6. 3. 2019

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila A. B., C., na seji 6. marca 2019

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cp 823/2012 z dne 19. 3. 2013 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici št. P 198/2011 z dne 8. 6. 2012 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

Z izpodbijanima sodbama je bilo ugodeno zahtevku tožeče stranke za odpoved najemne pogodbe iz leta 1992 za neprofitno najemno stanovanje pritožnici. Pritožnici je bilo naloženo, da je dolžna stanovanje izprazniti v roku šestdesetih dni po pravnomočnosti sodbe. Nosilno stališče izpodbijanih sodb je, da je podan krivdni odpovedni razlog neplačila najemnin, saj ni sporno, da pritožnica najemnin od decembra 2010 pa do vložitve tožbe v septembru 2011 (tudi po prejetem opominu) ni plačala niti tožeči stranki niti njenemu pravnemu predniku. Sodišči sta kot neutemeljen zavrnili ugovor pritožnice, da je dolgovano najemnino pobotala s stroški, ki jih je imela z na lastno pest izvedeno zamenjavo dotrajanih oken v decembru 2010. Pritožnica namreč po presoji sodišč ni dokazala niti: (i) da je šlo za tako nujna dela, da bi jih skladno s pogodbo oziroma Stanovanjskim zakonom (Uradni list RS, št. 69/03 in nasl. – v nadaljevanju SZ-1) lahko izvedla brez soglasja lastnika, da je imela za ta redna investicijska dela soglasje lastnika, ali da je podala prijavo na stanovanjsko inšpekcijo, ki bi lastniku odredila opravo potrebnih del, pa jih ta ne bi izvedel v zahtevanem roku, s čimer bi pritožnica pridobila upravičenje, da jih izvede sama na stroške lastnika.

Pritožnica v ustavni pritožbi z dne 8. 3. 2018 pojasnjuje, da je bila na podlagi navedene pravnomočne sodbe 8. 5. 2014 prisilno deložirana iz stanovanja, v katerem je živela več kot trideset let, in da zdaj živi na cesti. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izjemoma obravnava njeno prepozno ustavno pritožbo, saj naj bi bila kršitev človekovih pravic očitna. Pritožnica pojasnjuje, da je tožečo stranko in njene pravne prednike večkrat pisno in ustno pozvala k izvedbi nujnih vzdrževalnih del na stanovanju, saj naj bi bilo to v tako slabem stanju, da naj normalno bivanje v njem ne bi bilo mogoče. Ker naj najemodajalec ne bi izpolnjeval obveznosti po zagotovitvi primernega stanovanja, naj pritožnici tudi ne bi mogel odpovedati najemne pogodbe zaradi neplačila najemnin. Pritožnica se sklicuje na 598. člen in na drugi odstavek 590. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo in 20/18 – v nadaljevanju OZ). Ker naj se pravni predniki tožene stranke na pritožničine pozive ne bi odzivali, naj bi bila pritožnica prisiljena sama zamenjati okna, kar naj bi izvedla 23. 12. 2010. Znesek v višini 3.996,27 EUR, ki naj bi ga plačala za izvedbo del, naj bi ugovarjala v pobot dolgovanim najemninam. Ker naj tožeči stranki tako ne bi ničesar dolgovala, naj ta – vsaj dokler ji ne povrne vlaganj – ne bi smela zahtevati njene izselitve. To naj bi izhajalo iz 112. in 98. člena SZ-1. Pritožnica uveljavlja kršitev pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Niti sodišče prve stopnje niti Višje sodišče naj ne bi upoštevali vseh ugovornih navedb in dokazov pritožnice. Ustavnemu sodišču pritožnica predlaga, naj ustavno pritožbo izjemoma sprejme v obravnavo, izpodbijani sodbi razveljavi in zahtevek tožeče stranke zavrne oziroma, podredno, zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnica pričakuje, da ji bo z odločbo Ustavnega sodišča zagotovljeno spoštovanje pravice do osebnega dostojanstva.

Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Novi Gorici št. P 198/2011. Opravilo je tudi poizvedbe pri Centru za socialno delo Severna Primorska, Enota Č. (v nadaljevanju CSD), o tem, ali so ti morda obravnavali pritožničin primer. CSD je odgovoril, da so obravnavali pritožničin primer ter da je bila pritožnici pred dnem deložacije kot tudi na dan deložacije ponujena nadomestna nastanitev v dveh različnih domovih (tj. namestitvenem in samskem domu), pa jo je pritožnica zavrnila. Pritožnica v odgovoru na dopis CSD pritrjuje, da je odklonila ponujeni nastanitvi, ker naj ne bi bili primerni zanjo in njena polnoletna sinova.

B.

Skladno s tretjim odstavkom 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) lahko Ustavno sodišče v posebno utemeljenih primerih izjemoma odloča o ustavni pritožbi, ki je vložena po izteku roka. Skladno z ustaljeno presojo Ustavnega sodišča se posebna utemeljenost primera nanaša na vsebino izpodbijane sodne odločbe oziroma na posebej hude posledice, ki jih ima sodna odločba za pritožnika.[1] Posebej utemeljen primer v smislu tretjega odstavka 52. člena ZUstS je po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča podan, če je že iz ustavne pritožbe in priloženih listin mogoče zaključiti, da so bile z izpodbijanim aktom očitno hudo kršene pritožnikove človekove pravice oziroma temeljne svoboščine.[2] Pri presoji izjemne dopustnosti prepozne ustavne pritožbe zoper civilne sodne odločbe pa je treba po presoji Ustavnega sodišča upoštevati tudi položaj nasprotne stranke, ki se je lahko utemeljeno zanesla na to, da je zadeva zanjo zaključena.[3]

Senat Ustavnega sodišča po vpogledu v listine v spisu in po vpogledu v pravdni spis zadeve ni mogel zaključiti, da bi šlo v tej zadevi za posebno utemeljen primer. Zadeva, ki se nanaša na odpoved najemne pogodbe za neprofitno najemno stanovanje in na dolžnost pritožničine izselitve v šestdesetih dneh, še posebej upoštevaje dejstvo, da je pritožnica v stanovanju bivala več kot dvajset let, je za pritožnico nedvomno velikega pomena. Vendar to samo zase ne zadošča za ugoditev pritožničnemu predlogu za izjemno obravnavo prepozne ustavne pritožbe, ki ga je pritožnica vložila več kot štiri leta po poteku roka.[4] Za ugoditev predlogu za izjemno obravnavo bi morala pritožnica izkazati še, da so ji bile z izpodbijanima sodnima odločbama očitno hudo kršene človekove pravice. Tega pogoja pritožnica ni uspela izkazati.

Pritožnica v ustavni pritožbi le pavšalno uveljavlja očitek o kršitvi pravice do izjave (ta očitek bi bil lahko pomemben z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave) iz razloga, ker naj sodišči ne bi izvedli vseh predlaganih dokazov in ker naj se ne bi opredelili do vseh ugovornih navedb pritožnice. Že zato gre za očitno neutemeljen očitek. Pritožnica z njim tudi sicer izraža le svoje nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami sodišč in z njuno materialnopravno presojo zadeve. Vendar izpodbijanima sodbama tudi smiselno uveljavljane očitne napačnosti, ki bi lahko prav tako utemeljevala sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave (iz te ustavne določbe namreč med drugim izhaja zahteva po prepovedi sodniške samovolje), ni mogoče očitati. Sodišče prve stopnje je podrobno, z razumnimi pravnimi argumenti, oprtimi na določbe najemne pogodbe ter na ustrezne določbe SZ-1,[5] utemeljilo, zakaj v tej zadevi ne gre za primer nujnih popravil, ki bi jih pritožnica lahko izvedla brez soglasja lastnika, in zakaj se pritožnica neutemeljeno sklicuje na drugi odstavek 112. člena in na 98. člen SZ-1. Pojasnilo je, da ima skladno z določbo najemne pogodbe najemnik pravico opraviti popravilo v stanovanju na lastnikov račun le, če je to neodložljivo potrebno, da se zavaruje življenje ali zdravje stanovalcev ali stanovanje in oprema v njem pred škodo (enako določbo vsebuje tudi druga alineja 100. člena SZ-1). Pritožnica pa naj ne bi podala takšnih, torej zadostnih trditev o nujnosti menjave oken. Na podlagi vpogleda v pravdni spis zadeve Ustavno sodišče ugotavlja, da takim ugotovitvam sodišč protispisnosti oziroma samovoljnosti ni mogoče očitati. Ker je že ugotovitev sodišč o pomanjkljivi trditveni podlagi glede nujnosti izvedenih del (ob nadaljnjih ugotovitvah sodišč, da pritožnica za sicer potrebna vlaganja ni imela soglasja lastnika in da tudi ni predlagala stanovanjski inšpekciji, naj lastniku odredi izvedbo potrebnih del, čemur lastnik ne bi sledil) zadoščala za ugoditev zahtevku tožeče stranke, Ustavnemu sodišču dodatnega stališča o tudi siceršnji nedokazanosti dejstva, da je bila menjava oken neodložljivo potrebna, ni bilo treba preizkušati.

Z izpodbijano odločitvijo, ki pritožnici nalaga dolžnost izselitve iz stanovanja, je bilo sicer poseženo v pritožničino pravico do spoštovanja doma iz prvega odstavka 36. člena Ustave[6] oziroma iz 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP).[7] Vendar preizkus, ali gre – upoštevaje osebne okoliščine, ki jih pritožnica izpostavlja v ustavni pritožbi – morda za nesorazmeren poseg, v tej zadevi ni mogoč glede na to, da se pritožnica na to pravico prepozno (in še tu pavšalno) sklicuje šele v ustavni pritožbi.[8] Na podlagi vpogleda v izpodbijani sodbi in v pravdni spis zadeve je namreč Ustavno sodišče ugotovilo, da je pritožnica v postopku pred sodišči zahtevku tožeče stranke za odpoved najemne pogodbe in za njeno izselitev nasprotovala le z ugovorom, da je treba najemnino pobotati z izdatki, ki jih je imela z menjavo dotrajanih oken. Medtem ko se pritožnica v postopku pred sodišči ni niti smiselno sklicevala na svojo pravico do spoštovanja doma oziroma ni uveljavljala nobenih drugih osebnih okoliščin, ki bi lahko kazale na nesorazmernost ukrepa njene izselitve iz stanovanja in ki jih sodišči pri svoji presoji ne bi upoštevali (denimo, da zaradi socialne stiske in zaradi navedenih izdatkov plačila najemnin ni zmogla in da je stanovanje zanjo eksistenčnega pomena, ker nima kam). Sodiščema zato ni mogoče očitati, da nista dovolj skrbno presojali pritožničinega primera.[9] Glede na navedeno, kot tudi upoštevaje odgovor CSD, je očitno, da v tej zadevi o očitnosti kršitve pritožničine pravice do spoštovanja doma, ki bi edino lahko utemeljila izjemno obravnavo prepozne ustavne pritožbe, ni mogoče govoriti. Ker torej pogoji za izjemno obravnavo prepozne ustavne pritožbe niso izpolnjeni, je senat Ustavnega sodišča ustavno pritožbo zavrgel.

Senat Ustavnega sodišča je zaradi varstva zasebnosti pritožnice odločil, da se v odločitvi o zadevi ne navedejo njeni osebni podatki (drugi odstavek 38.a člena ZUstS).

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi četrte alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11 in 70/17) v sestavi: predsednik senata dr. Marijan Pavčnik ter člana dr. Dunja Jadek Pensa in dr. Rajko Knez. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Marijan Pavčnik Predsednik senata

[1]Prim. denimo sklep Ustavnega sodišča št. Up-267/96 z dne 28. 5.1997.

[2]Tako Ustavno sodišče med drugim v sklepih št. Up-109/01 z dne 26. 3. 2002, 3. točka obrazložitve, št. Up-15/07 z dne 8. 3. 2007, 3. točka obrazložitve, in št. Up-287/16 z dne 21. 6. 2016, 3. točka obrazložitve.

[3]Prim. sklepa Ustavnega sodišča št. Up-33/99 z dne 10. 10. 2000 (Odl US IX, 313), 3. točka obrazložitve, in št. Up-506/11 z dne 2. 3. 2012, 2. točka obrazložitve.

[4]Pritožničinemu pooblaščencu je bil sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 191/2013 z dne 3. 10. 2013, da se predlog za dopustitev revizije zavrne, vročen 17. 10. 2013. Od tega datuma je tekel šestdesetdnevni rok za ustavno pritožbo iz prvega odstavka 52. člena ZUstS.

[5]Ker pomeni SZ-1 specialni predpis, se pritožnica neutemeljeno sklicuje na 598. člen in drugi odstavek 590. člena OZ, ki urejata "znižanje zakupnine" zaradi potrebnih popravil oziroma napak v zakup vzete stvari.

[6]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-64/14 z dne 12. 10. 2017 (Uradni list RS, št. 66/17), 11. do 13. točka obrazložitve.

[7]Prim. denimo sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Ćosić proti Hrvaški z dne 15. 1. 2009, 18. točka obrazložitve.

[8]Iz prakse ESČP izhaja zahteva po skrbnem tehtanju sorazmernosti posega še posebej tedaj, ko se pravica posameznika do spoštovanja doma znajde v koliziji z interesi oziroma upravičenji države, torej v primeru dolžnosti izselitve iz državnih oziroma socialnih stanovanj (prim. sodbo ESČP v zadevi Ćosić proti Hrvaški, 20. do 22. točka obrazložitve). Enaka merila pa je ESČP že uporabilo tudi v primeru dolžnosti izselitve pritožnice iz najemnega neprofitnega stanovanja v zasebni lasti, ki pa je bilo v času dodelitve še v državni lasti (oziroma v družbeni lastnini). ESČP je upoštevalo, da je bilo pritožnici neprofitno stanovanje dodeljeno v posebnih okoliščinah, ki so obstajale v bivši Jugoslaviji (prim. sodbo ESČP v zadevi Brežec proti Hrvaški z dne 18. 7. 2003, 45. in 49. točka obrazložitve).

[9]Po presoji ESČP obstaja poudarjena dolžnost sodišč, da v primerih odločanja o dolžnosti izselitve posameznika iz državnega oziroma iz socialnega stanovanja presojajo sorazmernost posega v pravico pritožnika do spoštovanja doma, le v primeru, ko se je ta pred sodišči skliceval na to pravico (prim. sodbo ESČP v zadevi Brežec proti Hrvaški, 46. in 47. točka obrazložitve).