Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku v delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo stimulacije na podlagi Aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Stranki tega aneksa se sicer nista dogovorili za stimulacijo, temveč je iz vsebine aneksa razvidno, da sta se stranki z njim dogovorili za višjo plačo. Delavec in delodajalec lahko v okviru določil ZDR prosto sklepata pogodbe oziroma anekse, tudi o povišanju plače, zato je bila tožeča stranka upravičena do plačila iz naslova tega aneksa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo: da je dolžna tožeči stranki iz naslova neplačanih plač obračunati plačo za februar 2012 v znesku 290,24 EUR in ji po odvedbi davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2012 dalje do plačila in za marec 2012 v znesku 615,52 EUR bruto in ji po odvedbi davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2012 dalje do plačila, višji zahtevek pa zavrnilo (I. točka izreka); da je dolžna tožeči stranki iz naslova neplačanih stimulacij obračunati za obdobje od maja 2008 do novembra 2011 bruto zneske, navedene v izreku, odvesti davke in prispevke in plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v naslednjem mesecu za posamezni mesec do plačila (prvi odstavek II. točke izreka), višji zahtevek pa zavrnilo (drugi odstavek II. točke izreka); da je dolžna tožeči stranki iz naslova neplačanih nadur za leto 2011 obračunati znesek 5.376,63 EUR bruto in ji po odvedbi davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2011 do plačila, višji zahtevek pa zavrnilo (III. točka izreka); da je dolžna tožeči stranki iz naslova odpravnine izplačati znesek 12.087,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2012 dalje do plačila, višji zahtevek pa zavrnilo (IV. točka izreka); da je dolžna tožeči stranki obračunati odškodnino zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka v znesku 1.222,62 EUR bruto ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2012 dalje do plačila, višji zahtevek pa zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 16,20 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zahtevek tožeče stranke zavrne oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v svojih vlogah pojasnila, da je zahtevek tožeče stranke za izplačilo nadur, pozitivne stimulacije, odpravnine in odškodnine neutemeljen, saj tožeča stranka ni predložila relevantnih dokazov, ki bi potrjevali, da je nadurno delo dejansko opravila, kot tudi ne, da je upravičena do izplačila stimulacije. Prav tako pa izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožeče stranke ni bila utemeljena in tudi niso bili izpolnjeni zakonski pogoji, ki jih 112. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) določa glede izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca. Sodišče je ugodilo zahtevku tožeče stranke za izplačilo 5.376,63 EUR iz naslova nadurnega dela, čeprav tožeča stranka za svoj zahtevek ni predložila relevantnega dokaza, da je nadurno delo dejansko opravila v zatrjevani količini. Listina z dne 30. 11. 2011, ki jo je kot dokaz o opravljenih nadurah predložila, predstavlja zgolj prepis podatka o višku ur iz interne evidence delavcev in ni podpisana in ne priznana s strani delodajalca. Takšna listina zato ne more predstavljati verodostojnega dokaza o opravljenih in neplačanih nadurah. Sodišče je tako neupravičeno sledilo zgolj trditvam tožeče stranke, da je nadure opravila, čeprav ta ni dokazala, da je nadure v zatrjevanem številu res opravila, niti ni dokazala, da ji je tožena stranka odredila opravljanje nadurnega dela. Zgolj navedba, da je nalog za opravljanje nadurnega dela odredil bivši direktor tožene stranke ustno, ne more predstavljati dokaza, na katerega bi sodišče lahko oprlo svojo odločitev. Sodišče tudi ni upoštevalo izjave priče A.A., predsednika nadzornega sveta, ki bi moral biti seznanjen o domnevnem seznamu nadur oziroma sploh o plačevanju nadur in ostalih stimulacij delavcev. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev sodišča glede upravičenosti tožeče stranke do izplačila zneskov stimulacije, ki naj bi imela podlago v Aneksu k pogodbi o zaposlitvi z dne 13. 4. 2008. Izplačilo stimulacije je utemeljeno zgolj v primeru, če je skladno z vnaprej določenimi kriteriji in merili, s katerimi se ocenjuje uspešnost dela posameznega delavca. Aneks z dne 13. 4. 2008 je neveljaven, saj je z njim dogovorjena stalna pozitivna stimulacija, kar bi pomenilo, da delavcu pripada stimulacija ne glede na rezultate njegovega dela, torej tudi v primeru, če bi bili rezultati dela negativni, kar pa je ne le v nasprotju s samim inštitutom nagrajevanja delavcev kot tudi v nasprotju s takrat veljavnim Pravilnikom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Aneks je bil namreč sklenjen v nasprotju z 11. členom Pravilnika, čeprav se sklicuje prav nanj. Aneks namreč določa nagrado v višini 40 %, medtem ko Pravilnik jasno opredeljuje, da ta ne more biti višja od 30 %. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica utemeljeno in zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj je delodajalcu vročila opomin zaradi neizplačevanja plače in tudi obvestila Inšpektorat za delo Republike Slovenije. Z navedeno obrazložitvijo se tožena stranka ne strinja, saj sodišče ni upoštevalo, da je tožena stranka tožeči stranki po prejemu njene pisne zahteve za izpolnitev obveznosti, poravnala dolgovane zneske, ki jih je ta navedla v svoji zahtevi. Ker je tožena stranka po prejemu pisnega opomina za izpolnitev obveznosti poravnala dolgovane zneske, je s tem prenehal tudi razlog, zaradi katerega bi bila tožeča stranka upravičena podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker izredna odpoved pogodbe s strani tožeče stranke ni bila utemeljena, je tudi neutemeljen njen zahtevek po izplačilu odpravnine in odškodnine.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Izpodbijana sodba vsebuje tudi vse razloge o odločilnih dejstvih tudi v zvezi z veljavnostjo Aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 13. 4. 2008 in med razlogi sodbe ni nasprotij in je ustrezno obrazložena.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožeča stranka ni dokazala, da je nadure dejansko opravila. Iz potrdila v prilogi A9, ki je bilo podpisano s strani predsednika uprave B.B., namreč nedvoumno izhaja, da je imela tožeča stranka do 30. 11. 2011 viška 912 ur. Istočasno pa iz potrdila izhaja, da je predsednik uprave B.B. zaposlene delavce obvestil o višku ur, katere bi se izplačale; konkretno tožeči stranki s ponudbo za odkup sobe v stavbi poleg tožene stranke na C. 39. Sodišče prve stopnje je v upoštevanju izpovedbe tožeče stranke, da z odkupom sobe ni soglašala in pravilno zaključilo, da iz navedenega dokumenta izhaja jasno izražena volja tožene stranke, da se ta višek ur (912) poplača in sicer z odkupom sobe, s katero je tožena stranka razpolagala. Podpis zakonitega zastopnika, žig tožene stranke in ponudba za pobot obveznosti plačila viška ur z odkupom nepremičnin tudi po mnenju pritožbenega sodišča dokazuje, da je tožena stranka vedela za opravljeno in neplačano število nadur tožeče stranke in ga je s tem dokumentom v navedeni višini tudi priznala. Navedeno ne spremeni okoliščina, da predsednik nadzornega sveta ni bil seznanjen s seznamom nadur. Na podlagi 128. in 143. člena ZDR je delodajalec dolžan delavcu plačati plačo za delo, opravljeno preko delovnega časa, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo nadur.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tudi tožbenemu zahtevku v delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo stimulacije na podlagi Aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 13. 4. 2008. Po oceni pritožbenega sodišča se stranki tega aneksa sicer nista dogovorili za stimulacijo, temveč je iz vsebine aneksa razvidno, da sta se stranki z njim dogovorili za višjo plačo. Skladno z 11. členom Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (B1) se namreč za izplačilo delovne uspešnosti zahteva določen postopek: na podlagi meril in kriterijev ter zadolžitev, ki jih nadrejeni posreduje delavcu, nadrejeni mesečno predlaga direktorju oceno delovne uspešnosti iz naslova stimulacije, pri čemer stimulacija ne more biti višja od 30 %. V konkretnem primeru takega postopka ni bilo, zato so utemeljene pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni predložila dokaza o dejanskem izpolnjevanju kriterijev in meril. Iz samega Aneksa z dne 13. 4. 2008 je razvidno, da se 40 % stalna pozitivna stimulacija glede na kvaliteto in kvantiteto dela določa od 13. 4. 2008 dalje. Neutemeljena je pritožbena navedba, da navedeni Aneks ni veljaven, ker naj bi nasprotoval Pravilniku o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Delavec in delodajalec lahko namreč v okviru določil ZDR prosto sklepata pogodbe oziroma anekse, tudi o povišanju plače, zato je bila tožeča stranka po oceni pritožbenega sodišča v celoti upravičena do plačila iz naslova tega aneksa, kakor je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved, ki jo je tožeča stranka podala toženi stranki dne 7. 3. 2012, zakonita. Tožena stranka sama v pritožbi priznava, da je tožeča stranka prejemala plačo z zamikom. Tožena stranka je pri izplačilu plače ravnala v nasprotju z zakonsko obveznostjo iz 134. člena ZDR, saj bi morale biti plače tožeči stranki izplačane do 18. dne v mesecu za pretekli mesec, tožena stranka pa je tožeči stranki plačo za mesec avgust 2011 dejansko izplačala šele 22. 9. 2011, za september 2011 šele 24. 10. 2011, za oktober 2011 dne 25. 11. 2011, za december 2011 pa ji je 18. 1. 2012 izplačala le polovico plače, vse do 23. 2. 2012 pa ji ni bila nakazana plača za mesec januar 2012. Tožeča stranka je tako dne 24. 2. 2012 toženi stranki podala pisno zahtevo za izpolnitev obveznosti in hkrati tudi obvestila Inšpektorat RS za delo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je z nakazilom zneska, ki ga je tožeča stranka navedla v zahtevi za izpolnitev obveznosti, prenehal razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca. Pri zamudah z izplačilom plače gre po svoji naravi za kršitev, ki je ni mogoče sanirati z naknadnim plačilom zapadlih obveznosti. Zato zgolj iz razloga, ker je tožena stranka po pisnem opozorilu ta znesek nakazala, ni mogoče šteti, da bi bila odpoved nezakonita. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je na podlagi drugega odstavka 112. člena ZDR tožeča stranka upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine, najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec, ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Ob ugotovitvi, da je bila tožeča stranka zaposlena pri toženi stranki 30 let, ji je v skladu s 109. členom ZDR utemeljeno prisodilo 10 mesečnih plač, ki jih je tožnica prejela v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, torej v višini 12.087,13 EUR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožena stranka ni priglasila.