Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V obravnavanem primeru transportna pot ni bila prosta, obdolženec se o tem ni zanesljivo prepričal in zaradi njegovega malomarnega ravnanja, t. j. opustitve potrebne pazljivosti, je prišlo do obravnavanega dogodka.
I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo.
1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi A. A. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 124. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen sedmih mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Sodišče prve stopnje mu je po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka, povrnitev potrebnih izdatkov oškodovanca ter nagrade in potrebnih izdatkov njegovega pooblaščenca, oprostilo pa ga je plačila sodne takse.
2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik. Načeloma uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 370. člena ZKP, dejansko pa zatrjuje pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim okrajnim sodnikom.
3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Po presoji izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in v celoti ugotovilo vsa odločilna dejstva, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih uspešno obrazložilo. Prav tako sodba ni obremenjena s pritožbeno zatrjevano absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
6. Kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 124. člena KZ-1 stori, kdor koga tako telesno poškoduje ali mu prizadene tako hudo škodo na zdravju med drugim tudi v primeru, če je bil zaradi tega uničen pomemben del oškodovančevega telesa. Kaznivo dejanje je v smislu določbe 26. člena KZ-1 storjeno iz malomarnosti kot to obtožba očita obdolžencu, če storilec ni ravnal s potrebno pazljivostjo, čeprav se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo ali da bo to lahko preprečil (zavestna malomarnost).
7. Zagovornik uvodoma problematizira izvid in mnenje sodnega izvedenca s področja varstva pri delu B. B. Meni, da so rezultati njegovih analiz dokazno irelevantni, saj pri simulaciji predmetnega dogodka ni uporabil primerljivega viličarja. Ta, ki ga je uporabil, je bil kar trikrat lažji, posledično pa manjši in okretnejši, zagotavljal pa je boljši pregled nad situacijo. Imel je ožje in manjše gume. Ker se sodišče do tega spornega vprašanja niti ni opredelilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
8. Sodišče druge stopnje zavrača zgoraj povzete pritožbene očitke, saj ugotavlja, da je izvedenec B. B. na glavni obravnavi 31. 3. 2022 uspešno pojasnil, da velikost viličarja, uporabljenega pri simulaciji obravnavanega dogodka, ni vplivala na pravilnost njegovega izvida in mnenja. V gabaritih obeh viličarjev je bila razlika okoli 30%, pri višini pnevmatik pas 28%. Viličar, ki ga je upravljal obdolženec ob nezgodi, zato ni bil trikrat večji od uporabljenega pri simulaciji. Bistveno pri dokazni oceni pravilnosti izvedenskega mnenja pa je dejstvo, da je izvedenec z gotovostjo izključil možnost, da bi do oškodovančeve telesne poškodbe prišlo le ob obratu koles viličarja, temveč je bilo prevoženje leve noge oškodovanca posledica premika viličarja, t. j. njegovega zadnjega dela v desno smer. Zagovornik sicer vztraja pri tezi, da naj bi do premika viličarja ne prišlo, a je sodišče prve stopnje, na podlagi pravilno izvedene dokazne ocene ostalih relevantnih dokazov ter obdolženčevega zagovora, prišlo do zanesljivega zaključka, ki je skladen z zgoraj povzetim zaključkom izvedenca. O premiku viličarja je navajala edina priča, ki naj bi kot sama navaja, razen oškodovanca, dogodek videla in sicer F. F. Izvedenec sodnomedicinske stroke dr. C. C. je v izvedenskem mnenju potrdil, da gre oškodovančevo telesno poškodbo pripisati posledici prevoženja levega stopala s kolesom viličarja. Predvsem pa gre pritrditi prvemu sodišču, da ni nobenega tehtnega razloga, ki bi morebiti kazal na to, da oškodovanec, ki je sicer tekom celotnega postopka nastanek obravnavane nezgode opisoval skladno, ne govori resnice. Oškodovanec je namreč, tako ob podaji kazenske ovadbe s predlogom za pregon 12. 10. 2017 kot tudi v preiskavi 10. 10. 2018 ter na glavni obravnavi 16. 2. 2021, skladno navajal, da je do viličarja prišel z desne strani, da pred tem ni bilo nobenega sporazumevanja z obdolžencem, da je viličar stal in nato naredil obrat v desno ter mu stopalo prevozil z zadnjim desnim kolesom. Iz spisovnega gradiva izhaja, da oškodovanec tekom postopka ni bil sovražno nastrojen zoper obdolženca. Potrdil je obdolženčev zagovor, da ga je obdolženec večkrat obiskal po obravnavani nezgodi v bolnišnici in pozneje doma in dopustil možnost, da je obdolžencu, ko ga je obiskal v bolnišnici izjavil, da si nima česa očitati ter da sta se veliko pogovarjala o zadevi. Zato tudi sodišče druge stopnje verjame izpovedbam oškodovanca, saj ni nobenega razloga, da bi ta zoper obdolženca krivo pričal. Ker je sodišče prve stopnje, kot je bilo povzeto že zgoraj, z gotovostjo zaključilo, da je do obravnavane nezgode prišlo ob premiku viličarja v desno in prevoženju njegove leve noge z zadnjim desnim kolesom viličarja, niti ni bilo potrebe, da se dodatno opredeljuje glede velikosti viličarja, ki je služil izvedencu za simulacijo obravnavanega dogodka. Tako ne gre pritrditi pritožniku, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj se prvo sodišče ne bi opredelilo glede velikosti viličarja, uporabljenega pri simulaciji nezgode.
9. Pritožnik izpostavlja zagovor obdolženca, da je v dani situaciji storil vse, kar se je od njega pričakovalo. Pred manevrom z viličarjem naj bi se prepričal, da se v manevrskem prostoru nihče ne nahaja in to na način, da naj bi pogledal okoli sebe, vključno v predel za viličarjem. Sodišče je kar samo zaključilo, da naj se ne bi bil o varnosti manevra prepričal z zasukom telesa nazaj. Nobena izmed prič ni izpovedala, da slednjega ni storil niti to ne izhaja iz drugih dokazov.
10. Enako kot sodišče prve stopnje, tudi pritožbeno sodišče ne verjame zagovoru obdolženca, da je pred kritičnim premikom viličarja storil vse, kar se je od njega pričakovalo. Na zaslišanju v preiskavi obdolženec ni navajal, da naj bi se s pogledom nazaj oziroma zasukom telesa prepričal, da je nameravani manever varen. Zagovarjal se je: „Ko se transportna pot zoži in zavije desno pod kotom približno 75 stopinj, sem tam zastal z viličarjem ter pričel manevrirati. Takrat sem zadaj desno zaslišal stokajoč glas oškodovanca D. D. “ V nadaljevanju je še pojasnil, da ima viličar sredinsko vzvratno ogledalo, vendar to zadaj ne pokriva velikega vidnega kota. Če kdo pride zadaj z leve ali desne strani, se v ogledalu ne vidi. Šele na glavni obravnavi 16. 2. 2021 je obdolženi v zagovoru navajal, da je pogledal levo in desno ter v vzvratno ogledalo. Podobno je trdil na glavni obravnavi 16. 2. 2021 in sicer, da je logično, da ko se pri vožnji z viličarjem ustaviš, da pogledaš v vzvratno ogledalo ter levo in desno. Tedaj naj po njegovem zagovoru pred nezgodo ni videl nikogar. Glede na same okoliščine nezgode, ko se je oškodovanec z zadnje desne strani približal viličarju na povsem običajen način, ko se tam ni znašel na za obdolženca nepričakovan način, torej na tak, da ga obdolženec pred manevrom ne bi mogel zaznati, če bi seveda res pogledal tudi nazaj in se prepričal o tem, da je premik viličarja varen, tudi sodišče druge stopnje zavrača zgoraj povzeto obrambno tezo. Glede po obdolžencu izpostavljene predhodne komunikacije z oškodovancem stoji sodišče druge stopnje na enakem stališču kot prvo sodišče in sicer, da te komunikacije ni bilo, saj jo je oškodovanec, za katerega je bilo ugotovljeno, da je povsem verodostojen, odločno zanikal. Pa tudi, če bi do takšne komunikacije prišlo, ali takšna okoliščina ne bi kazala na to, da bi obdolženec, če se je predhodno pogovarjal z oškodovancem in vedel, da se oškodovanec nahaja v bližini viličarja, moral biti še toliko bolj pazljiv pri manevriranju?
11. Viličar je imel hibo, da je ob premiku poskočil, kar je bilo splošno znano (tudi delodajalcu). Zagovornik zato meni, da je nesprejemljivo prelaganje krivde na obdolženca zaradi takšnega delovanja viličarja.
12. Opisana hiba viličarja po prepričanju sodišča druge stopnje obdolženca ne more ekskulpirati. Če je za to hibo vedel, kar je, če je bilo to splošno znano, bi moral biti ob izvajanju premikov z viličarjem toliko bolj pazljiv, v vsakem primeru pa bi se moral zanesljivo prepričati, da v nevarnem območju ni nikogar, ki bi ga premik viličarja lahko ogrozil. 13. Po prepričanju pritožnika naj bi prvo sodišče popolnoma spregledalo bistveni prispevek oškodovanca k nastanku nesreče. Ta se je po transportni poti od zadaj nevarno približal delujočemu viličarju in opustil dolžnost, da obdolženega vpraša o njegovi nameravani poti. Pri tej tezi se pritožnik sklicuje na izpovedbe priče E. E., ki je bila v družbi I., d. o. o., zadolžena za področje varstva pri delu. Oškodovanec je videl, da obdolženi sedi za volanom viličarja in bi moral predvideti, da obstaja velika verjetnost za njegov premik. Pritožnik šteje za nesmiselne navedbe oškodovanca, da ni vedel, da je bil viličar v delujočem stanju.
14. Iz dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo v dokaznem postopku ter jih pravilno ovrednotilo izhaja, da se je oškodovanec viličarju približal iz zadnje desne strani, kar je bila edina možnost, če je hotel mimo viličarja pot nadaljevati do šotorskega skladišča. Na levi strani viličarja je bil prehod onemogočen zaradi naloženega materiala oziroma orodja (to je razvidno tudi iz fotografij s kraja nezgode). Opisane razmere na kraju nezgode pa seveda ne opravičujejo inkriminiranega ravnanja obdolženca, da se pred manipulacijo z viličarjem ni prepričal, da na desni zadnji strani viličarja ni nikogar, ki bi ga utegnil s premikom ogroziti. Res je priča E. E. trdila, da naj bi imel na transportni poti prednost stroj ali gibajoče transportno sredstvo, kot to zatrjuje pritožnik, ko skuša oškodovancu pripisati prispevek k nastanku nezgode, a je pritožnik prezrl, da je ista priča tudi poudarila, da so viličarji posebno nevarni zadaj in da na to pri izobraževanju delavcev vedno opozarjajo ter da je dolžnost viličarista, da pogleda okolico transportne poti in šele če je prosta, prične z delom. V obravnavanem primeru transportna pot ni bila prosta, obdolženec se o tem ni zanesljivo prepričal in zaradi njegovega malomarnega ravnanja, t. j. opustitve potrebne pazljivosti, je prišlo do obravnavanega dogodka. Takšna izpovedba priče pa je skladna mnenju izvedenca s področja varstva pri delu, ki je poudaril, da se mora viličarist pred premikom (manipulacijo) vedno prepričati, da se v nevarni coni stroja nihče ne nahaja, tudi z obračanjem glave ali zgornjega dela trupa, manever pa mora izvesti previdno in počasi.
15. Dalje pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje popolnoma zanemarilo izvedenčeve ugotovitve glede protipravnih ravnanj delodajalca, ki naj bi imela neposreden vpliv na nastanek nesreče. Te okoliščine bi moralo upoštevati vsaj kot olajševalno okoliščino.
16. Izvedenec B. B. je res izpostavil tudi pomanjkljivosti s področja zagotavljanja varnega delovnega okolja, ki jih gre pripisati delodajalcu in sicer glede ustreznega označevanja transportnih in pohodnih poti, namestitve opozorilnih napisov na viličarju, založenosti transportne poti, a te kršitve ne morejo vplivati na krivdo obdolženca ter pravilnost očitka, da je pred manipuliranjem z viličarjem opustil pazljivost, ki se je od njega v dani situaciji upravičeno pričakovala. Glede na očitek o neupoštevanju te okoliščine v dobro obdolžencu pri izbiri in odmeri kazenske sankcije, pa sodišče druge stopnje meni drugače. Iz obrazložitve pod točko 30 izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje obdolžencu na strani olajševalnih okoliščin upoštevalo tudi dejstvo, da je zatajil notranji nadzor s strani delodajalca, pod kar pa gre šteti tudi zgoraj izpostavljene nepravilnosti s področja zagotavljanja varstva pri delu.
17. Precejšen del sklepnega dela pritožbe pritožnik posveča vprašanju predhodne komunikacije med obdolžencem in oškodovancem in se pri tem sklicuje na izpovedbe prič F. F. in G. G., ki naj bi potrdili zagovor obdolženca o tej komunikaciji. Sodišče druge stopnje je že zgoraj pod točko 10 pritrdilo zaključkom prvega sodišča, da zatrjevane komunikacije, kot jo opisuje obdolženec ni bilo, ker gre o tej okoliščini verjeti prepričljivi izpovedbi oškodovanca. Glede priče G. G. gre izpostaviti, da je slednja v preiskavi zatrjevala, da dogodku ni prisostvovala, ker se je nahajala v 50 metrov oddaljeni pisarni. Na glavni obravnavi 15. 4. 2021 je ta priča izpoved spremenila in začela omenjati pogovor med obdolžencem in oškodovancem. Ko je priči prvo sodišče predočilo neskladnost v izpovedbah, pa je tudi za drugo sodišče neprepričljivo odgovorila, da naj bi bolj „držale“ spremenjene navedbe. Če pa bi do pogovora med oškodovancem in obdolžencem res prišlo, pa sodišče druge stopnje znova izpostavlja, da bi ta okoliščina lahko bila za obdolženca zgolj obremenilna.
18. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeni očitek, da naj bi prvo sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z vprašanjem, ali je pred nesrečo obdolženi zapeljal naprej ali vzvratno ali zgolj manevriral. Kot je bilo že obrazloženo, sodišče druge stopnje soglaša z dokaznim zaključkom prvega sodišča, da do oškodovančeve posebno hude telesne poškodbe ni moglo priti zaradi obrata koles viličarja. Do prepovedane posledice je prišlo zaradi premika viličarja, pri čemer ni bistveno to, ali je ta peljal naprej ali vzvratno, saj je lahko v obeh primerih prišlo do premika zadnjega dela viličarja v desno smer, kot je to v izvedenskem mnenju s tehtnimi argumenti pojasnil izvedenec B. B. Sodišče prve stopnje dokazne ocene o premiku viličarja ni gradilo na izpovedbah priče H. H., pač pa na kot je bilo že zgoraj večkrat zapisano, na podlagi zanesljive dokazne ocene izvida in zaključkov izvedenca B. B., ki se skladajo z verodostojnim pričanjem oškodovanca. Zato gre zavrniti očitek, da je zavzelo povsem napačne zaključke, nasprotne vsem izvedenim dokazom, kar bi lahko pomenilo protispisnost oziroma bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
19. Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo v skladu z določbo 386. člena ZKP, ki predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni prav nobenega razloga za njeno spremembo v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje mu je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo, to je tako, ki ustreza teži kaznivega dejanja, stopnji obdolženčeve krivde, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter tudi osebnosti obdolženca. V določeni kazni sedmih mesecev zapora, z najkrajšo možno preizkusno dobo enega leta, so se dovolj odrazile številne ugotovljene olajševalne okoliščine (obžalovanje dogodka, skrb za oškodovančevo zdravje po nezgodi, dosedanja neobsojenost, neustrezen notranji nadzor delodajalca) in zato bo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena kazenska sankcija zadostila vsem smotrom kazenskopravnega varstva.
20. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).
21. Iz istih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).