Jedro

Za ugotovitev o storičevi zlorabi zaupanja oškodovanca kot večmesečnega sostanovalca ni treba vzpostaviti dodatnega, v vzpostavitev odnosa zaupanja in varnosti posebej in nadaljnjo usmerjanega zvijačnega ali pretkanega ravnanja storilca. Poleg objektivnega elementa zahrbtnosti, ki se kaže v zabadnju spečega oškodovaca, je subjektivni element izkazan z naklepno zlorabo zaupanja oškodovanca, ki izhaja iz življenjske skupnosti med njima.

Izrek

I. Pritožbi državne tožilke se ugodi in izpodbijana sodba v odločbah o krivdi, pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženega A. A. spozna za krivega, da je poskušal umoriti B. B. s tem, da mu je zahrbten način poskušal vzeti življenje, na način, da je 2. 1. 2022 okoli 23.50 ure v Domu upokojencev ..., v sobi št. 344, kjer sta s B. B. že nekaj mesecev prebivala kot sostanovalca, izrabil njegovo zaupanje ter z nožem dolžine rezila 9,1 cm in širine 2,1 cm v roki prišel do postelje, v kateri je takrat spal B. B., in ga zato, da bi mu vzel življenje, zabodel v levi del vratu, s čimer mu je povzročil 6 cm globoko vbodno rano mehkih tkiv na vratu levo, ki je segala v žrelo in je živahno krvavela, vbodna rana mehkih tkiv na levi strani vratu pa je ležala tik ob levi vratni arteriji in bi lahko rezilo že opisanega noža poškodovalo velike vratne arterije in vene ter tudi dihalne poti v žrelu, kar vse bi vodilo v masivnejšo krvavitev in v večjo izgubo krvi ter vdihavanje krvi, nadalje pa v izkrvavitev ali zadušitev ob vdihovanju krvi, ker pa se je B. B., ki A. A. napada med spanjem ni pričakoval in ga tako kot noža, s katerim ga je ta zabodel, ni mogel pravočasno zaznati, da bi se mu uspešno ubranil oziroma pravočasno pobegnil, po vbodu zbudil in ga odrinil s sebe, da je ta padel na tla, sam pa se je iz sobe zatekel v ambulanto, kjer so mu takoj nudili prvo medicinsko pomoč in poklicali reševalce, pa A. A. naklepnega kaznivega dejanja B. B. vzeti življenje ni uspel dokončati, s čimer je obtoženec izvršil poskus kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1, in se mu na podlagi 116. člena v zvezi z drugim odstavkom 34. člena KZ-1 izreče kazen 10 (deset) let zapora.

II. Pritožba zagovornika se zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Celju je obtoženega A. A. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obtožencu je izreklo kazen sedmih let zapora, v katero je vštelo čas pridržanja in pripora od 3. 1. 2022 od 0.16 ure dalje. Izreklo mu je varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer noža na preklop, ki je bil uporabljen za kaznivo dejanje. Oškodovanca B. B. je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 20.000,00 EUR napotilo na pravdo. Obtoženca je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila: - obtoženčev zagovornik, kot je uvodoma navedel, iz vseh razlogov, določenih v prvem odstavku 370. člena ZKP. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in odredi novo sojenje pred sodiščem prve stopnje; - državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka (pritožbeni razlog po 1. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP), kršitve kazenskega zakona (2. točka prvega odstavka 370. člena v zvezi s 4. točko 372. člena ZKP) in zmotne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo državne tožilke je odgovoril zagovornik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje zavrne kot neutemeljeno, podredno pa, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, kolikor bo štelo, da je podana v pritožbi državne tožilke očitana bistvena kršitev postopkovnih določb. 4. Ker je zagovornik v pritožbi zahteval, da pritožbeno sodišče o seji senata obvesti vse stranke in zagovornika, je pritožbeno sodišče postopalo v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP. Vročitve obvestil o seji so bile izkazane (list. št. 604). Seje so se udeležili predstavnika tožilstva in zagovornik. Obtoženec, ki je na predčasnem prestajanju zaporne kazni v ZPKZ ..., je najprej podal izjavo, da se želi seje udeležiti (list. št. 606). Ker je ZPKZ ... sporočil, da spremstva obtoženca zaradi kadrovskih težav ne morejo izvršiti, je pritožbeno sodišče sejo senata nameravalo opraviti z uporabo tehničnih sredstev za prenos slike in glasu, tj. videokonferenčno (prvi odstavek 84.a člena ZKP). Vendar pa je obtoženec ob seznanitvi pravosodnega policista, da mu bo omogočena udeležba na seji po videokonferenci, odločitev spremenil in podpisal izjavo (list. št. 609), da se videokonference oziroma seje ne želi udeležiti. Pritožbeni senat je bil s to odločitvijo obtoženca seznanjen pred začetkom seje, zato je sklenil, da se seja na podlagi četrtega odstavka 378. člena ZKP opravi v njegovi nenavzočnosti, čemur prisotni na seji, vključno z obtoženčevim zagovornikom, niso nasprotovali.

5. Pritožba zagovornika ni utemeljena, pritožba državne tožilke pa je utemeljena.

**K pritožbi zagovornika:**

6. V dimenzijah pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zagovornik neuspešno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki se nanaša na odločilna dejstva. Po presoji pritožbenega sodišča je dokazna ocena v izpodbijani sodbi skrbna, temeljita in prepričljiva, zlasti pa pravilna, zato pritožbi ni mogoče pritrditi pri oceni, da sodbo obremenjuje precej zmot in nepopolnosti. V pretežnem delu pritožbe zagovornik vztraja pri ponavljanju obtoženčevega zagovora in izpodbijanju verodostojnosti izpovedbe oškodovanca. Že sodišče prve stopnje je zagovor obtoženca in oškodovančevo izpovedbo, ki si diametralno nasprotujeta (obtoženec v bistvenem trdi, da je oškodovanca zabodel v silobranu, ko ga je slednji napadel izza vhodnih vrat njune sobe, oškodovanec pa, da je bil zaboden, medtem ko je spal v svoji postelji), argumentirano soočilo, dokazno ocenilo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi in na tej podlagi (točke 15 – 28 obrazložitve) z izčrpnimi razlogi utemeljilo zaključek o verodostojnosti izpovedbe oškodovanca na eni strani ter na drugi strani nesprejemljivosti zagovora, ki je ne le brez podkrepitve v izvedenih dokazih, ampak tudi življenjsko nelogičen. Táko dokazno oceno po presoji pritožbenih navedb sprejema tudi pritožbeno sodišče. 7. V točki 9 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje korektno povzelo ugotovitve zapisnika SKP PU Celje o ogledu kraja dejanja z dne 3. 1. 2022 (list. št. 13 – 15) in fotografij, posnetih ob ogledu kraja (list. št. 184 – 214), iz česar izhaja, da so policisti na številnih mestih v domu upokojencev evidentirali sledove (madeže in kapljice) tekočine temno rdeče barve. Sledi so bile najdene na prevleki vzglavnika in pomečkani odeji postelje v sobi 344, ki je nedvomno pripadala oškodovancu (na desnem robu ob vzglavniku na postelji je bil najden tudi preklopni nož, s katerim je bil oškodovanec neproblematizirano zaboden, na rezilu noža pa so prav tako bili delno zasušeni madeži), nadalje so bili madeži evidentirani na tleh sobe ob postelji oškodovanca pred nočno omarico in mizico s kolesi, na kljuki zapiralnega mehanizma na notranji strani vhodnih vrat v sobo, na tleh hodnika vse do dvigala, ki vodi v spodnje nadstropje, kjer se nahaja domska ambulanta, na tleh samega dvigala in na držalni ročici v notranjosti dvigala. Policisti so zasegli svetlo modro majico, ki jo je v kritičnem dogodku nosil oškodovanec in je bila na sredini sprednjega dela v celoti prepojena s tekočino rdeče barve (nazorno fotografije 114 – 117). V točki 10 obrazložitve je sodišče prve stopnje povzelo tudi izpovedbe zaslišanih prič C. C., D. D. in E. E., ki so v domu predstavljale zdravstveni kader, njihovim izpovedbam pa pritožba ne nasprotuje. Iz izpovedb teh prič in t. i. raportne knjige v ključnem izhaja, da je oškodovanec neposredno po obravnavanem dejanju prišel v domsko ambulanto ves okrvavljen po majici, močno je krvavel iz rane na vratu, kri pa je kapljala tudi po tleh. Glede na navedeno niti za pritožbeno sodišče ni prav nobenega dvoma, da so sledovi madežev rdeče barve sledovi (zasušene) krvi, kar velja tudi za sledove na notranji strani kljuke vhodnih vrat v sobo 344 (fotografije 92 – 94), kri pa je iztekala prav iz vratu zabodenega oškodovanca, ki je ranjen zapustil sobo in se napotil po prvo medicinsko pomoč v ambulanto. Takšen potek dogajanja, ki je razviden tako iz izpovedb imenovanih prič in opredeljene listinske dokumentacije, pa opisuje tudi oškodovanec v ves čas (pred)kazenskega postopka v bistvenem skladnih izjavah.

8. Oškodovanec je že v prostorih SB Celje naslednji dan po poškodbi v zapisniku o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon (list. št. 18 – 23) navajal, da ga je napadel obtoženec, medtem ko je sam spal. Ko se je prijel za vrat, je videl, da ima krvavo roko, nato pa je obtoženca od sebe odrinil, da je padel na tla, tj. na levo stran postelje. Pred sodiščem je bil oškodovanec zaslišan trikrat; 31. 1. 2022 v preiskavi, 11. 1. 2023 in 7. 2. 2023 pa še na glavni obravnavi. V preiskavi je izpovedal, da je spal, potem pa, kot da bi ga nekaj zapeklo, občutek je imel tudi, da ga nekdo drži za roke, in ko se je prebudil, je bil dejansko obtoženec na njem in ga držal za roki, vendar ga je zatem uspel nekako dvigniti in ga poriniti, tj. vreči s sebe na levo med posteljo in nočno omarico. Odrinil ga je ne le z rokami, temveč tudi z nogami. Padel je tako, da je nekako slonel na steni, na isto stran postelje pa je potem vstal tudi sam. Ko je začutil, da krvavi, mu je rekel „poglej, kaj si mi naredil“. Na izrecni vprašanji preiskovalnega sodnika in zagovornika je oškodovanec pojasnil, da je bil položaj obtoženca tak, da je imel eno nogo na tleh, drugo pa na njem; da ko se je zbudil ob pekočem občutku, je občutil tudi, da ga nekaj drži za roke. Roki je imel ob svojem telesu, obtoženec pa ga je držal za obe roki. Na glavni obravnavi 11. 1. 2023 je povedal, da je ležal na hrbtu, se zbudil in se hotel obrisati z roko, pa roke niso šle nikamor. Ko je odprl oči, je videl, da je bil obtoženec na njem in ga držal za obe roki, ki ju je imel ob sebi. Obtoženec je bolj klečal, eno nogo je imel na tleh, drugo pa na postelji oziroma na njem in ga je držal. Potem pa ne ve, kako mu ga je uspelo s sebe dol vreči oziroma odriniti, da je padel zraven postelje in nočne omarice oziroma med njiju; padca ni natančno videl niti tega, da bi se obtoženec pri tem poškodoval ali da bi obtožencu tekla kri, prav tako ni videl noža, s katerim je bil zaboden. Od občutka, da ga obtoženec drži, prek premaganja in odhoda iz sobe v ambulanto je minilo morda dobrih pet minut. Na vprašanje sodnice je oškodovanec odgovoril, da je ob zapuščanju sobe odprl vhodna vrata, ki so bila zaprta, ampak ne zaklenjena. Na glavni obravnavi 7. 2. 2023 se je oškodovanec odzval na obtoženčev zagovor in ga označil za laž. Še enkrat je pojasnil, da je spal in ko je občutil, da ga je nekaj zapeklo, se je hotel z roko obrisati. Roke niso šle in ko je odprl oči, je videl, da ga obtoženec drži za roke. Z eno nogo je bil na postelji, z eno na tleh. Po povzetem je moč le pritrditi oceni izpodbijane sodbe, da so navedbe oškodovanca glede načina poškodovanja ves čas postopka vsebinsko skladne in sprejemljive, zlasti če se analitični dokazni oceni njegovih izjav pridruži sintezna ocena drugih povezanih izvedenih dokazov.

9. Pritožbeno sodišče sprejema razumne razloge izpodbijane sodbe (točka 16 na str. 13 obrazložitve), da je glede na zaznane temno rdeče madeže (krvi) na prevleki vzglavnika in odeji oškodovančeve postelje ter na najdenem nožu na preklop več kot očitno, da je do krvavenja prišlo že na tej postelji, kar potrjuje oškodovančevo izpovedbo, da ga je obtoženec zabodel med spanjem. V pritožbenem postopku ni sporno, da je oškodovanec iz vbodne rane na vratu živahno krvavel, sledovi krvi pa so bili evidentirani tudi na tleh ob nočni omarici in mizici na kolesih (npr. fotografiji 90 in 91). Iz situacijskih posnetkov sobe (npr. fotografija 23) je sodišče prve stopnje utemeljeno razbralo, da sta nočna omarica in mizica odrinjeni v smeri od postelje proti vhodnim vratom, medtem ko se na tleh nahaja več (očitno padlih) predmetov, kar je prav tako v dokazni sinergiji z izpovedbo oškodovanca, ki ves čas izpoveduje o odrivanju obtoženca s sebe ravno v smeri omarice in mizice, stacioniranih ob oškodovančevi postelji, pri čemer je obtoženec padel na tla ob steni v bližini postelje. V razlogovanju sodišča prve stopnje, da so bili vidni sledovi tekočine rdeče barve zaznani na tleh pred nočno omarico in mizico na kolesih desno od oškodovančeve postelje, oškodovanec pa je vmes med posteljo ter nočno omarico in mizico na kolesih odrinil obtoženca s postelje v levo, da je padel ob steni pri njegovi postelji, ni nobenega notranjega nasprotja, ki bi predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Dovolj jasno je namreč, da se opredelitev o madežih desno od postelje nanaša na položaj, s katerega so bile posnete fotografije v spisu (npr. fotografija 23 na list. št. 190), odrivanje obtoženca v levo stran pa glede na položaj spečega oziroma ležečega oškodovanca v postelji, ki je bil ravno obraten od zornega kota, s katerega so policisti ob ogledu kraja posneli fotografije.

10. Iz oškodovančevih opredelitev, povzetih v točki 8 te sodbe, v kakšnem položaju je bil obtoženec, ko se je sam po vbodu prebudil, in mesta vboda je sodišče prve stopnje (točka 32 izpodbijane sodbe) logično, utemeljeno in prepričljivo sklepalo, da se je obtoženec očitno s telesom in eno nogo delno naslanjal in pritiskal na ležečega oškodovanca oziroma na njegovo roko, drugo oškodovančevo roko pa je držal s svojo levo roko in jo prav tako pritiskal oškodovancu ob telo, kar mu je omogočalo prosto razpolaganje z nožem v desni roki, s katerim je zabodel žrtev. Pozorno branje vseh treh izpovedb oškodovanca pred sodiščem pritrjuje stališču izpodbijane sodbe, da oškodovanec ni nikdar zatrjeval, da bi ga obtoženec držal za roki s svojima (obema) rokama. Ves čas je govoril o „držanju za obe roki“ in o tem, da je imel obtoženi eno nogo na tleh, drugo pa na postelji oziroma na njem. Sledeča ocena sodišča prve stopnje o položaju obtoženca nad oškodovancem, podkrepljena z ugotovitvijo, da se je nedvomno vinjeni obtoženec tudi zaradi večje stabilnosti z zgornjim delom telesa in eno nogo naslanjal na posteljo, je zato življenjsko sprejemljiva, gotovo pa ni rezultat napačnega sklepanja oziroma celo „protispisnosti“ (nasprotovanja vsebine zapisnikov o izpovedbah oškodovanca razlogom sodbe), kakršni so očitki pritožbe. Opredelitev sodišča o položaju obtoženca je skladna z logično analizo bistva izjav oškodovanca, ne glede na to, da je slednji govoril o „držanju“, ne „ukleščenosti“. Hkrati je prvo sodišče s táko razlago odgovorilo na pomisleke obrambe, češ kako je mogoče, da bi obtoženec z dvema rokama držal roki oškodovanca, s tretjo roko (ki je nima) pa bi ga zabodel, saj položaj držanja z obema rokama v izvedenih dokazih nima opore. Dejansko stanje zato ni bilo zmotno ugotovljeno, o kršitvi po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi domnevne „protispisnosti“ pa prav tako ne more biti govora.

11. Posledično je sodišče iz opisa kaznivega dejanja po modificirani obtožnici z dne 28. 2. 2023 v izreku sodbe utemeljeno izpustilo del očitka, da naj bi obtoženec po vbodu z rokama držal oškodovanca za njegovi roki, položeni ob telesu (točka 34 izpodbijane sodbe). S tem v zvezi pritožniku ni mogoče pritrditi pri izvajanjih, da se o tej „spremembi“ obtoženec ni imel možnosti izjasniti v zagovoru niti obramba v končni besedi, s čimer je bila obtožencu odvzeta pravica do učinkovite obrambe. Vsebina oškodovančevih izpovedb, na katerih temelji izpostavljeno stališče sodišča prve stopnje, je bila tako obtožencu kot zagovorniku ves čas postopka ne le znana, temveč tudi komentirana in problematizirana. V točki 5 pisnega zagovora z dne 7. 2. 2023 (list. št. 496) se je obtoženec izrecno opredelil, da je izpoved B. B. nemogoča, ker sam nima treh rok, da bi ga zabodel in ga ob tem držal za obe roki. Srž zagovora obtoženca je bil, nasprotno, v zanikanju, da bi med njim in oškodovancem sploh prišlo do kakršne koli interakcije na postelji, saj naj bi bil obtoženec napaden od oškodovanca, prežečega za vhodnimi vrati v sobo. Ko je na naroku za glavno obravnavo 1. 3. 2023 državna tožilka predstavila spremembo obtožnice, ki je (med drugim) vsebovala očitek držanja oškodovanca z obema rokama obtoženca, je slednji izjavil, da je spremembo obtožbe razumel, da dodatnega časa za pripravo obrambe ne potrebuje in bo na koncu povedal vse, kar misli o tej zadevi. Glavna obravnava je po krajši prekinitvi zaradi prošnje zagovornika, da glede na modifikacijo obtožnice pripravi končno besedo, prešla v fazo besede strank. V končnih besedah sta se tako zagovornik kot obtoženec opredeljevala glede problematike držanja za roke (hrbtna stran list. št. 587 in list. št. 590), zaradi česar o kakršni koli kršitvi pravice do obrambe v pritožbeno nakazani smeri ne more biti govora. Dokazna ocena oškodovančevih izpovedb v izpodbijani sodbi (v povezavi z drugimi dokazi, ki izpričujejo potek dogajanja v kritični noči) pa že pojmovno ne more predstavljati „presenečenja“ v smislu kršitve pravice do obrambe, temveč odraža le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. V tej luči zagovornik ne more uspeti s smiselno nakaznim stališčem, da obtožencu ni mogoče očitati naklepa oškodovancu vzeti življenje, na kar bi kazalo ravnanje, ko bi po vbodu oškodovanca prijel z obema rokama, zato z nožem ne bi mogel več upravljati in dokončati kaznivega dejanja. V dokaznem postopku je bilo dovolj zanesljivo ugotovljeno, da je imel obtoženec desnico, v kateri je bil nož, prosto; da je njegovo dejanje ostalo pri poskusu, pa je pripisati po eni strani srečnemu naključju, da vbodni kanal noža ni poškodoval leve vratne arterije oškodovanca, po drugi pa dejstvu, da se je oškodovanec prebudil in tako odvrnil nadaljnje vbode (točka 32 izpodbijane sodbe). Obtoženec od nadaljevanja streženja po življenju oškodovanca torej ni odstopil na način, da bi ga bil prijel z obema rokama, kot brez podlage v izvedenih dokazih skuša prepričati pritožnik. Naposled so brez temelja pritožbene navedbe, da je očitek tožilstva o poskusu umora na zahrbten način vseskozi temeljil na okoliščini držanja oškodovanca za obe roki. Kot bo obrazloženo pri presoji pritožbe državne tožilke, so za pravno opredelitev kaznivega dejanja po 1. točki 116. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1 relevantne druge okoliščine, ne pa okoliščina držanja („ukleščenosti“) oškodovanca med in po vbodu niti vsakršne tozadevne variacije.

12. Oškodovanec je zaslišan na glavni obravnavi izpovedal, da noža, s katerim je bil zaboden, potem ko se je bil prebudil, ni videl. Dejstvo je, da je bil nož na preklop najden na desnem robu oškodovančeve postelje ob vzglavniku; okoliščina, da ga oškodovanec po prebujanju ni zaznal, pa nima nobenega vpliva na pravilnost ugotovitev o odločilnih dejstev, zato zagovornik neutemeljeno pogreša decidirano opredelitev izpodbijane sodbe v tej smeri. Očitno je bila pozornost oškodovanca po zaznavi pekočega občutka na vratu, krvavitve in obtoženca, ki je bil na njem in mu je skušal onemogočiti gibanje rok, usmerjena v obrambo pred obtožencem in odrivanjem slednjega na levo stran postelje, kot se je oškodovanec med zaslišanji večkrat opredelil. Verodostojnost oškodovančevih izpovedb v tem delu, kot že opredeljeno v točki 9 te sodbe, potrjujejo fotografije odrinjenih nočne omarice in mizice na kolesih v levo stran, torej stran od postelje proti vhodnim vratom. Drži, da je oškodovanec med zaslišanjem na glavni obravnavi 11. 1. 2023 navajal, da je interakcija med njim in obtožencem med zabodenjem in odhodom iz sobe trajala „mogoče dobrih pet minut, nekaj takega“. Gre za subjektivno retrogradno oceno, ki ji v razmerah kritičnega dogodka streženja po življenju prvič ni moč pripisovati filigranske natančnosti oziroma zanesljivosti, drugič pa zgolj takšna ocena nima nobenega kvarnega vpliva na presojo verodostojnosti oškodovančevih izpovedb o odločilnih dejstvih. Pritožbene navedbe, da prvo sodišče ni podalo razlogov glede „5-minutne fizične borbe“, ki glede na obtoženčevo tedanjo vinjenost ne bi bila potrebna za odvrnitev njegovega napada, zato nimajo upoštevanja vredne teže ob pravilnem dejanskem zaključku sodišča prve stopnje, da je oškodovanec odrinil obtoženca v levo, da je padel ob steno v bližini postelje in odrinjenega pohištva.

13. V obravnavanem dogajanju je obtoženec nedvomno utrpel poškodbo, vidno na fotografijah 25 – 27 (list. št. 190 in 191). Izvedenka sodnomedicinske stroke se je med zaslišanjem na glavni obravnavi na podlagi navedenih fotografij in izvida SB Celje, kjer je bil obtoženec še isto noč pregledan (list. št. 29), opredelila, da je utrpel razpočno rano dolžine 1,5 cm na desni senčni regiji glave. Pojasnila je, da gre sodeč po fotografijah za svežo poškodbo s trakasto krvavitvijo iz rane, ki pa ob zdravniškem pregledu ni (več) živahno krvavela. Taka rana bi lahko nastala ob udarcu s topim predmetom ali z robom topega predmeta, prav tako pa ob udarcu z delom telesa (glave) ob topi predmet. Zaključila je, da bi rana lahko nastala pri tem, ko je obtoženec z desno senčno regijo glave zadel ob rob kakšnega pohištva ali topega predmeta v sobi. Dokazne ocene sodišča prve stopnje, da taka možnost nastanka obtoženčeve poškodbe potrjuje oškodovančeve navedbe o odrivanju obtoženca od postelje, pritožbeno ni moč izpodbiti s trditvami, da bi na pohištvu, ob katerega bi obtoženec po odrivanju zadel, morala biti najdena sled poškodbe, medtem ko kri ni bila evidentirana ne na pohištvu niti na bližnji steni. Pritožnik nedosledno povzema izpovedbo izvedenke (stran 9 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 13. 1. 2013), ki je na vprašanje zagovornika, ali bi bila na tistem mestu, kjer bi prišlo do zadetja ob pohištvo, sled krvi, najprej odgovorila pritrdilno, nato pa dopolnila svoj odgovor z navedbo „lahko bi bila“. Prvenstveno torej sama izvedenka udarca obtoženca ob rob topega predmeta ni pospremila z gotovostjo, temveč le z možnostjo sledi krvavitve iz rane na glavi, tudi sicer pa iz fotografij, ki so na razpolago v spisu, ni mogoče izključiti, da je sled krvavitve na katerem kosu pohištva ostala prikrita fotografskemu aparatu. Že iz dostopnih fotografij obtoženca, posnetih po dogodku, je razvidno, da ni šlo za krvavitev take intenzivnosti, pri kateri bi bilo pričakovati jasno zaznavne sledove. Sprejemljivo je zato razlogovanje sodišča prve stopnje (točki 18 in 19 izpodbijane sodbe), da je oškodovanec obtoženca odrinil proti steni na levi strani in se je pri tem obtoženec poškodoval po desni strani senc. Sodbeno povzemanje ugotovitev izvedenke za sodno medicino pa ni protispisno, kot v utemeljitev uveljavljanja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zatrjuje pritožnik. V točki 18 obrazložitve je prvo sodišče navedlo, da rana na obtoženčevi glavi ni živahno krvavela „pri zdravniškem pregledu“, zato ne drži, da bi sodišče izključevalo „živahno“ trakasto krvavitev takoj po utrpljeni poškodbi. Umestitev predmetnih okoliščin glede poškodbe obtoženca v celovito dokazno oceno pa ob upoštevanju razlogov izpodbijane sodbe, ki jih pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema, ne privede do drugačnih dokaznih zaključkov o odločilnih dejstvih. Po primerjavi (ne)obsežnosti obtoženčeve poškodbe na eni ter obsežnosti krvnih madežev na oškodovančevi postelji in na tleh ob pohištvu na drugi strani (npr. fotografiji 21 in 87) je življenjsko prepričljiva opredelitev sodišča prve stopnje, da številnih madežev krvi na teh mestih nikakor ne bi bilo mogoče pojasniti zgolj s krvavitvijo obtoženca, čeravno bi se ob izgubi ravnotežja ujel ob rob postelje, pač pa le z dokazanim dejstvom, da je bil oškodovanec zaboden ležeč v lastni postelji.

14. Zaključek sodišča prve stopnje (točka 16 izpodbijane sodbe), da je bila luč v sobi ob zabodenju oškodovanca očitno prižgana, temelji v izpovedbah oškodovanca, da je obtoženca, ko se je bil prebudil, dobro videl, saj je bilo v sobi svetlo. Res je oškodovanec v preiskavi govoril o manjši luči (na steni nad posteljo), na glavni obravnavi pa, da je gorela luč v predveži. Po predočenju razhajanja se ni mogel jasno opredeliti, katera luč je bila prižgana, je pa vztrajal, da je bilo v sobi svetlo, medtem ko je, preden je šel spat, kot vselej ugasnil vse luči. Stališče sodišča prve stopnje, da so bila vrata sobe ob zabodenju očitno zaprta, prav tako temelji v izpovedbi oškodovanca (stran 13 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 11. 1. 2023), da ko je po vbodu zapustil sobo, je moral odpreti vhodna vrata, ki so bila zaprta, ne pa zaklenjena. Navedeno potrjuje, kot že povedano, zaznan velik temno rdeč madež na notranji kljuki sobnih vrat, ki vodijo na hodnik. Tem ugotovljenim dejstvom, ki izvirajo iz tehtne dokazne ocene ne le oškodovančevih izpovedb, temveč tudi zapisnika o ogledu kraja in ob ogledu posnetih fotografij, ni mogoče oporekati niti na pritožbeni stopnji. Pritožnik protispisno navaja, da iz (zgoraj povzete) izpovedbe oškodovanca ne izhaja, da bi za potrebe zapustitve sobe moral odpirati vrata, sicer pa nasprotovanje pritožbe dokaznim zaključkom prvega sodišča ostaja na posplošeni ravni vnašanja dvomov v ugotovitev, da gre pri madežu na kljuki prav za sled prijemanja z oškodovančevo okrvavljeno roko, kar je povsem logično sklepanje, pritožba pa ne pojasni, kaj bi madež drugega bil. Ugotovljena dejstva tudi po presoji pritožbenega sodišča ne omogočajo nobenega drugačnega zaključka, kot da je obtoženec ob vstopu v sobo zaprl vhodna vrata in prižgal eno od luči v notranjih prostorih, saj je oškodovanec povedal, da je pred spanjem vse luči ugasnil. Katera luč je bila prižgana, ni odločilno dejstvo, gotovo pa opisan _modus operandi_ obtoženca pokaže trdno namero, da z zapiranjem vrat prikrije svoje načrtovano ravnanje pred drugimi stanovalci in uslužbenci doma, s prižiganjem ene od luči pa zagotovi dovolj svetlobe za izvršitev kaznivega dejanja. Posledično ni mogoče sprejeti pritožbene teze, da dejstvo svetlobe v sobi izhaja že iz dovolj močne svetlobe na hodniku, saj bi morala biti pri tem vhodna vrata ob zabodenju oškodovanca odprta, kar tudi pritožbeni senat zavrača kot neresnično, zlasti zato, ker zagovornik pritožbena izvajanja v celoti gradi na reprodukcijah obtoženčevega zagovora, ki se izkažejo kot izkustveno in logično nesprejemljive.

15. Pritožba ne problematizira ugotovitve sodišča prve stopnje (točka 16 izpodbijane sodbe), da je bil oškodovanec ob zabodenju brez slušnega aparata in očal, brez česar zelo slabo sliši in slabo vidi, saj je brez očal in slušnega aparata prišel tudi v domsko ambulanto. Ugotovljeno dejstvo je prvo sodišče v luči presoje zagovora obtoženca (točka 17 izpodbijane sodbe) vrednotilo kot takšno, ki izpodbija logiko obtoženčevih navedb, da naj bi ga oškodovanec brez slušnega aparata in očal, pri čemer je v takšnem stanju komunikacija z njim praktično nemogoča, čakal za vrati in ga po vstopu v sobo z neznanim predmetom udaril v glavo, nevedoč pri tem, kdaj oziroma če sploh (glede na to, da v obdobju pred kritičnim dogodkom nista medsebojno komunicirala, obtoženec pa je večkrat prespal kar na kavču na hodniku) bo vstopil v sobo, in ne da bi lahko slišal, kdaj (če sploh) se bo obtoženi namenil priti v sobo. Res je oškodovanec, kot izpostavlja pritožnik, izpovedal, da je obtoženec običajno prihajal v sobo v poznih večernih urah, ki vsaj okvirno sovpadajo s časom obravnavanega dogodka (okoli 23.50 ure), vendar zagovornik spregleda, da je povsem nelogično, da se oškodovanec za zagovorno zatrjevani napad na obtoženca ne bi bil opremil z očali in s slušnim aparatom, ne le zaradi poslušanja, kdaj bo obtoženec vstopil, temveč tudi zaradi priprave na domnevni udarec. Že to izhodiščno življenjsko nelogičnost pa nadalje utrjujejo tudi številne druge nedoslednosti, ki jih je analiziralo sodišče prve stopnje in očitno kažejo na prilagojenost obtoženčevega zagovora njegovim interesom v tej kazenski zadevi.

16. Prepričljivo je razlogovanje sodišča prve stopnje (točka 18 izpodbijane sodbe), da vhodna vrata v sobo 344, kjer sta bivala obtoženec in oškodovanec, najprej vodijo v predprostor, pri čemer se odpirajo v levo (npr. fotografija 7 na list. št. 186). Medtem ko je v smeri naravnost kopalnica (predzadnji odstavek na list. št. 14), je za vstop v bivalni prostor oziroma v spalnico treba zaviti desno. Če bi se obtoženi po vstopu v predvežo namenil proti svoji postelji, bi se torej gibal v smeri desno; če bi se hipotetično napotil v kopalnico, bi hodil naravnost. V nobenem primeru ne bi kazal oškodovancu, domnevno skritemu za vrati, desne strani telesa (desne strani glave), kamor naj bi ga (v desno senčno regijo) oškodovanec udaril. Takega logičnega sklepanja, ki ni zmotno, nejasno ali protispisno, ni mogoče izpodbiti z navedbo, da naj bi obtoženec že naredil „korak ali dva“ v sobo, saj to logičnega poteka njegovega gibanja v ničemer ne spremeni. Prav tako na gibanje obtoženca nima nobenega vpliva vprašanje, ali bi moral slednji za vstop v predvežo odpreti vhodna vrata sobe ali ne. Sodišče prve stopnje v točki 18 obrazložitve niti ne trdi, da bi moral obtoženec vhodna vrata odpreti, govori le o tehničnem mehanizmu odpiranja vrat v notranjost sobe v levo, zaradi česar vsakršni namigi o kršitvi po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP nimajo relevance; zlasti zato, ker sodišče obtoženčev zagovor (tudi v delu, da ga je oškodovanec čakal za vrati, ki bi morala biti ob obtoženčevem vstopu odprta) v celoti zavrača. Ne le, da obtoženec ni niti nakazal, s katerim predmetom naj bi ga oškodovanec udaril; sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno še podkrepilo z ugotovitvijo, da ob ogledu kraja dejanja ni bil najden noben ustrezen predmet, ki bi v tej smeri vzbudil pozornost, predvsem pa je napad na obtoženca oškodovanec decidirano in podkrepljeno z drugimi dokazi zanikal. V točkah 22 – 28 izpodbijane sodbe, ki jih pritožba ne izpodbija, je prvo sodišče s tehtnimi in razumnimi razlogi utemeljilo sklepanje, da je bil obtoženec tisti, ki ni sprejemal oškodovanca in vedenja slednjega ni mogel več prenašati, medtem ko ni bilo najti logične razlage, zakaj bi oškodovanec, ki je v preteklosti z jasno izraženimi kritikami prejšnjih sostanovalcev dosegel njihovo premestitev, pri obtožencu naredil izjemo in nameraval z njim fizično obračunati.

17. Pritrditi gre razlogom sodišča prve stopnje (točki 19 in 20 izpodbijane sodbe), po katerih je docela nelogično tudi navajanje obtoženca, da naj bi se po domnevno prejetem udarcu po glavi obrnil proti oškodovancu, enkrat zamahnil z nožem in ga zabodel, nato pa izgubil ravnotežje in se z rokama ujel na rob oškodovančeve postelje, vendar ni padel po tleh. Prvenstveno bi bilo ob takem poteku dogajanja življenjsko pričakovati, da bosta nočna omarica in mizica na kolesih o(b)stali ob postelji ali bosta kvečjemu odrinjeni v nasprotno stran (proti postelji in stran od vhodnih vrat), kot sta dejansko bili najdeni ob ogledu kraja in tudi fotografirani. Prav tako je življenjsko scela nesprejemljivo, da bi obtoženec ob vstopu v sobo in z ničemer sluteč, da za vrati nanj preži oškodovanec, imel v roki (tako zagovor) pripravljen razprt nož na preklop v skupni dolžini več kot 20 cm (po zapisniku o ogledu kraja dejanja celo približno 23,5 cm), kar bi mu omogočilo takojšnje reagiranje na napad in vbod oškodovanca v silobranu. Še bolj nesprejemljivo in nevarno je, da bi nož prenašal razprt v žepu; v primeru, če bi ga moral jemati iz žepa in nato še razpirati, pa bi bilo hipno odzivanje in zabadanje, na kar se je skliceval, praktično nemogoče. Glede na dejstvo, da je bil obtoženec v kritičnem času neproblematizirano pod vplivom alkohola (sorazmerno vinjen, zaradi česar je nesigurno hodil in težko stal), je takšen potek dogodkov življenjsko neverjeten, prav tako pa ni logično, da po oškodovančevem, kot ga opisuje, močnem udarcu ne bi bil izgubil ravnotežja, temveč naj bi ravnotežje izgubil šele kasneje, tj. po oškodovančevem odhodu iz sobe, pa čeravno je bil pri tem vinjen, kot vztraja pritožnik. Izkaže se, da je sodišče prve stopnje vse relevantne dele obtoženčevega zagovora skrbno dokazno ocenilo in zagovor z argumentiranimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, v celoti ovrglo. Logična sklepanja prvega sodišča ne pomenijo „ugibanja“, kot ocenjuje pritožba. Medtem ko je zagovor že notranje nekonsistenten, nelogičen in neživljenjski, je izpodbit z izključujočo verzijo dogajanja, ki jo izpričujejo izpovedba oškodovanca in z njo harmonični drugi dokazi, iz česar je moč narediti zanesljive sklepe o dejanskem stanju v tej zadevi. Dejstvo, da je izvedenka sodnomedicinske stroke dopustila možnost, da bi rana na desni senčni strani obtoženčeve glave nastala ob udarcu s topim predmetom ali z robom topega predmeta, ob umeščenosti v celovito dokazno oceno pokaže, da je treba slediti tistemu dela mnenja izvedenke, ki govori o nastanku poškodbe ob padcu in udarcu z glavo ob topi predmet (del pohištva), kot je bilo pojasnjeno in kar razkriva avtentičen potek dogajanja v kritični noči. 18. Sklepno pritožba neuspešno izpostavi del mnenja izvedenke za sodno medicino, ki se je med zaslišanjem na glavni obravnavi opredelila, da bi oškodovanec lahko vbodno rano utrpel v stoječem, sedečem ali ležečem položaju; pri slednjem ob predpostavki, da je ležal na hrbtu. Če bi prišlo do ruvanja oziroma premikanja oškodovanca (denimo med pretepom), bi bili robovi rane manj pravilni oziroma gladkorobi, na koncu vretenasto oblikovane rane bi lahko bile dodatne vreznine, če se rezilo premika v globini, pa je lahko tudi vbodni kanal širši. Podatkov v teh smereh pri opisu poškodbe oškodovanca, ki je izpovedal, da je pred zabodenjem spal v postelji na hrbtu, v zdravstveni dokumentaciji ni bilo. Drži, da izvedenka po vprašanju zagovornika ni mogla izključiti možnosti, da bi oškodovanec lahko utrpel konkretno vbodno rano, če bi bil ob zabodenju v stoječem položaju in se ne bi premikal, je pa pojasnila, da je (glede na CT vratu) vbodni kanal potekal skoraj vodoravno oziroma pravokotno, z leve strani proti grlu. Zapisano pa tudi po presoji pritožbenega sodišča potrjuje oškodovančevo izpovedbo in dokazni zaključek (točka 21 izpodbijane sodbe), da je oškodovanec ob zabodenju miroval (spal na hrbtu), zaboden pa je bil v levo stran grla s horizontalnim vbodom. Ne le, da je obtoženčev zagovor že na tej podlagi ovržen; docela neverjetno je tudi, da bi oškodovanec, ki bi pred tem izza vrat napadel obtoženca, utrpel vbod v povsem mirujočem položaju, obtožencu pa bi kljub vinjenosti in hipnem reagiranju vbod uspelo zadati v tolikšni meri odmerjeno in pravokotno proti grlu. Prvo sodišče je glede navedenega podalo potrebne razloge in mnenja izvedenke o potencialnem stoječem položaju oškodovanca ni spregledalo, vendar mu upravičeno ni sledilo.

19. Pavšalnih navedb pritožbe, da pri obtožencu ni podan direktni naklep, utemeljen v točki 36 izpodbijane sodbe, ni mogoče preizkusiti. Prvo sodišče je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vključno s presojo obtoženčevega sklicevanja na silobran, zato ni govora niti o (že sicer le nakazani) kršitvi kazenskega zakona.

K pritožbi državne tožilke:

20. V opisu dejanja po (modificirani) obtožnici je državno tožilstvo obtožencu očitalo izvršitev poskusa kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1, tj. da je poskušal B. B. vzeti življenje na zahrbten način. Zatrjevalo je, da je A. A. izrabil zaupanje oškodovanca, s katerim sta v isti sobi (344) doma upokojencev že nekaj mesecev prebivala kot sostanovalca, oškodovanca pa je napadel spečega v postelji, pri čemer B. B. napada med spanjem ni pričakoval in ga tako kot noža, s katerim ga je A. A. zabodel, ni mogel pravočasno zaznati, da bi se mu bil uspešno ubranil oziroma pravočasno pobegnil. Sodišče prve stopnje je, ne da bi v povzetih delih poseglo v obtožbeni opis, obtoženčevo ravnanje pravno opredelilo kot poskus kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Opredelilo se je (točki 29 in 30 izpodbijane sodbe), da je bila v dokaznem postopku nedvomno ugotovljena t. i. objektivna okoliščina delovanja na zahrbten način, ki se odraža v načinu storitve in/ali uporabljenem sredstvu, pri čemer je v konkretnem primeru obtoženec zabodel oškodovanca v levi del vratu, medtem ko je ta spal v svoji postelji, s čimer je pritrdilo očitku obtožbe, da speči oškodovanec ni mogel pravočasno zaznati ne obtoženčevega napada ne noža, ki ga je uporabil. 21. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje pri utemeljevanju odmere kazni (točka 37 izpodbijane sodbe) kot obteževalno okoliščino upoštevalo način izvršitve poskusa kaznivega dejanja (da je obtoženec zahrbtno zabodel oškodovanca med spanjem, ko ta ni zaznal njegove prisotnosti niti ravnanja, da bi se mu lahko zoperstavil), torej objektivni vidik zahrbtnega ravnanja, ne nasprotuje siceršnjim razlogom izpodbijane sodbe, saj prvo sodišče, kot povedano, v objektivni vidik zahrbtnosti ni podvomilo. Zato pritožbeno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (češ da sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje), ki bi imela za posledico razveljavitev sodbe po prvem odstavku 392. člena ZKP, ni podana.

22. Glede subjektivne sestavine zahrbtnega ravnanja kot normativnega zakonskega znaka kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena KZ-1 pa je sodišče prve stopnje zavzelo odklonilno stališče (točka 31 izpodbijane sodbe). T. i. subjektivni element zahrbtnosti je umestilo v dimenzije odnosa storilca in žrtve, ustvarjanja obstoja oškodovančevega zaupanja v času storitve kaznivega dejanja in njegovega poudarjenega občutka varnosti v obtoženčevi družbi. Na podlagi ocene zagovora, izpovedb oškodovanca in zaslišanih prič (strokovnih delavcev doma) ter listinske dokumentacije (kronologije dogodkov oziroma vedenjskih izpadov obtoženca v domu) je sklepalo, da ne obstaja takšna stopnja zaupanja pri oškodovancu, ki bi bila posledica pretkanega, zvijačnega ali zahrbtnega ravnanja obtoženca. Slednja sta bila v domu sostanovalca več kot pol leta, v skupno sobo pa bila nameščena sledeč strokovni oceni delavcev doma in prostorski razpoložljivosti, ne na lastno željo. Res sta si delila skupen bivanjsko-spalni prostor, njun odnos („zaupanje“) pa je temeljil na splošnem konsenzu, da so stanovalci nameščeni v skupne sobe glede na domske kapacitete, hišni red in finančne zmožnosti, torej ne na njuni izbiri, temveč na konsenzu, da takšni odločitvi nista ugovarjala (vse do decembra 2021, ko je obtoženec socialni delavki F. F. naročil, naj pove oškodovancu, da ga pusti na miru, in izrazil željo, da se ga premesti v drugo sobo). Nedvomno sta obtoženec in oškodovanec (točka 23 izpodbijane sodbe) prvotno medsebojno komunikacijo povsem pretrgala in sta le še sobivala v isti sobi, iz izpovedbe priče F. F. pa izhaja (točka 26 obrazložitve), da sta ji oba vpletena ves čas (najmanj do decembra 2021) zatrjevala, da med sabo nimata nobenih težav. Oškodovanec je v preiskavi izpovedal, da si nikoli ne bi mislil, da bi mu obtoženec hotel kaj slabega storiti, nobenega spora nista imela. Na glavni obravnavi je pojasnil tudi, da je socialni delavki na vprašanje, kako sta z „A. A.“, odgovoril, da zaenkrat nima reči slabe besede, enako pa naj bi socialni delavki povedal tudi obtoženec. Nikoli se ni zavedal, da bi imel kakšen „odpor“ proti njemu. V času polletnega sobivanja v sobi mu ni nikdar česa žalega rekel niti grozil, da mu bo kaj naredil. 23. Po stališču sodišča prve stopnje obtoženec ni storil ničesar, da bi se oškodovanec v njegovi družbi počutil varnega, in ni ustvaril nobenih posebnih okoliščin za gradnjo tega zaupanja; nasprotno, že nekaj časa je s prekinitvijo komuniciranja z oškodovancem in z zadrževanjem v skupnem prostoru na kavču pred sobo dajal vedeti, da oškodovanca zavrača ter mu njegovo vedenje in družba nista po godu. Hkrati je obtoženec po oktobru 2021 (zaradi prekomernega uživanja alkoholnih pijač) postajal v domu vse bolj konflikten in tudi nasilen do zaposlenih (točke 24 – 26 izpodbijane sodbe), kar je bilo poznano tudi oškodovancu, prvo sodišče pa ni našlo nobenega ravnanja, s katerim bi obtoženec zavajal oškodovanca, skušal pridobiti njegovo zaupanje oziroma ustvariti poudarjen občutek varnosti v družbi obtoženca. Po mnenju sodišča je oškodovanec govoril le o „splošnem zaupanju“ v smislu, da sobe ni zaklepal, ker ve, da soba ni njegova in ima obtoženec prav tako pravico do uporabe. Opredelilo se je, da iz ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče zaključevati o „posebnem“ zahrbtnem ravnanju obtoženca, s katerim bi zavestno ustvaril oškodovančevo zaupanje v času storitve kaznivega dejanja, saj je bil ta odnos zaupanja vzpostavljen izven polja obtoženčevega ravnanja. Tako je obtoženec le izkoristil znane mu okoliščine, da je oškodovanec v skupni sobi, do katere je imel nemoten dostop, običajno zaspal okoli 22.00 ure, saj je imel, kot je večkrat izpovedal, tozadevno precej ustaljen način življenja. Ker v tej posledici sodišče prve stopnje ni ugotovilo odnosa zaupanja med storilcem in žrtvijo, ki bi bil plod naklepnega ravnanja obtoženca, je ravnanje slednjega pravno opredelilo po prvem odstavku 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1, saj je ocenilo, da niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po 1. točki 116. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. 24. Konstrukcija zahrbtnosti kot kvalifikatornega normativnega zakonskega znaka kaznivega dejanja po 1. točki 116. člena KZ-1 predpostavlja storilčevo zlorabo zaupanja žrtve, ki se v družbi oziroma v razmerju s storilcem počuti do te mere varna, da napada na lastno življenje ne pričakuje. V dogmatiki materialnega kazenskega prava se zahrbtnost povezuje s t. i. garantnim položajem, ki ga ima storilec v odnosu do žrtve, v teoriji pa se med izvršitvena ravnanja na zahrbten način značilno uvršča uboj spečega človeka.1 Pri obravnavanju odvzema življenja spečih ljudi so formalni vir (varovalnih) garantnih položajev storilca in obstoja zaupanja žrtve do storilca tudi začasne medčloveške skupnosti, v katerih storilec in žrtev med drugim „spita skupaj“ oziroma si (manj tendeciozno) delita skupen spalni prostor.2 Garantni položaj med člani takšne življenjske skupnosti je torej vzpostavljen ne glede na to, ali storilec s svojimi specifičnimi ravnanji še dodatno utrjuje bazično zaupanje žrtve, da storilec ne bo na ultimativno agresiven način ogrozil njene varnosti in telesne celovitosti. To po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da za obstoj subjektivnega elementa zahrbtnosti ni treba razpoznati, kot razloguje sodišče prve stopnje, posebnih aktivnosti storilca, da bi se takšen odnos zaupanja šele vzpostavil, saj slednji v dalj časa trajajočih življenjskih stikih med vpletenimi protagonisti nedvomno obstaja. Vzpostavitev razmerja zaupanja, ki bi temeljila v predhodnem načrtnem ravnanju storilca, je za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja po 1. točki 116. člena KZ-1 potrebna takrat, kadar med storilcem in žrtvijo ne bi obstajala predhodna bivanjska ali drugačna življenjska skupnost. Značilna primera, ki ju je v tej luči obravnavalo precedenčno sodišče, sta zajemala manipulativno vzpostavitev zaupanja z navidezno prošnjo za pomoč in zvabljenjem oškodovanca v garažo3 ali zvabljenjem oškodovanca v klet,4 vendar v teh primerih predhodna skupnost med storilci in žrtvami, v katerih bi se napajalo razmerje medsebojnega zaupanja, ni obstajala. Enako velja za nedavno judicirano stališče,5 ko precedenčno sodišče ni prepoznalo obstoja zaupanja pri oškodovanki, ki storilčevega napada (ki je nanjo streljal z lovsko puško, skrit za grmovjem na gozdni poti, torej na javnem kraju) ni pričakovala zaradi občutka varnosti, pač pa zato, ker se prisotnosti storilca niti ni zavedala. Vrhovno sodišče je poudarilo,6 da je v dosedanji presoji pravne kvalifikacije (poskusa) umora na zahrbten način vselej ostajal neposreden stik med storilci in oškodovanci, ki je vključeval časovno povezano vzpostavitev odnosa oziroma žrtvinega občutka varnosti na eni ter ravnanja storilca na drugi strani. Takšno stališče pa v ničemer ne nasprotuje stališču pritožbenega sodišča v predmetni zadevi, da se zvijačnost, pretkanost ali goljufija, s čimer se opredeljuje subjektivni element zahrbtnosti,7 lahko odrazi tudi v storilčevi „goli“, vendar zavestni in hoteni, izrabi obstoječe situacije,8 tj. obstoja življenjske skupnosti z žrtvijo, ki je podana neposredno pred izvršitvijo (poskusa) kaznivega dejanja.

25. Ob upoštevanju navedenih izhodišč pritožbeno sodišče pritrjuje državni tožilki, da sta obtoženec in oškodovanec v isti sobi doma upokojencev prebivala več kot šest mesecev kot sostanovalca, pri čemer ni pomembno, da sobivanje ni bilo posledica njune lastne želje ali odločitve. Več kot pol leta sta torej (kot je razkril dokazni postopek, brez izrazitih konfliktov oziroma konfliktov, ki bi jih razpoznal oškodovanec) sobivala v zasebnem prostoru, tj. v sobi, ki je bila njun (edini) dom. Takšno deljenje doma z drugim človekom pa po presoji pritožbenega sodišča brez dvoma opredeljuje vzajemno (pa čeprav začasno) življenjsko skupnost, ki je po eni strani vir garantnega položaja obtoženca do oškodovanca, po drugi pa temelj oškodovančevega elementarnega doživljanja varnosti ob obtožencu oziroma pričakovanja, napajajočega se v bazičnem medsebojnem zaupanju, da obtoženec ne bo stregel po življenju sostanovalca, zlasti ne medtem, ko bi oškodovanec spal, kot se je zgodilo v konkretnem primeru. Nespregledljivo je oškodovanec povedal, da kljub ohlajenemu odnosu z obtožencem in praktično neobstoječi komunikaciji med njima v obdobju pred kaznivim dejanjem ni imel prav nikakršnega razloga podvomiti v doživljanje lastne varnosti v vsakodnevni navzočnosti obtoženca ali posumiti v zle namere slednjega. Kot utemeljeno navaja pritožba, je bil obtoženec pod vplivom alkohola res agresiven do uslužbencev doma, ne pa do stanovalcev, vključno z oškodovancem, zato niti s tega vidika ni bilo nobene osnove za rušenje oškodovančevega občutka varnosti oziroma zaupanja. Tudi sicer pa je Vrhovno sodišče že prepoznalo zahrbten način odvzema življenja v situaciji, ko sta se storilec in žrtev pred tem dnevno družila (tj. niti ne živela skupaj) v storilčevem stanovanju, pri čemer je bil storilec verbalno agresiven do žrtve, ni pa se kazal kot resno nevaren,9 ter celo v situaciji, ko sta imela storilec in žrtev konflikten odnos ter se prepirala tudi kritičnega dne, ko je bilo izvršeno kaznivo dejanje.10 Razlogovanje izpodbijane sodbe v smeri „ohlajenih odnosov“ med obtožencem in oškodovancem, kot tehtno zatrjuje pritožnica, zato nima odločilnega vpliva na ugotovitev o obstoju medsebojnega zaupanja, ki ga je obtoženec zlorabil, še manj pa na ustrezno pravno opredelitev izvršitvenega ravnanja vplivajo obtoženčevi vedenjski izpadi do uslužbencev doma upokojencev.

26. Utemeljene so pritožbene navedbe, da je obtoženec oškodovančevo zaupanje in njegov občutek varnosti zlorabil tudi v posledici poznavanja vsakodnevnih navad oškodovanca, kar mu je omogočila prav obstoječa bivanjska skupnost med njima. Glede na oškodovančev način življenja se je zavedal ne le, da bo oškodovanec ob poznovečernem prihodu obtoženca v sobo spal, temveč tudi, da bo pred spanjem, kot je izpovedoval, na nočno omarico odložil tako slušni aparat kot očala, zaradi česar dogajanja okoli sebe ne bo slišal, saj je bil brez slušnega aparata do tolikšne mere gluh, da bi ga lahko „s posteljo vred nekdo ukradel“ (str. 2 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 11. 1. 2023). Evidentne nemoči in nebogljenosti oškodovanca v takem položaju pa ni mogoče vrednotiti brez navezave na element zaupanja, da obtoženec ne bo zlorabil občutka varnosti spečega sostanovalca. Obtoženec je zavestno in hote z vbodom v vrat oškodovanca želel slednjemu vzeti življenje (točki 33 in 36 izpodbijane sodbe), a premišljenega kaznivega dejanja ni uspel dokončati. Ravnal je z direktnim naklepom, zavedajoč se vseh zakonskih znakov dejanja; zavedajoč se tudi, da mu B. B. kot sostanovalcu v tolikšni meri zaupa in se čuti varnega, da zahrbtnega napada med spanjem ne pričakuje. Kljub temu pa se je odločil, da bo kaznivo dejanje v opredeljenih okoliščinah izvršil. 27. Po obrazloženem pritožbeno sodišče pritrjuje državni tožilki, da za ugotovitev o obtoženčevi zlorabi zaupanja oškodovanca kot večmesečnega sostanovalca ni bilo treba razpoznati še dodatnega, tj. v vzpostavitev odnosa zaupanja in varnosti posebej in naklepno usmerjenega pretkanega ali zvijačnega ravnanja obtoženca. Ne glede na dejstvo, da je državna tožilka večji del pritožbe uvrstila pod naslov „zmotno ugotovljeno dejansko stanje“, je tako iz vsebinskih razlogov pritožbe kot iz presoje pritožbenega sodišča očitno, da je sodišče prve stopnje z izvedbo vseh potrebnih dokazov relevantna dejstva popolno in pravilno ugotovilo, na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa je naredilo napačno pravno konkluzijo in izvršitveno ravnanje obtoženca namesto kot poskus kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1 pravno opredelilo kot poskus kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Ker ni prepoznalo, da sta v obtoženčevem ravnanju, ki je tako v izreku (modificirane) obtožnice kot izpodbijane sodbe v zadostni meri substancirano, zajeti tako objektivna kot subjektivna sestavina odvzema življenja na zahrbten način, je z napačno pravno kvalifikacijo glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabilo zakon, ki se ne bi smel uporabiti, kar predstavlja kršitev kazenskega zakona v smislu 4. točke 372. člena ZKP, zatrjevano tudi v pritožbi tožilke. Zato je pritožbeno sodišče, ki na pritožbeni predlog odločitve ni vezano, ob ugoditvi utemeljeni pritožbi izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo na način, da je obtožencu očitano ravnanje pravno opredelilo kot poskus kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1 in ga v teh okvirih spoznalo za krivega.

28. V opisu dejanja je pritožbeno sodišče abstraktni del opisa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 nadomestilo z abstraktnim delom opisa kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena KZ-1, kakršen je izhajal tudi iz modificirane obtožnice z dne 28. 2. 2023. Širino rezila pri poskusu kaznivega dejanja uporabljenega noža je popravilo na 2,1 cm (ne 2,5 cm, kot po izpodbijani sodbi), kar izhaja iz spisovnih podatkov, gre pa za spremembo, ki obtoženčevega pravnega položaja v ničemer ne poslabšuje. Popravilo je tudi očitno pomoto pri opisovanju položaja vbodne rane mehkih tkiv na levi strani vratu oškodovanca, saj je vbodna rana ležala tik ob levi vratni arteriji, ne ob „vbodnem kanalu“ leve vratne arterije, pri čemer žile vbodnih kanalov nimajo. Iz opisa izvršitvenega ravnanja pa je kot nedokazan ostal izpuščen del (ki ga je izpustilo že sodišče prve stopnje), po katerem naj bi obtoženec po vbodu z obema rokama še držal oškodovanca za njegovi roki, položeni ob telesu (točka 11 te sodbe).

29. Sledeč spremenjeni (težji) pravni opredelitvi izvršitvenega ravnanja je pritožbeno sodišče s spremembo odločbe o kazenski sankciji obtožencu na podlagi 116. člena v zvezi z drugim odstavkom 34. člena KZ-1 izreklo kazen deset let zapora. Storilec kaznivega dejanja po 1. točki 116. člena KZ-1 se sicer kaznuje z zaporom najmanj petnajstih let, za poskus pa po drugem odstavku 34. člena KZ-1 lahko tudi mileje. Glede odločbe o kazenski sankciji je bila kontradiktornost zagotovljena že pred sodiščem prve stopnje. Državno tožilstvo je v besedi strank predlagalo izrek kazni zapora v trajanju trinajstih let. Med olajševalnimi okoliščinami je izpostavilo obtoženčevo nekaznovanost za kazniva dejanja, delno priznanje in dejstvo, da je dejanje ostalo pri poskusu. Med obteževalne okoliščine je uvrstilo težo kaznivega dejanja in dejstvo, da je oškodovanec utrpel hude telesne in duševne posledice. Obtoženi se v končni besedi na kaznovalni predlog tožilstva ni odzval, zagovornik pa je opozarjal na obtoženčevo „izzvanost“ (ki je dokazni postopek ni potrdil) ter na okoliščino, da je imel obtoženec zaradi predhodno zaužitega alkohola v času dogodka zmanjšano zmožnost razumevanja in obvladovanja svojega ravnanja.

30. Ob upoštevanju teže obravnavanega kaznivega dejanja, ki predstavlja napad na najpomembnejšo pravno varovano dobrino iz poglavja o kaznivih dejanjih zoper življenje in telo ter hkrati na eno najvišjih pravno zavarovanih dobrin nasploh, ni nobenega dvoma, da je obtožencu treba izreči nepogojno kazen zapora. Razprava o drugačni odločitvi (sankciji pogojne narave) je tudi sicer izključena že iz razloga po drugem odstavku 58. člena KZ-1. Je pa pritožbeno sodišče kazen izreklo na zakonskem omilitvenem minimumu (1. točka prvega odstavka 51. člena KZ-1). Po obstoječi sodni praksi je (poskus) umor(a) na zahrbten način mogoče izvršiti le z direktnim naklepom,11 zato tega dejstva ni mogoče ovrednotiti kot obteževalne okoliščine, seveda tudi ne zahrbtnega ravnanja, ki je normativni zakonski znak. Kljub trajnim posledicam, ki jih ima oškodovanec zaradi oteženega požiranja, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da več okoliščin olajševalne narave (nekaznovanost obtoženca, njegova zmanjšana sposobnost _tempore criminis_ razumeti pomen svojih dejanj in jih imeti v oblasti, dokaj visoka starost, ugotovljena osebnostna in vedenjska „napornost“ tudi na strani oškodovanca) ob hkratnem dejstvu, da je kaznivo dejanje vendarle ostalo pri poskusu, narekuje izrek kazni desetih let zapora, kar je v predmetni zadevi primerna in pravična kazenska sankcija.

31. Pritožbeno sodišče je utemeljeni pritožbi državne tožilke na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbah o krivdi, pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremenilo na obrazložene načine. Kot je prav tako bilo obrazloženo, je pritožbo zagovornika na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno, saj uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in v vseh nespremenjenih delih, vključno z odločbo o vštevanju odvzema prostosti v izrečeno kazen, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem pritožbeni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP).

32. Zagovornik s pritožbo ni uspel, uspela pa je državna tožilka, zato je pri obtožencu podana dolžnost plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka. Ker pa je obtoženec brez prihodkov in premoženja, pred več kot letom dni in pol mu je bila odvzeta prostost ter ga čaka prestajanje daljše zaporne kazni, ga je pritožbeno sodišče, enako kot že sodišče prve stopnje, plačila takse oprostilo (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

1 Korošec D. in Zobec B.: 116. člen. V: Korošec D. _et al_., ur.: Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1 (1. knjiga); JP Uradni list RS, Ljubljana 2018, str. 305, tč. 22. Enako sodba VS RS I Ips 27181/2016 z dne 25. 4. 2019 (točka 7 obrazložitve). 2 Prav tam, str. 305 in 306, tč. 23. 3 Sodba VS RS I Ips 55009/2013 z dne 26. 11. 2015. 4 Sodba VS RS I Ips 12161/2013 z dne 16. 6. 2016. 5 Sodba VS RS I Ips 44024/2018 z dne 10. 6. 2022. 6 Prav tam, točka 16 obrazložitve. 7 Prav tam, točka 9 obrazložitve. 8 Korošec in Zobec, nav. delo, str. 308, tč. 31. 9 Sodba VS RS I Ips 57045/2017 z dne 14. 1. 2021. 10 Sodba VS RS I Ips 27181/2016 z dne 25. 4. 2019. 11 Korošec in Zobec, nav. delo, str. 322, tč. 78.