Jedro

Tako teorija, kot sodna praksa, izpostavljata, da do subrogacije po zakonu pride, če obveznost izpolni nekdo (tretji), ki ima pri tem kakšen pravni interes. Že v prejšnjem sklepu II Cp 5/2023 je pritožbeno sodišče pojasnilo, da je pravni interes v teoriji definiran, kot kakršenkoli splošni ali ekonomski interes, ki bi lahko (potencialno) vplival na izpolniteljev pravni položaj. Pri tem ni bistveno vprašanje kako realna je grožnja izvršbe na nepremičninah. 'Grozeča sila', kot jo imenuje pritožba, namreč ne predstavlja enega izmed zahtevanih pogojev zakonske subrogacije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje1 razsodilo, da je tožena stranka2 dolžna tožeči stranki3 plačati znesek 31.967,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, kot izhajajo iz I. točke izreka sodbe. Ugotovilo je, da v pobot uveljavljena terjatev toženke v znesku 119.500,00 EUR ne obstaja (II. točka) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka).

2. Zoper sodbo v celoti se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku.4 Predlaga razveljavitev sodbe oziroma njeno spremembo, tako da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, da se ugodi pobotu, vse s stroškovno posledico. Bistveni pritožbeni očitek je, da tožnici ni uspelo dokazati pogoja pravnega interesa za zakonsko subrogacijo po 275. členu Obligacijskega zakonika.5 Slednja je namenjena zaščiti stvarnih dolžnikov pred pretečo izvršbo oziroma grozečo nevarnostjo prodaje nepremičnin. Tožnica pa je zgolj posegla v pogodbeno razmerje med toženko in upnico in v samo bistvo načela ''pacta sunt servanda''. Tujo kreditno pogodbo je uzurpirala in njene obroke več let plačevala, kot da je sama kreditojemalka, brez da bi ji kdaj realno grozila izvršba na nepremičninah. Sodišče ni podalo dokazne ocene o tem, da takšne nevarnosti ni bilo, ker bi v primeru neplačevanja kredita banka sprva posegla na toženkino dobroimetje. Toženka pa nikoli ni bila brezposelna oziroma ni samovoljno prekinila delovnega razmerja, da bi lahko ostala brez potrebnih denarnih sredstev. Da je bil tožničin namen izključno zlonameren (zaslužek z zakonitimi zamudnimi obrestmi), izkazuje tudi dejstvo, da je s plačili po prvotni odločbi sodišča prenehala. Načelo vestnosti in poštenja ne more biti le mrtva črka na papirju, takšne očitne zlorabe pravic pa pravnega varstva ne bi smele biti deležne. Sodišče manjka pravnega interesa in zlorabe pravnih načel ni obrazložilo. Tožnica je bila zaradi nedovoljenih razpolaganj svojega sina tudi obogatena. Sodišče bi moralo zato tožbeno terjatev vsaj pobotati z nasprotno terjatvijo toženkinega deleža vlaganj v nepremičnino. Tudi v tem delu so zaključki sodišča nepravilni. Sinu tožnice je namreč že sam zakon prepovedoval razpolaganje s skupnim premoženjem, zato je pravni temelj prenosa nepremičnin nazaj na tožnico, nepomemben. Veljavnost sodne poravnave ne more temeljiti na zlorabi pravnih načel, še zlasti v konkretnem primeru, ko sta nedobrovernost in nedopusten nagib tožnice nesporna.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V večinskem delu pritožbe toženka oporeka stališču sodišča, da so izpolnjeni pogoji za utemeljenost zakonske personalne subrogacije po 275. členu OZ. Tako teorija kot sodna praksa izpostavljata, da do subrogacije po zakonu pride, če obveznost izpolni nekdo (tretji), ki ima pri tem kakšen pravni interes. Že v prejšnjem sklepu II Cp 5/2023 je pritožbeno sodišče pojasnilo, da je pravni interes v teoriji definiran kot kakršenkoli splošni ali ekonomski interes, ki bi lahko (potencialno) vplival na izpolniteljev pravni položaj. Pri tem ni bistveno vprašanje, kako realna je grožnja izvršbe na nepremičninah. "Grozeča sila", kot jo imenuje pritožba, namreč ne predstavlja enega izmed zahtevanih pogojev zakonske subrogacije. Pritožbene navedbe, da bi toženka kot redno zaposlena državljanka vedno poskrbela, da bi imela dovolj dobroimetja, na katerega bi banka posegla (v izogib izvršbi na nepremičninah), so neupoštevne. Ne spremenijo namreč gotovega dejstva, da ima tožnica, kot lastnica s (tujo) hipoteko obremenjenih nepremičnin, interes v (sami) preprečitvi unovčenja hipoteke. Pravna teorija izpostavlja še, da je pravni interes podan, ko upnik (v predmetni zadevi banka) proti izpolnitelju (tožnici) nima neposrednega zahtevka. Tudi to velja za predmetno zadevo. Upoštevajoč (še) nesporno izpolnitev obveznosti s strani tožnice, je sodišče prve stopnje naredilo pravilen zaključek, da je nastopila zakonska subrogacija po 275. členu OZ.

6. Na zgornje ugotovitve zatrjevana nedobrovernost oziroma zlonamernost tožnice (in njenega sina) ter zloraba pravnih načel, ki jih (ponovno) izpostavlja pritožnica, ne vplivajo. Na to je pritožbeno sodišče že predhodno izčrpno odgovorilo v sklepu II Cp 5/2023. V izogib ponavljanju (istih) razlogov se na tamkajšnjo obrazložitev sklicuje tudi tokrat in še dodaja, da navedene okoliščine za presojo vsebinske utemeljenosti povračilnega tožbenega zahtevka niso bistvene. Pritožbeni očitki pomanjkljive dokazne ocene so zato neutemeljeni. Sodišče prve stopnje se je v sklopu napotkov pritožbenega sodišča dovolj jasno in prepričljivo opredelilo do odločilnih vprašanj za presojo zakonske subrogacije (izpolnitve obveznosti in obstoja pravnega interesa izpolnitelja).

7. Toženka tudi neutemeljeno nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje o neobstoju pobotnega ugovora na podlagi neupravičene obogatitve. 190. člen OZ jasno določa, da je neupravičeno obogaten tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega oziroma je nekaj prejel glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Slednjega pa toženki ni uspelo izkazati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da med pravdnima strankama dolžniško upniškega razmerja ni bilo in da je tožnica postala lastnica zastavljenih nepremičnin na podlagi veljavnega pravnega posla - sporazuma o razveljavitvi darilne pogodbe. Kot je toženki ustrezno pojasnilo že sodišče prve stopnje, tudi očitna zloraba pravnih načel in saniranje zatrjevanih nepravičnosti, terjata uveljavljanje z ustreznim (drugačnim) pravnim sredstvom.

8. Glede na vse povedano je jasno, da je sodišče prve stopnje v sodbi podalo nedvoumne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zaradi česar jo je mogoče preizkusiti. Zatrjevanih procesnih kršitev ni bilo, prav tako ne kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo, kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako tožnica sama nosi stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 V nadaljevanju sodišče. 2 V nadaljevanju toženka. 3 V nadaljevanju tožnica. 4 Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 5 Uradni list RS, št. 83/01, v nadaljevanju OZ.