Jedro

Skladno s 158. členom ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

Tožnik, ki umakne tožbo, mora nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške, pri čemer razlog, zaradi katerega se je odločil za umik (razen, ko gre za izpolnitev zahtevka), ni pomemben. Tudi ni pravno relevantno, ali je bil tožbeni zahtevek utemeljen ali ne.

V razmerju med tožnico ter drugo, tretje in četrto toženo stranko je prišlo do zaključka postopka na podlagi delnega umika tožbe, zato pravilo o načelu uspeha glede povrnitve stroškov postopka ni uporabljivo. Irelevantna pa je presoja dolžnosti povrnitve stroškov postopka po načelu uspeha, v kolikor tožnica tožbe ne bi delno umaknila.

Kriterij krivde je korektiv temeljnega pravila o povrnitvi pravdnih stroškov po uspehu. Pojem krivde iz prvega odstavka 156. člena ZPP zajema dejanja, katerih namen je zavlačevanje postopka. Potrebno je upoštevati, da je načelo krivde dopolnilni, ne pa temeljni kriterij za povračilo stroškov. Neutemeljeno upiranje tožbenemu zahtevku tako npr. samo po sebi še ni zakrivljeno ravnanje, zaradi katerega bi morala tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške po krivdnem načelu. Zgolj neurejeno lastniško razmerje med toženci, ki ima za posledico nujno sosporništvo na pasivni strani, samo po sebi tudi po oceni pritožbenega sodišča še ne pomeni zakrivljenega ravnanja, zaradi katerega bi bilo moč govoriti o krivdno povzročenih stroških s strani drugo in tretje tožene stranke.

Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, mora tožnik v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP navesti vrednost spornega predmeta za vsak zahtevek posebej in za vsakega toženca posebej. V primeru, da tožnik v takšni situaciji navede le eno vrednost spornega predmeta, gre za tako imenovano nediferencirano vrednost spornega predmeta. Obveznost diferenciranosti vrednosti spornega predmeta je bila na tožničini strani.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se znesek 4.526,41 EUR v II. točki izreka sklepa sodišča prve stopnje nadomesti z zneskom 2.872,19 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Drugo tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 100,80 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom vzelo na znanje delni umik tožbe in postopek zoper drugo, tretjo in četrto toženo stranko ustavilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora drugo toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 4.526,41 EUR (II. točka izreka) ter v preostalem delu zahtevek drugo tožene stranke za povrnitev stroškov zavrnilo (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora povrniti stroške postopka tudi tretji toženi stranki v višini 21,88 EUR (IV. točka izreka). V preostalem delu je zahtevek tretje tožene stranke za povrnitev stroškov postopka (V. točka izreka) in zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov od drugo, tretje in četrto tožene stranke (VI. točka izreka) zavrnilo.

2. Zoper II., IV. in VI. točko sklepa sodišča prve stopnje se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne zahtevek toženih strank za plačilo stroškov postopka ter ugodi priglašenim stroškom tožnice, ki naj jih plačajo drugo, tretja in četrta tožena stranka. Navaja, da so bile drugo do četrto tožene stranke pasivno legitimirane v konkretni pravdi iz razloga neurejenih lastninsko pravnih razmerij med seboj in prvim tožencem. Zaradi nujnega sosporništva je morala tožnica vložiti tožbo zoper vse tožence. Krivda za nastale stroške postopka drugo do četrto tožene stranke je tako izključno na strani tožencev, zato bi moralo sodišče prve stopnje o stroških postopka odločati na podlagi 156. člena ZPP. Ker je šlo med toženci za enotno in nujno sosporništvo, so pravila o odmeri stroškov v takšnem primeru drugačna in bi bila drugo tožena stranka upravičena največ do ¼ pravdnih stroškov. Tudi vrednost spornega predmeta v razmerju do drugo in tretje tožene stranke je bistveno manjša od celotne vrednosti spora, le cca. 1.000,00 EUR. Izpodbijani sklep tako odmerja nagrado od bistveno previsokih vrednosti, glede katerih se drugo in tretje toženi stranki nista pravdali. Drugo tožena stranka ob priglasitvi stroškov tudi ni določno oddelila vrednosti nepremičnin oziroma spora, ki se nanaša nanjo. Uporaba 158. člena ZPP je skrajno krivična, ustreznejša bi bila uporaba 154., 155., 156., 159. in 161. člena ZPP. V predmetni zadevi je tožnica dejansko nasproti druge do četrte tožene stranke praktično uspela v celoti, gledano skozi vrednost spora. Izpodbijani sklep v celoti prezre splošno pravilo uspeha po 154. členu ZPP, po katerem bi morali toženci plačati tožnici njene stroške postopka. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da se priznajo le tisti stroški, ki so potrebni in smotrni za pravdo. Vloge drugo in tretje tožene stranke so bile povsem irelevantne in niso v ničemer prispevale k rešitvi. Bile so povsem odveč in stroškovno neupravičene. Četrta vloga drugo tožene stranke o soglasju umika tožbe ne more biti vrednotena več kot 50 točk po Odvetniški tarifi (OT2). Pooblaščenec prvo in drugo tožene stranke je isti dan vložil dve vlogi v istem postopku, pri čemer gre za neutemeljeno kopičenje vlog. Nagrada bi šla lahko le za eno vlogo z 10% povišanjem in to le prvo toženi stranki. V zvezi s priznano nagrado za narok dne 27. 10. 2020 je sodišče prve stopnje samovoljno povišalo nagrado za 10%. Ključna in potrebna je bila na tej obravnavi le prisotnost prvo toženca in njemu gre celotna nagrada. Narok pa se niti ni izvedel, saj je bil preložen. OT za takšen primer predvideva zgolj nagrado v višini 25% iz tarifne št. 18. Četudi bi se uporabil ključ stroškov, kot ga uporabi izpodbijani sklep, bi bila drugo toženka upravičena le do 206,25 točk za zastopanje na naroku. Praksa pri odločanju o stroških postopka v primerih, ko je dosežena sodna poravnava je, da se stroški določijo tako, da krije vsak svoje stroške. Takšen je tudi konkretni primer. Izpodbijani sklep ne vzpostavlja ustreznega ravnovesja med pravdnimi strankami ter napačno uporabi izjemo pri odločanju o stroških postopka po 158. členu ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. Drugo tožena stranka je na pritožbo odgovorila, predlagala je njeno zavrnitev in potrditev sklepa.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica je v konkretni pravdi zahtevala ugotovitev obsega skupnega premoženja in določitev deleža na njem. Ker so bili toženci vsak do ¼ vpisani kot solastniki nepremičnin, ki naj bi glede na navedbe tožnice predstavljale skupno premoženje nje in prvega toženca, je tožnica predmetno tožbo vložila tudi zoper drugo, tretjo in četrto toženo stranko. Zoper drugo, tretjo in četrto toženo stranko je tožnica nato tekom postopka podala delni umik tožbe iz razloga, ker se je v drugi pravdi Okrajnega sodišča v Črnomlju P 00/2015, ki je potekala med toženci, ugotovilo, katerih nepremičnin, ki jih v konkretnem postopku tožnica uveljavlja kot skupno premoženje, je prvi toženec dejansko lastnik. Toženci so z umikom tožbe soglašali. Drugo in tretje toženi stranki sta zahtevali povrnitev stroškov postopka.

6. Skladno s 158. členom ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da do delnega umika tožbe ni prišlo zaradi izpolnitve zahtevka tožencev. Slednjega tožnica niti ni zatrjevala, niti ne izpodbija v pritožbi. Tožnik, ki umakne tožbo, pa mora nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške, pri čemer razlog zaradi katerega se je odločil za umik (razen, ko gre za izpolnitev zahtevka) ni pomemben. Tudi ni pravno relevantno, ali je bil tožbeni zahtevek utemeljen ali ne.3 Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je zaradi umika tožbe tožnica dolžna drugo in tretje toženi stranki na podlagi 158. člena ZPP povrniti njune pravdne stroške postopka.

8. Ni res, da je tožnica gledano skozi vrednost postopka praktično uspela v celoti. Zoper drugo, tretje in četrto toženo stranko tožnica ni uspela v ničemer, saj je zoper njih umaknila tožbo. Zmotno je zato stališče tožnice, da bi sodišče moralo o stroških postopka odločiti po načelu uspeha in uporabiti 154. člen ZPP. V razmerju med tožnico ter drugo, tretje in četrto toženo stranko je namreč prišlo do zaključka postopka na podlagi delnega umika tožbe, zato pravilo o načelu uspeha glede povrnitve stroškov postopka ni uporabljivo. Irelevantna pa je presoja dolžnosti povrnitve stroškov postopka po načelu uspeha, v kolikor tožnica tožbe ne bi delno umaknila. Prav tako med tožnico ter drugo, tretje in četrto toženo stranko ni bila sklenjena sodna poravnava, zato tudi določba 159. člena ZPP, da vsaka stranka krije svoje stroške, če se pravda konča s sodno poravnavo, v konkretnem primeru ni relevantna.

9. Nastalih stroškov toženci niso krivdno povzročili v smislu določbe 156. člena ZPP. Kriterij krivde je korektiv temeljnega pravila o povrnitvi pravdnih stroškov po uspehu. Pojem krivde iz prvega odstavka 156. člena ZPP zajema dejanja, katerih namen je zavlačevanje postopka. Potrebno je upoštevati, da je načelo krivde dopolnilni, ne pa temeljni kriterij za povračilo stroškov. Neutemeljeno upiranje tožbenemu zahtevku tako npr. samo po sebi še ni zakrivljeno ravnanje, zaradi katerega bi morala tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške po krivdnem načelu.4 Zgolj neurejeno lastniško razmerje med toženci, ki ima za posledico nujno sosporništvo na pasivni strani, samo po sebi tudi po oceni pritožbenega sodišča še ne pomeni zakrivljenega ravnanja, zaradi katerega bi bilo moč govoriti o krivdno povzročenih stroških s strani drugo in tretje tožene stranke. Prav tako s svojimi ravnanji toženci niso v ničemer zavlačevali postopka. Stroški, ki so nastali drugo in tretje toženi stranki, torej niso nastali po njuni krivdi v smislu določbe 156. člena ZPP, ampak ravno nasprotno, nastali so kot posledica pravdnih dejanj tožnice.

10. Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe, da je drugo toženka zaradi enotnega in nujnega sosporništva upravičena največ do ¼ pravdnih stroškov. Prvi odstavek 161. člena ZPP določa, da sosporniki krijejo stroške po enakih delih. Vendar tožnica spregleda, da slednje pravilo velja le takrat, kadar so sosporniki zavezanci za plačilo stroškov postopka. Določilo 161. člena ZPP namreč vsebuje pravilo o tem, kako se sosporniki obsodijo na povračilo pravdnih stroškov, ko so stroškovni zavezanci. Če pa so sosporniki stroškovni upravičenci, je potrebno uporabiti splošno pravilo o povrnitvi stroškov za vsakega sospornika, ki nastopa na pasivni strani.5 Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni prisodilo drugo toženi stranki zgolj ¼ njenih pravdnih stroškov, saj je bila drugo tožena stranka v konkretnem primeru stroškovni upravičenec in ne stroškovni zavezanec za plačilo pravdnih stroškov.

11. Pravilna je tudi vrednost spora, od katere je sodišče odmerilo stroške postopka. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, mora tožnik v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP navesti vrednost spornega predmeta za vsak zahtevek posebej in za vsakega toženca posebej. V primeru, da tožnik v takšni situaciji navede le eno vrednost spornega predmeta, gre za tako imenovano nediferencirano vrednost spornega predmeta.6 Obveznost diferenciranosti vrednosti spornega predmeta je bila na tožničini strani. V kolikor bi bila po oceni tožnice vrednost spornega predmeta, ki se nanaša na drugo, tretjo in četrto toženo stranko drugačna od navedene vrednosti spornega predmeta v tožbi 132.972,07 EUR, bi morala tožnica že ob vložitvi tožbe oziroma tekom postopka tožbeni zahtevek diferencirati. Tožnica takšne trditve podaja šele sedaj v pritožbi, zaradi česar je s tovrstnimi pritožbenimi navedbami prepozna.

12. Tožnica pa delno utemeljeno izpodbija višino priznanih stroškov drugo toženi stranki. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje stališču tožnice, da vsi priznani stroški niso bili nujno potrebni in smotrni za pravdo, deloma pa je sodišče prve stopnje pravdne stroške odmerilo napačno, kot bo vse pojasnjeno v nadaljevanju. Tako niso bili potrebni in smotrni stroški za prvo pripravljalno vlogo z dne 4. 7. 2018 (na list. št. 43), za katero je sodišče prve stopnje drugo toženi stranki priznalo 1.500 točk po tar. št. 19/1 OT. Iz navedb v prvi pripravljalni vlogi je razbrati, da se drugo tožena stranka opredeljuje zgolj do tožbenih navedb tožnice, kar pa bi lahko storila že v odgovoru na tožbo. Od vložitve odgovora na tožbo do vložitve prve pripravljalne vloge tožnica namreč ni vložila nobene nove pripravljalne vloge oziroma ni navajala novih dejstev, do katerih se drugo tožena stranka ne bi mogla pravočasno opredeliti že v odgovoru na tožbo z dne 11. 6. 2018. Drugo tožena stranka je v vmesnem času prejela zgolj odgovore na tožbo preostalih toženih strank, vendar se v prvi pripravljalni vlogi do navedb ostalih tožencev ne opredeljuje. Po oceni pritožbenega sodišča zato strošek drugo tožene stranke za prvo pripravljalno vlogo z dne 4. 7. 2018 ni bil potreben in smotrn za pravdo.

13. Sodišče prve stopnje je nadalje napačno priznalo drugo toženi stranki 750 točk za četrto pripravljalno vlogo z dne 8. 3. 2021 po tar. št. 19/3 OT. Tožnica ima prav, da bi morala biti četrta pripravljalna vloga, v kateri drugo tožena stranka soglaša z umikom tožbe ter uveljavlja le stroške postopka, ovrednotena v višini 50 točk po tar. št. 19/4 OT (kot druge vloge). Ker je pooblaščenec prvo in drugo tožene stranke dne 8. 3. 2021 vložil dve različni vlogi, ki se nanašata na dve različni stranki in tudi vsebinsko nista enaki, pa v tem delu sodišče prve stopnje utemeljeno ni priznalo nagrade le za eno vlogo z 10% povišanjem (tretji odstavek 7. člena OT), kot se zavzema tožnica v pritožbi.

14. V zvezi s priznano nagrado za zastopanje drugo tožene stranke na naroku dne 27. 10. 2020, je nadalje sodišče prve stopnje skladno s tretjim odstavkom 7. člena OT utemeljeno povečalo nagrado za zastopanje drugo toženke stranke za 10%, saj je bil pooblaščenec prvo tožene stranke hkrati tudi pooblaščenec drugo tožene stranke in je na naroku zastopal obe toženi stranki ter pravilno odločilo, da na drugo toženo stranko odpade ½. Vendar pa je nagrado odmerilo po napačni tar. št. 20/1 OT. Iz zapisnika z dne 27. 10. 2020 (spis na list. št. 124) je razvidno, da sta bila prvi pripravljanji narok in prvi narok za glavno obravnavo preložena na 9. 12. 2020, zato bi sodišče prve stopnje moralo nagrado za zastopanje odmeriti po tar. št. 20/3 OT, ki določa nagrado za zastopanje na naroku, ki se ni opravil, ker je bil preložen, in sicer v višini 25 % iz tar. št. 18 OT. Ob pravilni uporabi tar. št. 20/3 OT, je drugo tožena stranka tako upravičena do 206,25 točk za zastopanje na naroku z dne 27. 10. 2020. 15. Pritožbeno sodišče je drugi toženi stranki priznalo nagrado za odgovor na tožbo po tar. št. 19/1 OT v višini 1.500 točk, za drugo pripravljalno vlogo z dne 31. 8. 2018, ki jo je upoštevalo kot prvo pripravljalno vlogo po tar. št. 19/1 OT v višini 1.500 točk, za tretjo pripravljalno vlogo z dne 5. 3. 2019 ob uporabi tretjega odstavka 7. člena OT in ob upoštevanju, da gre za drugo pripravljalno vlogo po tar. št. 19/2 OT v višini 618,75 točk, nagrado za četrto pripravljalno vlogo z dne 8. 3. 2021 po tar. št. 19/4 OT v višini 50 točk, nagrado za zastopanje na naroku z dne 27. 10. 2020 po tar. št. 20/3 OT v višini 206,25 točk ter materialne stroške v višini 48,75 točk, skupaj 3.923,75 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,60 EUR in 22% DDV, znašajo stroški drugo tožene stranke 2.872,19 EUR.

16. Priznani stroški tretje toženi stranki v višini 21,88 EUR (12,24 EUR potni stroški in 7,44 EUR stroški pošiljanja vlog) pa so bili po presoji pritožbenega sodišča v celoti potrebni in smotrni za pravdo, zato jih je sodišče prve stopnje upravičeno priznalo.

17. Ker je sodišče prve stopnje pri stroškovni odločitvi zmotno uporabilo materialnopravna določila OT v zvezi s 158. členom ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano stroškovno odločitev v II. točki izreka ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

18. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela glede stroškovne odločitve, ki se nanaša na drugo toženo stranko. Odgovor na pritožbo drugo tožene stranke pa ni pripomogel k vsebinski in hitrejši rešitvi zadeve (1. odst. 155. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 161. členom ZPP in prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da je drugo tožena stranka dolžna povrniti sorazmeren del pritožbenih stroškov tožeči stranki. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku uspela v 36% (1.654,23 EUR od zahtevanih 4.526,41 EUR). Za sestavo pritožbe je priglasila stroške v višini 450 točk in 2% materialnih izdatkov. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 375 točk po tar. št. 21/1 OT in 7,5 točk za materialne stroške, skupaj 382,5 točk, ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR in 22% DDV skupaj 279,99 EUR. V skladu z določilom 161. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP je ob upoštevanju pritožbenega uspeha drugo tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 100,80 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 2/15 in 28/18 3 Prim. N. Betteto, komentar 158. člena ZPP v: L. Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list in GV založba, Ljubljana 2006, str. 46 4 Prim. N. Betteto, komentar 156. člena ZPP v: L. Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list in GV založba, Ljubljana 2006, str. 40-42 5 Prim. N. Betteto, komentar 161. člena ZPP v: L. Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list in GV založba, Ljubljana 2006, str. 51-52 6 Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 243/2018 z dne 24.01.2019