Jedro

Tožena stranka je pri ugotavljanju razpolaganja tožeče stranke z vozili, ki ustrezajo ekološkemu standardu EURO 5 in višje, pravilno uporabila podatke iz svoje evidence. V skladu z določbami 10. člena Pravilnika o načinu in merilih za delitev in uporabo dovolilnic in dovolilnic CEMT so namreč navedene podatke dolžni posredovati prevozniki, skupaj z vlogo za določitev letnega načrta dodelitve dovolilnic, tožeča stranka pa tedaj ni posredovala dokumentacije, iz katere bi bila razvidna kvaliteta vozil, saj je posredovala le kopijo prometnega dovoljenja za posamezno vozilo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Gospodarska zbornica Slovenije (v nadaljnjem besedilu prvostopenjski organ) določila tožeči stranki letni načrt dovolilnic in CEMT dovolilnic za leto 2012 za prevoz blaga v mednarodnem mestnem prometu in sicer 20 dovolilnic z oznako 070/11 BIH - tretje države in 9 dovolilnic z oznako 807/11 Makedonija - tretje države (točka 1. izreka) ter odločilo, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka 2. izpodbijane odločbe). V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je pri določitvi letnega načrta dodelitve dovolilnic upošteval letno kvoto dovolilnic, ki jo ima na razpolago pri posamezni državi in vrsti dovolilnice v letu 2012, merila določena v 89. členu Zakona o prevozih v cestnem prometu (v nadaljnjem besedilu ZPCP-2) ter 11. in 12. člen Pravilnika o načinu in merilih za delitev in uporabo dovolilnic in dovolilnic CEMT (v nadaljnjem besedilu Pravilnik). V postopku letnega načrta dovolitve dovolilnic obstoječim prevoznikom je kot osnovo upošteval število pravilno uporabljenih in vrnjenih dovolilnic v opazovanem obdobju od 1. 10. 2010 dot 30. 9. 2011, kot je določeno v petem odstavku 90. člena ZPCP-2 in prvem odstavku 11. člena Pravilnika. V nadaljevanju obrazlaga postopek delitve dovolilnic posameznim prosilcem in uvrstitve na čakalne liste ter zaključuje, da se tožeča stranka ni uvrstila na seznam prosilcev (čakalno listo za dodelitev); CEMT dovolilnic, ki veljajo v R. Italiji in ne veljajo v R. Avstriji (italijanski CEMT) za vozila ekološkega standarda EURO 5 in višji; CEMT dovolilnic, ki ne veljajo v R. Avstriji in R. Italiji (CEMT za tretje države) za vozila ekološkega standarda EURO 5 in višje, ker na dan izračuna 30. 11. 2011, ni izpolnjevala pogojev, ki jih določata 29. in 32. člen Pravilnika, ki določata, da prevozniki lahko pridobijo CEMT dovolilnico samo, če je za določeno vrsto dovolilnice na vsako dovoljeno dovolilnico posedujejo minimalno določeno število vozil določene kvalitete, kar pa tožeča stranka ne izpolnjuje. Prvostopenjski organ je tako tožeči stranki za leto 2012 v skladu s prvim odstavkom 90. člena ZPCP-2 in drugim odstavkom 13. in 42. člena Pravilnika razdelil v tej odločbi določen letni načrt za štiri delilna obdobja in tako določil obdobni načrt delitve dovolilnic tožeči stranki.

Ministrstvo za promet je z odločbo št. 3716-47/2011/2-0021434 z dne 11. 1. 2012 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava ter nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi navaja, da iz izpodbijane odločbe sicer izhajajo kriteriji, na podlagi katerih je prvostopni organ sprejel svojo odločitev in njihova pravna podlaga, zaključek, s katerim je bila zahteva tožeče stranke za dodelitev dovolilnic zavrnjena pa je neutemeljen in nepravičen. ZPCP-2 in pripadajoči podzakonski akti urejajo delitev dovolilnic za prevoze v mednarodnem cestnem prometu in skušajo zagotoviti merila, po katerih naj bi bil domačim prevoznikom omogočen enakopraven dostop do dovolilnic, ki jih potrebujejo za opravljanje svojega dela. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe pa je očitna praksa delilca, da favorizira večje prevoznike, ki so si že pridobili določene kvote dovolilnic, manjšim prevoznikom, pa čeprav že več kot 30 let opravljajo mednarodne prevoze in že več let podajajo vloge za pridobitev dovolilnic, pa dostop do dovolilnic onemogoča. S takim ravnanjem je grobo kršil 1. alinejo drugega odstavka 98. člena ZPCP-2 ki toženi stranki nalaga, da se vpliv meril določi v smislu prizadevanja doseči cilje učinkovite uporabe dovolilnic, enake možnosti vseh domačih prevoznikov za pridobitev dovolilnic in ustreznih možnosti novih domačih prevoznikov, ki želijo prvič pridobiti dovolilnice. Upravni organ prve stopnje je tako nepravično in nezakonito onemogočil novim domačim prevoznikom, da bi prvič lahko pridobili dovolilnice, saj ni imel na razpolago kvote predmetnih kritičnih dovolilnic za dodelitev tem prosilcem.

Tožeča stranka ugovarja zaključku tožene stranke, da na dan 30. 11. 2011 ni izpolnjevala pogojev iz 29. in 32. člena Pravilnika iz razloga, ker naj ne bi imela zadostnega števila vozil, ki bi ustrezala ekološkemu standardu EUR 5 in višje. Ugotovitev prvostopnega organa je povsem napačna, saj ima tožeča stranka dve vozili, ki ustrezata navedenemu ekološkemu standardu in bi zato morala biti uvrščena na seznam prosilcev za dodelitev dovolilnic CEMT. Iz predloženih dokazov je namreč razvidno, da je upravni organ v svojih evidencah na dan izračuna imel ustrezne podatke o vozilih tožeče stranke, na podlagi katerih bi lahko jasno in nedvoumno ugotovil, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje za pridobitev CEMT dovolilnic. Ker tudi upravni organ druge stopnje očitanih kršitev ni odpravil sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo prvostopnega organa odpravi in ji dodeli zahtevano število dovolilnic ter ji povrne stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke, dodatno pojasnjuje razloge za zavrnitev izdaje predlaganih dovolilnic ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Tožeča stranka v 1. pripravljalni vlogi ponavlja tožbene navedbe in vztraja pri predlagani odločitvi.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi prereka navedbe, ki jih je navedla tožeča stranka v odgovoru na tožbo kot neresnične in ponavlja, da so vsi potrebni podatki bili v uradnih evidencah na dan delitve in je zato bilo utemeljeno pričakovati, da bo upravni organ podatke iz svojih evidenc sam preveril. Tožena stranka v prvi pripravljalni vlogi odgovarja na navedbe tožeče stranke, prereka njene navedbe in dodatno pojasnjuje razloge za svojo odločitev.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe, dopolnjeno z odločbo upravnega organa druge stopnje. V obrazložitvah obeh odločb sta upravna organa za svojo odločitev navedla razloge, s katerimi se sodišče strinja in jih v izogib ponavljanju ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori tožeče stranke pa še dodaja: Ugovor tožeče stranke, da naj bi bila izpodbijana odločba izdana v nasprotju z drugim odstavkom 89. člena ZPCP-2 ni utemeljen. Zakon o prevozih v cestnem prometu v prvem odstavku 89. člena določa merila za delitev dovolilnic, ki vplivajo na odločitev glede dodelitve števila posameznih dovolilnic, pridobljenih od drugih držav ali mednarodnih organizacij in sicer 1. število uporabljenih in vrnjenih dovolilnic v določenem opazovalnem obdobju; 2. število motornih vozil, registriranih za opravljanje prevozov blaga v mednarodnem cestnem prometu, za katere ima prevoznik veljavne izvode licence ter število in ekološka kakovost voznega parka, ki se glede na kakovost ustrezno točkuje. V drugem odstavku 89. člena ZPCP-2 je določeno, da je prej navedena merila v podzakonskem aktu izdanem na podlagi 101. člena ZPCP-2 potrebno uporabiti tako, da se pri tem prizadeva doseči enake možnosti domačih prevoznikov za pridobitev dovolilnic (1. alinea) ustrezne možnosti novih domačih prevoznikov, ki želijo prvič pridobiti dovolilnice (2. alinea) in učinkovito uporabo dovolilnic (3. alinea). Glede na navedeno je potrebno določbe drugega odstavka 89. člena ZPCP-2 šteti kot smernice oziroma napotilo izdajatelju podzakonskih predpisov izdanih na podlagi 101. člena ZPCP-2. Kakor izhaja iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe dopolnjene z odločbo upravnega organa druge stopnje, je tožena stranka pri svoji odločitvi upoštevala določbe ZPCP-2 in Pravilnika, čemur pritrjuje v tožbi tudi tožeča stranka. Tožeča stranka s tožbo tako ne more uspeti, saj tožba ne vsebuje razlogov glede neskladnosti uporabljenega podzakonskega akta z zakonom. Kakor je bilo tožeči stranki že pojasnjeno tožena stranka ni imela na razpolago 40% viška kritičnih dovolilnic z oznako 191/11 (hrvaških dovolilnic - prevozi za tretje države), zato ni mogla teh dovolilnic dodeliti novim prevoznikom v njihovih letnih načrtih za leto 2012, pri čemer se v skladu s sedmim odstavkom 11. člena Pravilnika tožeča stranka šteje za novega prevoznika.

Neutemeljen pa je tudi ugovor tožeče stranke glede nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja glede razpolaganja z vozili, ki ustrezata ekološkemu standardu EURO 5 in višje. Po določbah 10. člena Pravilnika pridobi delivec podatke glede kvalitet njenih vozil od prevoznikov, ki so dolžni delivcu sporočiti te podatke skupaj z vlogo za določitev letnega načrta dodelitve dovolilnic. Tožeča stranka upravnemu organu prve stopnje ni posredovala dokumentacije iz katerega bi bila razvidna kvaliteta vozil. Posredovala je le kopijo prometnega dovoljenja za posamezno vozilo, iz katerega pa ni razvidnega podatka o kvaliteti vozila, za katera je sicer tožeča stranka pridobila izvode licenc. Iz odgovora na tožbo tožene stranke pa tudi izhaja, da imajo prevozniki možnost vpogleda v svoje podatke o kvaliteti vozil tudi na spletnem naslovu delilca tako, da je tožeča stranka imela ves čas vpogleda v evidenco in bi iz tega lahko ugotovila, da za tri tovorna vozila ni dostavila zahtevanih podatkov o kvaliteti vozil. Upoštevaje navedeno je torej tožena stranka vlogo tožeče stranke pravilno zavrnila, saj iz njene evidence izhaja, da tožeča stranka ni imela dveh vozil zahtevanega ekološkega standarda na dan izdaje izpodbijane odločbe in je bila tožeča stranka skladno s 34. členom Pravilnika, uvrščena na zadnja dela seznamov prosilcev za dovolilnice CEMT (380/CE) in 191/CE. Glede dovolilnic 191/11 pa je bilo tožeči stranki že pojasnjeno, da ji kot novemu prevozniku v skladu z 11. členom Pravilnika ni dodelil dovolilnice glede na dejstvo, da ni imel na razpolago kvote predmetnih kritičnih dovolilnic, namenjenih novim prevoznikom.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožeče stranke zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.