te stroške plačevala po kolektivni pogodbi. Opozarja, da je tožnik pred sodiščem očitno govoril neresnico, da se je bal dati pripombe na plačo, ker se je v letu 2007 odločil za gradnjo hiše, iz plačilnih list pa je razvidno, da je začel plačevati kredit šele aprila 2008. Resničnost navedb tožene stranke potrjuje zlasti verodostojna izpovedba Z.S., ki je povedala, da je bila za tožnika dogovorjena plača 180.000,00 SIT z vsemi dodatki in stroški za prevoz na delo in stroški prehrane. Ob dogovoru glede plače je bila prisotna še ena priča K.D., katere zaslišanje sta predlagali obe stranki. Izvedenka je pri izdelavi izvedeniškega mnenja izhajala iz napačne predpostavke glede na zatrjevanje tožnika, namesto da bi upoštevala, da je dogovorjeno izplačilo zneska 180.000,00 SIT zajemalo tudi stroške prehrane in prevoza, zato je njen izračun že iz tega razloga napačen. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke prereka pritožbene navedbe, sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, kot tudi procesno pravo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik se pritožuje zoper 5. točko izreka sodbe (odločitev o stroških postopka) zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne in nepopolne uporabe materialnega prava, kot tudi bistvenih kršitev pravil postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev o stroških spremeni tako, da stroške tožniku ponovno odmeri oziroma, da razveljavi odločitev ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je odločitev nepravilna iz razloga, ker je sodišče prve stopnje tožniku priznalo stroške le za en narok, čeprav so bili dejansko trije. Svojo odločitev je sodišče oprlo na tar. št. 3102 ZOdvT, po kateri naj bi se nagrada za narok priznala le enkrat, čeprav ta tar. št. tega ne določa. ZOdvT nikjer ne določa, da nagrada za narok nastane le enkrat, ne glede koliko narokov odvetnik opravi. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter da je izpodbijana odločitev tudi materialnopravno pravilna.

Pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe in se nanje tudi sklicuje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je zahtevek utemeljen. Ugotovilo je, da med strankama ni bilo ustnega dogovora o plačilu, in da je na podlagi pisne pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 7. 2006 tožnik upravičen za 176 ur mesečno do izplačila neto plače 180.000,00 SIT z dodatki ter do povračila stroškov za prehrano in stroškov za prevoz na delo in z dela. Ker mu tožena stranka plače ni izplačevala po pogodbi o zaposlitvi, je upravičen do plačila razlike v neto plači. 15. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) določa, da se pogodba o zaposlitvi sklene v pisni obliki. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu prodajalec z dne 3. 7. 2006. V pogodbi o zaposlitvi mu je bila določena osnovna neto plača z vsemi dodatki v znesku 180.000,00 SIT, dodatek za pogoje dela, dodatek za delovno dobo in regres za letni dopust (14. člen pogodbe o zaposlitvi). Poleg tega je bilo v pogodbi o zaposlitvi določeno tudi povračilo stroškov v zvezi z delom, med drugim tudi povračilo stroškov za prehrano med delom in stroškov prevoza na delo in z dela.

Sodišče prve stopnje ni sledilo zatrjevanju tožene stranke, da je bil med strankama sklenjen dogovor, da znesek 180.000,00 SIT neto, pomeni osnovno mesečno plačo z vsemi dodatki, vključujoč tudi povrnitev stroškov za prehrano in stroškov prevoza na delo. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da med strankama ni obstajal ustni dogovor, da plačilo 180.000,00 SIT obsega tako plačo z dodatki, kakor tudi povračilo stroškov za prehrano in povrnitev stroškov prevoza. Za odločitev o tožbenem zahtevku je kot odločilno štelo izpoved tožnika, da je sprejel zaposlitev na povabilo direktorja tožene stranke F.V. in da sta se dogovorila za neto plačo 180.000,00 SIT ter za povračilo stroškov prehrane in prevoza. Da je dejansko šlo za tak dogovor, izhaja tudi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 7. 2006. Tožnik je dejansko prva dva meseca prejel plačo, kot je bilo dogovorjeno, kasneje pa ne več. Dejstvo, da iz plačilnih list izhaja, da se prehrana in prevoz na delo izplača kot dodatek, ne potrjuje, da je obstajal dogovor, da plača 180.000,00 SIT vsebuje tako plačo, kot povračila stroškov. Po določbi 130. člena ZDR mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Povračilo stroškov torej ni plačilo za delo z dodatki po pogodbi o zaposlitvi, glede na določbe 126. do 129. člena ZDR.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da tožnik v času delovnega razmerja pri toženi stranki ni ugovarjal zoper višino plače, ker se je z višino očitno strinjal. Delavec lahko denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem, terjatve iz delovnega razmerja pa zastarajo v roku petih let. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je izračun razlike v plači napačen, ker je izvedenka izhajala iz napačne predpostavke glede dogovorjenega izplačila. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do plačila plače po pogodbi o zaposlitvi, izvedenka pa je pri izračunu upoštevala pogodbeno določilo o višini plače, je pravilna tudi višina, ob upoštevanju prikrajšanja, ki ga je izračunala izvedenka.

Tožena stranka v pritožbi izrecno ne izpodbija odločitve v 3. in 4. točki izreka, vendar pa izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti, razen v 2. točki izreka, zato je pritožbeno sodišče ta del odločitve preizkusilo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pravilne uporabe materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka ter da je materialno pravo pravilno uporabilo.

Tožnik se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbo 154. in 155. člena ZPP in Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT – Ur. list RS, št. 67/2008 in naslednji).

Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je upravičen do nagrade za tri naroke in ne le za en narok. ZOdvT v tar. št. 3102 določa le nagrado za narok, kar pomeni, da je tožnik upravičen le do nagrade za en narok.

Ker ostale pritožbene navedbe pravdnih strank za odločitev tem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako stranke ne navajajo nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajale izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353.člen ZPP).

Tožnik in tožena stranka sta priglasila pritožbene stroške in ker s pritožbama nista uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krijeta sami (1. odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnik je priglasil stroške odgovora na pritožbo in ker odgovor ni doprinesel k rešitvi zadeve, stroške krije tožnik sam.