Jedro

Pritožbeno sodišče sprejema zavrnitev teze, da naj bi plačnik pristojbine za patent s takim plačilom sam postal stranka v postopku vzdrževanja patenta, ki poteka v okviru postopka prenehanja patenta, zaradi česar – in seveda zlasti zaradi tega, ker je patent tuj – tudi v upravnem sporu zoper odločbo o prenehanju patenta ne more uveljaviti nobene svoje pravice ali neposredne, na zakon oprte koristi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik trpi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Urad za varstvo intelektualne lastnine (Urad) je z odločbo z dne 22. 12. 2005 ugotovil, da je 20. 3. 2005 prenehal veljati patent „... spojine“ imetnika ..., Nemčija. Razlog prenehanja je bil iztek naknadnega roka za plačilo pristojbine za vzdrževanje patenta, v skladu s tretjim odstavkom 110. člena Zakona o industrijski lastnini (Ur. l. RS, št. 45/2001–37/2004, ZIL-1) v zvezi s točko b njegovega 77. člena.

2. Tožbo v upravnem sporu, ki jo je bil zoper to odločbo vložil tožnik, je sodišče prve stopnje zavrglo z uvodoma navedenim sklepom.

3. Ta sklep tožnik izpodbija s pritožbo. Zatrjuje bistvene kršitve določb postopka in nepravilno uporabo Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 s spr., ZUS) ter predlaga spremembo ali razveljavitev izpodbijanega sklepa in povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Urad v odgovoru na pritožbo pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa in predlaga zavrženje ali zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Za uvod je treba opozoriti, da so odločilna dejstva v tej zadevi v bistvenem enaka kot v pritožbeni zadevi, o kateri je Vrhovno sodišče odločilo s sklepom I Up 1779/2006 z dne 22. 9. 2009. 7. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je bilo tožbo treba zavrniti zato, ker tožniku ni mogoče priznati pravnega interesa, da bi odločbo Urada o prenehanju patenta v upravnem sporu izpodbijal v svojem imenu. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje o tem vprašanju (z izjemo za odgovor nanj nebistvenih razlogov, da naj bi tožnik kot plačnik pristojbine za vzdrževanje patenta – zaradi tega plačila in v zvezi z njim – ne mogel postati zastopnik imetnika patenta, o katerih se pritožbeno sodišče ne izreka) in se nanje sklicuje (zadnji odstavek na 2. strani in prvi odstavek na 3. strani izpodbijanega sklepa). Ti razlogi (katerih bistvo je smiselna zavrnitev teze, da naj bi plačnik pristojbine za patent s takim plačilom sam postal stranka v postopku vzdrževanja patenta, ki poteka v okviru postopka prenehanja patenta, zaradi česar – in seveda zlasti zaradi tega, ker je patent tuj – tudi v upravnem sporu zoper odločbo o prenehanju patenta ne more uveljaviti nobene svoje pravice ali neposredne, na zakon oprte koristi iz za to zadevo relevantne 4. točke prvega odstavka 34. člena ZUS) so tudi z vidika pritožbenih očitkov dovolj izčrpni.

8. Izpodbijani sklep je zato pravilen. Pritožbeno sodišče niti po uradni dolžnosti ni ugotovilo, da bi bil iz kakšnih drugih razlogov napačen. Pritožbo je zato zavrnilo in ta sklep potrdilo (76. člen Zakona o upravnem sporu, Ur. l. RS, št. 105/06 s spr., ZUS-1, ki ga je bilo treba – smiselno za sklep – uporabiti na podlagi drugega odstavka njegovega 107. člena v zvezi s prvim odstavkom njegovega 82. člena).

9. Pritožnik mora zaradi neuspeha s pritožbo lastne pritožbene stroške pokriti sam, na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spr.) v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1.