Jedro

Če je tožeča stranka vložila na okrajno sodišče nepopolno vlogo, sicer vloženo dne 7.2.1993, ki jo, kljub pozivom sodišča ni dopolnila v danih rokih tako, da je to sodišče ni moglo obravnavati in preizkusiti, kot tudi ne morebitne pristojnosti oz. nepristojnosti, kot tudi ne, ali je zanjo pristojen upravni organ in če je, mu jo odstopiti, je s tem, da je kasneje (šele 2.6.1995) vložila zahtevo za denacionalizacijo pri prvostopnem upravnem organu, zamudila materialni rok po 64. členu ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti sklepu Upravne enote Šentjur pri Celju št. ... z dne 5.4.1996, s katerim je navedeni prvostopni organ zavrgel tožničino zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin na podlagi 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) kot prepozno. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe meni, da je prvostopni organ pri svoji odločitvi upošteval procesne določbe in materialne predpise. Prvostopni sklep je pravilen in temelji na ZUP in ZDen. Po 64. členu ZDen (Ur.l.RS, št. 27/91 in 31/93) je rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo potekel dne 7.12.1993. Tožnica kot vlagateljica je vložila dne 7.12.1993 zahtevek za denacionalizacijo po 5. členu ZDen pri Okrajnem sodišču v Šentjurju pri Celju. Ta zahtevek na pozive navedenega sodišča z dne 7.1. in 7.4.1994 in 26.1.1995 ni dopolnila in zato njenega predloga navedeno sodišče ni moglo preizkusiti ter je zahtevek oziroma predlog na podlagi 109. člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, zavrglo. Te ugotovitve so pravilne in jih tožnica ne prereka. Zaradi nepopolne in nedopolnjene vloge navedeno sodišče po uradni dolžnosti ni moglo preveriti in preizkusiti morebitne svoje stvarne pristojnosti in morebitne stvarne nepristojnosti ter v primeru slednje odstopiti zadevo upravnemu organu. Zaradi navedenega se po mnenju tožene stranke tožnica ne more sklicevati, da je prava neuka in nevedna stranka in da je spoštovala zakonski rok ter da zato ne gre za prepozno vloženo zahtevo. Dne 26.5.1995 je tožnica zahtevo za denacionalizacijo vložila pri upravnem organu, ne da bi spoštovala poziv navedenega sodišča na dopolnitev vloge oziroma zahteve. Vse navedeno v njeni pritožbi zoper prvostopni sklep po mnenju tožene stranke ne more biti utemeljeni razlog za tožničino opravičeno zamudo zakonsko določenega roka za vložitev zahteve za denacionalizacijo. Zato je po mnenju tožene stranke prvostopni organ postopal pravilno v skladu s 64. členom ZDen in 125. členom ZUP in je zahtevo kot prepozno zavrgel. Po ZDen je namreč to materialnopravni rok in ne procesni rok. Zato vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev zahtevka za denacionalizacijo ni mogoča. Z vrnitvijo v prejšnje stanje ni mogoče ponovno vzpostaviti zamujenega roka, ki je določen z zakonom za vložitev denacionalizacijske zahteve. Zamude takšnega roka torej ni mogoče izpodbijati s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje. V konkretnem primeru bi moral tudi prvostopni organ posredni tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrniti, kar pa po mnenju tožene stranke ne bi bistveno vplivalo na odločitev v prvostopnem sklepu.

Tožnica v tožbi navaja, da se ukvarja izključno s kmetijstvom in ji zapleteni predpisi o tem, kako bi morala ravnati na pozive sodišča, niso bili znani, da bi mogla oceniti posledice njihovega neupoštevanja. Ko so ji upravni delavci in drugi upravičenci pojasnili, da zadeva sodi v upravno in ne v sodno pristojnost, je zahtevo za denacionalizacijo vložila pri prvostopnem upravnem organu. Očitno je šlo le za formalno napako, saj zakonsko določeni rok za vložitev denacionalizacijskega zahtevka ni bil zamujen, ampak vložen pri napačnem organu. V obeh primerih gre za istoveten zahtevek, to je za vrnitev v postopku arondacije odvzetih kmetijskih zemljišč.

Predlaga, naj sodišče odloči, da je prvostopni organ dolžan obravnavati njeno zahtevo za denacionalizacijo, vloženo dne 2.6.1995 in o njej odločiti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta prvostopni organ in tožena stranka odločila pravilno in se pravilno oprla na določbi 64. člena ZDen in 125. člena ZUP. Tožena stranka je dala tudi utemeljene razloge za svojo odločitev.

Tudi po presoji sodišča navedeno sodišče (Okrajno sodišče Šentjur pri Celju) zaradi nepopolne tožničine zahteve za denacionalizacijo, sicer vložene dne 7.12.1993, ki jo tožnica, kljub pozivom navedenega sodišča ni dopolnila v danih rokih, te zahteve ni mogla obravnavati in preizkusiti, kot tudi ne morebitne pristojnosti oziroma nepristojnosti, kot tudi zaradi nepopolnosti tožničine zahteve tudi ni moglo ugotoviti pristojnost upravnega organa in mu odstopiti zadevo v reševanje. Če bi tožnica dopolnila zahtevo na pozive navedenega sodišča, bi glede na popolno vlogo sodišče lahko preizkusilo zahtevo in v primeru nepristojnosti po uradni dolžnosti odstopilo zahtevo pristojnemu upravnemu organu. Tako pa se tožnica glede na vse navedeno in glede na zamujeni materialni rok po 64. členu ZDen (saj sama navaja v tožbi, da je zahtevo za denacionalizacijo vložila pri prvostopnem organu šele 2.6.1995) ne more izgovarjati na nepoznavanje predpisov in na pravno neukost. Na osnovi navedenega je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97).

Sodišče je določbe ZUP (Ur. l. SFRJ, št. 47/86) uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).