Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pravica do obveščenosti po Dublinski uredbi ni absolutna pravica, ampak se le-ta neposredno navezuje na pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 27. člena Dublinske uredbe v zvezi s pravico iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah EU. V to pravico pa je dopustno poseči oziroma jo je mogoče omejiti pod pogojem, da je omejitev predpisana z zakonom in da spoštuje bistveno vsebino te pravice ob upoštevanju načela sorazmernosti, tako da so omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.
I. Tožba se zavrne.
II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.
1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki jo je vložil A. A., roj. ...v kraju B., državljan Islamske republike Pakistan, in je odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo imenovani predan Italiji, ki je na podlagi meril, določenih v Dublinski uredbi 604/2013/EU (v nadaljevanju: Dublinska uredba), odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.
2. V obrazložitvi akta je navedeno, da je pristojni organ prosilcu odvzel prstne odtise in jih dne 13. 9. 2021 poslal v Centralno bazo EURODAC, od koder je dne 13. 9. 2021 dobil podatek, da je bil prosilec dne 1. 9. 2014 vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Italije. Pristojni organ je dne 19. 10. 2021 od pristojnega organa Italije prejel odgovor, da je Italija v skladu z d. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.
3. Prosilec je vložil prošnjo za mednarodno zaščito 13. 9. 2021, torej v času veljavnosti in uporabe Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 16/17 - UPB1). Od dne 9. 11.2021 se uporablja Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 54/21), ki v prehodnih in končnih določbah v 64. členu določa, da se postopki, ki so se začeli pred začetkom uporabe tega zakona, nadaljujejo in končajo po določbah Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 16/17 - uradno prečiščeno besedilo). Glede na navedeno je pristojni organ v konkretnem primeru vodil postopek in odločil na podlagi Zakon o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 16/17 – UPB1).
4. Osebni razgovor s prosilcem je potekal dne 26. 10. 2021. Na razgovoru je bil seznanjen s potekom dublinskega postopka v prisotnosti tolmača za urdu jezik, za katerega je prosilec navedel, da ga razume. Prosilec je bil tudi seznanjen, da je potrebno v postopku preveriti, ali obstajajo v njegovem primeru kakšne takšne okoliščine, zaradi katerih njegova predaja Italiji ni mogoča. Na začetku razgovora je prosilec povedal, da je vse, kar mu je bilo predhodno obrazloženo oziroma pojasnjeno, razumel. V razgovoru je povedal, da je v Italiji dobil dokumente, tam je tudi delal, nato pa izgubil službo. Potem, ko so mu dokumenti potekli, mu jih niso podaljšali, posledično ni dobil dela in s tem so se začele njegove težave. Pred korono je delal in živel normalno, nastanjen je bil v hiši, za katero je moral plačevati najemnino. V Republiko Slovenijo je prišel z namenom, da bi tukaj dobil dokumente in delal. Pri podaji prošnje za mednarodno zaščito je imel na voljo prevajalca, ki ga je razumel, na prošnjo pa ni dobil nobene odločitve. V Italiji ni imel težav ne s strani državnih organov niti s strani kogarkoli drugega, tam je imel težavo samo zato, ker mu niso podaljšali dokumentov in je zato izgubil službo. Delal je v podjetju, katero ni plačalo njegovih davkov oziroma takse in zaradi tega mu niso podaljšali dokumentov. Imel je dovoljenje za prebivanje za eno leto. Če bi imel v Italiji urejen status oziroma dokumente in delo, bi ostal tam in ne bi prišel v Republiko Slovenijo. V Italijo se ne želi vrniti, tam je sicer dolgo živel in delal, nikoli pa ni bil od kogarkoli ogrožen. Tolmača je razumel v celoti.
5. Pristojni organ je mnenja, da prosilec na osebnem razgovoru ni izrazil niti enega dejstva, ki bi potrdilo najmanjšo možnost, da bi bil v primeru vrnitve v odgovorno državo članico ogrožen ali bi z njim poniževalno ravnali. Povedal je, da v Italiji ni bil ogrožen. Glede na dejstvo, da je prosilec iz Italije prišel v Slovenijo potem, ko je bila v Italiji obravnavana prosilčeva prošnja in tudi zavrnjena, je pristojni organ mnenja, da tudi če bi prosilčevo prošnjo obravnavala Slovenija, odločitev v zvezi z njegovo prošnjo ne bi mogla biti drugačna, saj ima Italija uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, v postopku pa prosilec ni predstavil nobenih novih dejstev v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ki naj bi se zgodila po obravnavi njegove prošenje v Italiji. Prav tako prosilec v postopku ni predložil nobenega dokumenta oziroma dokazila, ki so predpisana v prilogah Izvedbene Uredbe komisije (EU) št. 118/2014 z dne 30. januarja 2014 o spremembi Uredbe (ES) št. 1560/2003 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 o določitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (»Izvedbena uredba komisije«).
6. V tožbi tožnik pravi, da mu je bila kršena pravica do obveščenosti. Sklicuje se na sodbi Upravnega sodišča I U 439/2019 z dne 20. 3. 2019 in I U 1483/2019 z dne 20. 9. 2019. Iz spisovne dokumentacije tožene stranke ne izhaja, da bi tožnik prejel brošuro z informacijami. Drugi odstavek 4. člena Dublinske uredbe namreč določa, da se informacije iz prvega odstavka 4. člena Dublinske uredbe zagotovijo v pisni obliki v jeziku, ki ga prosilec razume ali za katerega se razumno domneva, da ga razume.
7. Na osebnem razgovoru dne 26. 10. 2021 je bil tožnik obveščen o namenu razgovora, in sicer o tem, da je iz baze EURODAC razvidno, da je v Italiji že zaprosil za mednarodno zaščito ter da je Italija na posredovano prošnjo tožene stranke za ponovni sprejem prosilca v postopek odgovorila pozitivno. Obveščen je bil tudi o tem, da se bo na razgovoru preverjalo, ali bi bil v primeru predaje ogrožen oziroma če meni, da v Italiji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom. Ni pa bil tožnik obveščen o vseh pravicah in informacijah, kot to določa prvi odstavek 4. člena Dublinske uredbe, zlasti o merilih za določitev odgovorne osebe in hierarhiji meril v različnih fazah postopka in njihovem trajanju, skladno s točko 1.b) 4. člena; o možnosti predložitve informacij o prisotnosti družinskih članov, sorodnikov ali drugih svojcev v državah članicah, skladno s točko 1.c) 4, člena; o možnosti zaprositve za odložitev predaje, skladno s točko 1.d) 4. člena; o pravici do dostopa do podatkov, ki se nanašajo nanj, pravici, da zahteva popravek takih podatkov ali izbris nezakonito obdelanih podatkov, kakor tudi o postopkih uveljavljanja navedenih pravic, vključno s kontaktnimi podatki organov iz člena 35 in nacionalnih organov za varstvo podatkov, ki so odgovorni za obravnavo zahtevkov glede varstva osebnih podatkov, skladno s točko l.f) 4. člena Dublinske uredbe.
8. Tožena stranka tožnika na osebnem razgovoru ni obvestila, da iz odgovora, »da je Italijanska republika v skladu z d. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje prosilčeve prošnje« izhaja, da je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito v Italiji zavrnjena. Tožnik je na osebnem razgovoru dejal, da v Italiji ni dobil odločitve v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. V Italiji je delal in ker delodajalec ni plačeval davkov, mu pristojni organ ni podaljšal dokumentov. V Italiji je bil tako podvržen goljufivemu in ponižujočemu ravnanju delodajalca. Predlaga zaslišanje tožnika.
9. Presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi ni omejena samo na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi, ampak tudi vseh drugih okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3.člena EKČP. Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESCP) izhaja, da država prosilca za mednarodno zaščito ne sme predati drugi državi, če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje (»substantial grounds for believing«), da obstaja realna nevarnost (»real risk«), da bo prosilec v tej državi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju.
10. Sodišče Evropske unije je v svoji dosedanji praksi večkrat poudarilo, da je pri uporabi prava EU, zlasti Dublinske uredbe, treba upoštevati tudi varstvo, ki ga nudi Ženevska konvencija in EKČP. To izhaja tudi iz 32. točke uvodne izjave Dublinske uredbe. Tožeča stranka se pri tem sklicuje tudi na sodbo Sodišča EU v zadevi C: 578/16 PPU, C.K., H.F., A.S. proti Slovenija z dne 16.2.2017, kjer je sodišče zapisalo, da je treba člen 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah razlagati tako, da je predajo prosilca za azil v okviru Uredbe št. 604/2013 mogoče opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske in izkazane nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu tega člena. V tožnikovem primeru gre namreč za ranljivo osebo. Tožnik ima namreč zdravstvene težave, ima tresavico, zaradi česar mora jemati zdravila (zapisnik o podaji prošnje str. 4). Tožena stranka navedenega dejstva pri odločanju ni upoštevala. Tožena stranka je glede na navedeno nepopolno ugotovila dejansko stanje, posledično pa je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo.
11. Ker v skladu s 1. odstavkom 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) tožba ne zadrži izvršitve sklepa, zoper katerega je vložena, tožnik na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena ZUS zahteva, da se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika izroči Italiji, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP. V kolikor bi se to zgodilo, bi to imelo za tožnika tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspel. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi in se tožnik v času odločanja ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, bi to pomenilo, da tudi ne bi bil več pod jurisdikcijo naše države. Zaradi tega ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, ker bi mu z izročitvijo Italiji le-ta prenehal. To pa bi pomenilo za tožnika kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS, zaradi izročitve državi, v kateri so mu kršene temeljne človekove pravice, pa bi mu nastala nepopravljiva škoda. Glede na navedeno tožnik predlaga, da sodišče izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do pravnomočne odločitve v tej zadevi.
12. Predlagal, da sodišče tožbi ugodi in sklep odpravi oziroma podredno, da se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.
13. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da se je opredelila do ključnih dejstev, in sicer je bilo ugotovljeno, da ima Italija delujoč sistem mednarodne zaščite, v katerem imajo prosilci podobne pravice kot v Republiki Sloveniji, iz česar izhaja, da bo za njegove morebitne zdravstvene težave ustrezno poskrbljeno, prav tako bo tudi ustrezno poskrbljeno za njegove materialne potrebe, kot je že bilo, ko je bival v Italiji. Tožena stranka v zvezi s tožbeno navedbo, da je bila tožniku kršena pravica do obveščenosti ugotavlja, da iz spisovne dokumentacije izhaja, da je bil tožnik pred podajo prošnje seznanjen s postopki po ZMZ-1. Podrobno je bil seznanjen pravicami in dolžnostmi prosilcev, tako z informativnim filmom kot brošuro v jeziku, ki ga razume, kar je tožnik potrdil s svojim podpisom. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da je bil tožnik tudi pred samo podajo izjave ob podaji prošnje ponovno seznanjen z dublinskim postopkom (prošnja za mednarodno zaščito, 13. 9. 2021, stran 5 in 6) in pri čemer je tožnik navedel, da je razumel pojasnila tožene stranka, kar je potrdil tudi s svojim podpisom. Tožena stranka je namreč v izpodbijanem sklepu natančno navedla, da v Italiji za prosilce za mednarodno zaščito ni nobenih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev ter, da prosilec ob vrnitvi v Italijo ne bo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Tožena stranka pri tem pojasnjuje, da je pri presoji treba upoštevati, da Dublinska uredba temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav, kar izhaja tudi iz sodne prakse Upravnega sodišča Republike Slovenije kot tudi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije št. I U 881/2021-13, št. I U 1548/2020-7, št. I U 477/2020-8, I U 2533/2017-5 in sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 250-2016).
14. Tožena stranka poudarja, da posebne potrebe prosilca (zdravstveno stanje) ne vplivajo na postopek določitve odgovorne države članice na način, da bi tožnik s svojimi posebnimi potrebami lahko izpodbijal obravnavo prošnje v drugi državi članici oziroma ne predstavljajo merila za odločitev odgovorne države članice. Mora pa država članica, ki izvaja dublinski postopek, pred predajo prosilca odgovorni državi članici, skladno z 31. členom Dublinske uredbe posredovati osebne podatke o prosilcu, ki so potrebni za zagotovitev takojšnje pomoči prosilcu ob predaji ter druge potrebne podatke za zagotovitev pravic in zaščite, ki mu jih daje Dublinska uredba in drugi pravni akti na področju azila (npr. zagotovitev zdravstvene oskrbe, združitev družine, oceno starosti prosilca, ipd.). Posebej pa Dublinska uredba v 32. členu določa, da za zagotovitev zdravstvene oskrbe ali zdravljenja (zlasti za invalidne osebe, starejše, nosečnice, mladoletnike in osebe, ki so bile mučene, posiljene ali so bile podvržene drugim hudim oblikam psihološkega, fizičnega in spolnega nasilja), država članica, ki izvede predajo, odgovorni državi članici posreduje informacije, s katerimi razpolaga v skladu z nacionalnim pravom in o kakršnih koli posebnih potrebah osebe, ki jo predaja, kar lahko v določenih primerih zajema tudi informacije o telesnem ali duševnem zdravju te osebe. Odgovorna država članica poskrbi, da se navedene posebne potrebe ustrezno obravnava. Italija je razvita evropska država, ki prosilcem zagotavlja nujno in osnovno zdravstveno oskrbo, zato bo imel tožnik zagotovljene vse pravice s področja zdravstvenega varstva, ki jih sedaj uživa v Republiki Sloveniji.
15. Iz navedenega torej izhaja, da državi članici prosilčevih posebnih potreb v postopku določitve odgovorne države članice za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito ni treba upoštevati, mora pa jih ustrezno nasloviti pred predajo prosilca v odgovorno državo članico, ki pomeni izvršitev odločitve, izdane v postopku.
16. Na podlagi predložene dokumentacije ne obstaja noben razlog za dovoljeno odstopanje od meril odgovornosti po Dublinski uredbi, saj naj bi uporaba diskrecijske klavzule temeljila na humanitarnih razlogih in sočutju, da bi omogočili združitev z družinskimi člani, sorodniki ali katerimi koli drugimi svojci. Tožena stranka poudarja, da gre pri uporabi določil diskrecijskih klavzul iz 17. člena Dublinske uredbe za pravico, ki jo Dublinska uredba daje državi članici in ne prosilcu, zato je ni nikakor mogoče tolmačiti kot pravico prosilca, kar izhaja tudi iz sodb SEU C-578/16 z 16. 2. 2017 in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I U 755/2016-51. 17. Tožena stranka je preučila vse izjave, ki jih je tožnik podal pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru in ugotovila, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi Republika Slovenija prevzela pristojnost za obravnavo prosilčeve prošnje v skladu z drugim odstavkom 3. člena Dublinske uredbe in ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, če bi bil tožnik vrnjen v Italijo. Gre za t. i diskrecijsko klavzulo, ki jo Dublinska uredba daje državi članici in ne prosilcu, zato je v ničemer ni mogoče tolmačiti kot pravico prosilca. Niti se država članica do uporabe diskrecijske klavzule v posamičnem primeru ni dolžna opredeljevati oziroma njeno uporabo presojati v okviru postopka.
**Obrazložitev k prvi točki izreka:**
18. Tožba ni utemeljena.
19. V obrazložitvi izpodbijanega akta ni nezakonitosti. Zato samo dejstvo, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo obrazložitvi izpodbijanega akta dodala nekaj stališč, ki so materialno-pravno napačna, nima vpliva na izid tega upravnega spora.
20. Tožeča stranka, ko v tožbi iz Dublinske uredbe povzema, kaj vse obsega pravica do obveščenosti prosilca za mednarodno, in hkrati toženi stranki očita, da o vsem navedenem tožnik ni bil obveščen, v tožbi ne izpelje, da bi kateri koli konkretni vidik pravice do obveščenosti bil kršen na način, da bi to vplivalo na odločitev o tem, da Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje, ker bo tožnik predan Italiji kot pristojni državi za odločanje v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Pravica do obveščenosti po Dublinski uredbi namreč ni absolutna pravica, ampak se le-ta neposredno navezuje na pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 27. člena Dublinske uredbe v zvezi s pravico iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah EU. V to pravico pa je dopustno poseči oziroma jo je mogoče omejiti pod pogojem, da je omejitev predpisana z zakonom in da spoštuje bistveno vsebino te pravice ob upoštevanju načela sorazmernosti, tako da so omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.1
21. V predmetni zadevi je bil tožnik dne 13. 9. 2021 ob 12. 20 informiran o njegovem položaju v postopku ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, kar vključuje tudi informacije o namenu in pomenu Dublinske uredbe; pred tem pa je bil v trajanju 10 minut informiran o postopku „pred podajo prošnje“ za mednarodno zaščito preko informativnega filma, brošure in s strani uradne osebe. Tretji sklop informiranja je potekal dne 21. 10. 2021, ko je dobil vabilo na osebni razgovor v zvezi z Dublinskim postopkom, ki je bilo prevedeno tudi v urdu jezik. Dne 26. 10. 2021 je potekal osebni razgovor na podlagi 5. člena Dublinske uredbe, ko je bil tožnik informiran v zvezi s potekom postopka po Dublinski uredbi. Čeprav ob teh štirih procesnih dejanjih tožnik ni imel pomoči predstavnika nevladne organizacije, ampak je pravno pomoč dobil šele po prejemu izpodbijanega akta, iz tožbe ne izhaja, da bi glede na konkretne okoliščine tega primera kateri koli vidik pomanjkljivega informiranja o merilih za odločanje po Dublinski uredbi imel lahko vpliv na izid postopka. Iz zapisnika o podaji prošnje za mednarodno zaščito ni razvidno, da bi se tožnik skliceval na določeno posebno ranljivost ali zdravstveno prizadetost, kljub temu, da je bil ob prijetju s strani policije poškodovan zaradi nesreče z avtomobilom in prepeljal v urgentni blok Univerzitetnega Kliničnega centra v Ljubljani (Sektor mejne policije, 1. 9. 2021). Ob podaji prošnje je na standardno vprašanje, ali ima posebne potrebe ali probleme, navedel le, da ima težave iz Pakistana, da v Italiji in v Sloveniji je tablete, da se mu telo trese. Pod točko 32. zapisnika, kjer je podal izjavo na podlagi vsebinskih vprašanj, pa se ni skliceval na nobeno posebno zdravstveno težavo. Tudi na osebnem razgovoru na podlagi 5. člena Dublinske uredbe v zvezi z nobenim vprašanjem ni omenil nobene zdravstvene težave.
22. Zato gola navedba v tožbi na strani 4, da tožena stranka ni upoštevala dejstva, da ima tožnik „_zdravstvene težave, ima tresavico, zaradi česar mora jemati zdravila (zapisnik o podaji prošnje str. 4)_“, ne more voditi do zaključka, da je tožena stranka s pomanjkljivim informiranjem tožnika posegla v tožnikovo pravico do informiranosti in učinkovitega pravnega sredstva. Tožnik s tako skopo navedbo tudi ni uspel izkazati, da ima zahtevek glede varstva pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja (iz 4. člena Listine o temeljnih pravicah EU), ki ni očitno neutemeljen („arguable claim“). Ker tožnik ni uspel izkazati, da njegov zahtevek ni očitno neutemeljen, tožnik tudi ne more uspeti s predlogom za njegovo zaslišanje, ker je povsem pavšalen.
23. Na tej podlagi je sodišče lahko tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1) in sicer brez zaslišanja tožnika na glavni obravnavi, ker ta ni bila potrebna in ker pravno-relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno (mutatis mutandis sodbe Sodišča EU v zadevah: Moussa Sacko, C-348/16, odst. 45-46; Alheto, C-585/16, odst. 114; Torubarov, C-556/17, odst. 40, 42,-49, 73; drugi odstavek 71. člena ZMZ-1, prvi odstavek 59. člena ZUS-1).
24. Ker pa je tožena stranka v odgovoru na tožbo zavzela določena pravna stališča, ki so napačna, in ki jih je tožena stranka povezala z izpodbijanim aktom in s preostalo vsebino tožbenih ugovorov, bo sodišče v nadaljevanju zgoraj podano obrazložitev sodbe dopolnilo s pravnimi stališči, ki jih je podalo že v zadevi I U 1467/2021-17 z dne 13. 10. 2021. 25. Zmotno je stališče tožene stranke, ki bi ga bilo mogoče izpeljati iz odgovora na tožbo, da je obstoj sistemskih pomanjkljivosti v drugi državi članici EU nujen pogoj za zavrnitev predaje prosilca (izven meril iz III. poglavja Dublinske uredbe 604/2013). Ker je pravica iz 4. člena Listine o temeljnih pravicah EU absolutno zavarovana pravica, je Sodišče EU v zadevi _C.K. in ostali proti Sloveniji_ zavzelo stališče, upoštevajoč tudi prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP)2, da je trditev Komisije EU, po kateri naj bi iz člena 3(2) Uredbe Dublinske uredbe 604/2013 izhajalo, da lahko na obveznost predaje prosilca za azil v odgovorno državo vpliva samo obstoj sistemskih pomanjkljivosti v tej državi članici, neutemeljena. Razlaga, kot jo je predlagala Komisija EU, po stališču Sodišča EU „_ne bi bila združljiva s splošno naravo člena 4 Listine o temeljnih pravicah EU, ki prepoveduje vse oblike nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Po drugi strani to, da bi smele države članice zanemariti dejansko in izkazano nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja za prosilca za azil z obrazložitvijo, da ne izvira iz sistemske pomanjkljivosti v odgovorni državi članici, očitno ne bi bilo združljivo z absolutno naravo te prepovedi._3
26. Poleg tega tožena stranka zmotno razlaga v odgovoru na tožbo, da pravica do učinkovitega sodnega varstva po 27. členu Dublinske uredbe 604/2013 ne zajema tudi ugovorov prosilca glede njegovih posebnih zdravstvenih potreb in da ti ugovori ne vplivajo na postopek določitve odgovorne države članice na način, da bi prosilec s svojimi posebnimi potrebami lahko izpodbijal obravnavo prošnje v drugi državi članici, oziroma, da te okoliščine ne predstavljajo merila za odločitev odgovorne države članice. Gre za pravno zmotno stališče tožene stranke, da tovrstni ugovori ne spadajo v okvir pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 27. člena Dublinske uredbe 604/2013 v povezavi s pravico iz 47. člena Listine o temeljnih pravicah EU, kajti takšno stališče je v nasprotju z že omenjeno sodbo Sodišča EU v zadevi _C.K. in ostali proti Sloveniji_. Sodišče EU je namreč v tej zadevi odločilo, da ima prosilec na podlagi 27. člena Dublinske uredbe 604/2013 pravico, da zoper odločitev o predaji pri sodišču vloži učinkovito pravno sredstvo, _„ki zajema tako dejanske kot pravne okoliščine te odločitve“_,4 in med te spadajo tudi okoliščine glede zdravstvenega stanja prosilca.5 Kaj drugega v tem smislu, da bi obstajale določene omejitve glede tega, kaj prosilec lahko uveljavlja in varuje s pravnim sredstvom pred sodiščem, ne izhaja niti iz kasnejše sodne prakse.6 Sodišče EU namreč pravi, da ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine o temeljnih pravicah, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje.7
27. Iz tega sledi, da je najprej potrebno narediti oceno, ali prosilec morebiti potrebuje medicinsko pomoč in oskrbo, ter o vseh upoštevnih vidikih njegove bolezni in o oskrbi, vključno s potrditvijo, da bo ob prihodu na voljo nujna oskrba,8 kar lahko vpliva na odločitev o predaji; šele potem pride na vrsto, če se izkaže za potrebno, izmenjava bistvenih informacij pred izvedbo predaje iz 31. člena Dublinske uredbe 604/0213, na kar se sklicuje tožena stranka v odgovoru na tožbo. Sodišče EU torej morebiten ugovor prosilca glede njegovega zdravstvenega stanja postavlja v okvir pravnega sredstva iz 27. člena Dublinske uredbe 604/2013, če prosilec ob tem predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila.9 Določilo 31. člena Dublinske uredbe 604/2013 je torej le dodatna varovalka za spoštovanje 4. člena Listine o temeljnih pravicah, ne pa nadomestilo oziroma omejitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 27. člena Dublinske uredbe 604/2013 in 47. člena Listine o temeljnih pravicah EU.10 Vendar pa v konkretnem primeru, kot je bilo že ugotovljeno, tožnikovo zdravstveno stanje ni posebej resno, saj tega tožnik ni izkazal v upravnem postopku niti v tožbi v smislu objektivnih elementov - tudi s pomočjo zdravniških potrdil. 28. Tretji vidik napačne razlage materialnega prava v odgovoru na tožbo pa je naslednji:
29. Diskrecijska klavzula iz člena 17(1) Dublinske uredbe 604/2013 ni „pravica“ države, kot trdi tožena stranka, ker država v razmerju do prosilca za mednarodno zaščito nima pravic, ampak je kvečjemu lahko obratno, država pa izvaja določeno politiko na podlagi zakonov, Ustave in mednarodnih pogodb. Določilo člena 17(1) Dublinske uredbe 604/2013 je diskrecija države, za katero pa ne velja, da ne more v ničemer vezati države članice EU. Če bi bilo tako, da diskrecija ne more v ničemer vezati države, Sodišče EU ne bi odločilo, da je zavrnitev uporabe diskrecijske klavzule podvržena sodni kontroli preko člena 27 Dublinske uredbe 604/2013. Sodišče EU je namreč potrdilo, da lahko prosilec v okviru učinkovitega pravnega sredstva iz 27. člena Dublinske uredbe 604/2013 uveljavlja tudi nezakonitost zavrnitve uporabe diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Dublinske uredbe 604/2013.11 Diskrecijska klavzula je namreč „_sestavni del meril in mehanizmov za določitev države članice,“_12 pri čemer pa je na državah članicah EU obveznost, da določijo okoliščine, v katerih uporabljajo možnost iz člena 17(1) Dublinske uredbe 604/2013,13 česar pa zakonodajalec Republike Slovenije ni naredil. 30. Poleg tega, če bi držalo, da je diskrecijska klavzula iz člena 17(1) Dublinske uredbe 604/2013 povsem nevezana „pravica“ države, se Sodišče EU ne bi v sodbi v zadevi _C.K. in ostali proti Sloveniji_ obsežno in natančno, kar v štiriinštiridesetih odstavkih obrazložitve, ukvarjalo z načinom uporabe diskrecije, učinki diskrecije in sodnim varstvom v zvezi z izvrševanjem diskrecijske klavzule.14 Tožena stranka je zato tudi spregledala stališče Sodišča EU v 88. odstavku, kjer je med drugim rečeno (tudi), da diskrecijske klavzule ni mogoče razlagati tako, da vključuje obveznost za to državo članico, da uporabi to klavzulo. Tožena stranka namreč neutemeljeno izpušča pomen bistvenega dela tega besedila v istem odstavku, kjer Sodišče EU pravi, da „_v položaju, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari_“, diskrecijske klavzule ni mogoče razlagati tako, da vključuje obveznost za to državo članico, da uporabi to klavzulo. V zadevi C.K. in ostali proti Sloveniji namreč pred časom odločanja Sodišča EU slovenski organ ni preizkusil nobenega od preventivnih ukrepov, ki jih je Sodišče EU opredelilo v odstavkih od 81 do 90. Zato v takih okoliščinah, kot so bile izkazane v zadevi _C.K. in ostali proti Sloveniji_, v času odločanja Sodišča EU, diskrecijska klavzula ni mogla pomeniti obveznosti zavrniti predajo.
31. Nadalje je treba ob tem upoštevati tudi, da je pri uporabi Dublinske uredbe 604/2013 relevantna tudi Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP),15 brez dvoma njen 8. člen in 3. člen EKČP.16 Zato je pomembno, da z vidika sodne prakse ESČP velja, kadar ima država članica diskrecijo za odločanje po pravu EU, torej da ne gre za situacijo, ko država nima nobenega manevrskega prostora za odločanje na podlagi prava EU in so bila v zadevi izkoriščena vsa možna pravna sredstva v okviru prava EU (člen 267 PDEU), potem je država članica EU polno odgovorna za spoštovanje in varstvo človekovih pravic iz EKČP. V primeru, ko ima država diskrecijo po pravu EU, ne velja domneva o enakem oziroma bistveno primerljivem varstvu človekovih pravic po pravu EU in EKČP, ki je izpodbojna le, če stranka dokaže, da gre za očitno nezadovoljivo varstvo pravic po pravu EU, ampak je v takem primeru država polno odgovorna za spoštovanje EKČP.17 V konkretni zadevi tožena stranka ima diskrecijo pri uporabi določb Dublinske uredbe 604/2013, zato je Republika Slovenija polno odgovorna za spoštovanje pravic iz EKČP. 32. Vendar pa, kot že rečeno, tožena stranka v tej konkretni zadevi kljub temu, da je v odgovoru na tožbo napačno razlagala obravnavana določila Dublinske uredbe, v sami obrazložitvi izpodbijane odločitve ni nezakonitosti. To pomeni, da v tej konkretni zadevi ni zmotno uporabila določbe drugega pod-odstavka člena 3(2), člen 17(1) Dublinske uredbe 604/2013 v povezavi z dejstvi o specifičnem zdravstvenem stanju tožnika in tudi ni prišlo do posega v pravico tožnika do obrambe oziroma izjave glede navedenih okoliščin kot splošnega pravnega načela v pravu EU, ki ima svojo podlago tudi v prvem odstavku 9. člena, 1. odstavku 138. člena (pravica do izjave) ter v 8. členu ZUP (načelo materialne resnice), tako da izpodbijani sklep vsebuje, vse kar predpisuje prvi odstavek 214. člena ZUP.
33. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).
**Obrazložitev k drugi točki izreka:**
34. Sodišče bi lahko v predmetni zadevi zadržalo izvršitev izpodbijanega akta samo do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu (drugi odstavek 32. člena ZUS-1 v zvezi z prvim stavkom člena 27(3)(c) Dublinske uredbe 604/2013). Ker izrek v prvi točki te sodbe postane pravnomočen z njegovo izdajo, je sodišče zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ker tožnik z zahtevo za izdajo takšne začasne odredbe ne more izboljšati svojega pravnega položaja (smiselna uporaba 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z petim odstavkom 32. člena ZUS-1).
1 Člen 52(1) Listine o temeljnih pravicah EU. 2 Glej na primer: M.S.S. v. Belgium and Greece; Tarakhel v. Switzerland. 3 C.K in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 91, 93. 4 Ibid. para. 64. 5 Ibid. para. 66, 68, 70, 73. 6 Glej na primer: H.R., C-582/17 in C-583/17, 2. 4. 2019, odst. 39-43. 7 C.K in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 73. 8 Glej ibid. odst. 83-85 9 Ibid. odst. 75. 10 Glej ibid. odst. 82. Sicer je Sodišče EU že dne 7. 6. 2016 potrdilo, da v besedilu člena 27(1) Dublinske uredbe 604/2013 ni nobene omejitve glede trditev, na katere se lahko sklicuje prosilec za azil v okviru pravnega sredstva (Ghezelbash, C-63/15, odst. 36). Glej tudi uvodno izjavo 19 Dublinske uredbe 604/2013 v povezavi s sodbo Sodišča EU v zadevi H.A., C-194/19, 15. 4. 2021, odst. 33-34. 11 M.A., S.A., A.Z., C-661/17, 23. 1. 2019, odst. 78-79, 86 12 Ibid. para. 64. 13 Ibid. paras. 59, 71 14 Sodišče EU se v tem okviru samo v dveh odstavkih (91 in 93) ukvarja z razlago člena 3(2) Dublinske uredbe 604/2013, pa še to le zaradi tega, da je pojasnilo, da je pravica iz 4. člena Listine o temeljnih pravicah EU absolutna in da sistemske pomanjkljivosti niso pogoj za aktiviranje sistema varstva te pravice. 15 N.S. In M.E., C- 411/10 in C-493/10, odst. 71, 77, 81, 99. 16 Uvodna izjava št. 14 Dublinske uredbe 604/2013; C. K. in ostali proti Sloveniji, C-578/PPU, 16. 2. 2017, odst. 67, 68, 78. 17 Avotinš v Latvia, App. no. 17502/07, 23. 5. 2016, odst. 101-105, 112; Bivolaru et Moldovan c. France, Req. no. 40324716 et 12623/17, 25. 3. 2021, odst. 98-103, 116-126; Tarakhel v. Switzerland, App. no. 29217/12, 4. 11. 2014, odst. 90; M.S.S. v Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 339-340.