Jedro

Kadar sodišče prizna upravičencu odškodnino v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada in se obveznice izročajo na podlagi odločbe, ki je postala pravnomočna po 1. 7. 1996 (po datumu, ki je določen za začetek obrestovanja glavnice), je osnova za izračun enaka odškodnini, na katero se glasi odločba. Za take primere je obrestovanje obveznic urejeno v 45. členu ZDen (po 6 % z zakonom določeni obrestni meri), in ne v 7. odstavku 44. člen ZDen.

Izrek

Pritožbi nasprotnega udeleženca se ugodi in se sklep v tožbi 5. izreka spremeni tako, da ta glasi: „5. Za podržavljeno premoženje, ki obsega: parc. št. 1006/2 k.o. S. v površini 2809 m2, parc. št. 1006/3 k.o. S. v površini 45 m2, se upravičencu pokojnemu J. S. izplača odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v višini 1.523,58 EUR z obrestmi, ki jih določata Zakon o Slovenskem odškodninskem skladu (Ur. l. RS, št. 7/93, 48/94) in Uredba o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad (Ur. l. RS, št. 61/1996), in ki jih je nasprotna udeleženka Slovenska odškodninska družba dolžna izročiti v roku 3 mesecev od pravnomočnosti sklepa V. M., O. 48, L., kot skrbnici za posebni primer v začasno upravljanje“.

Pritožba predlagateljice se zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (točka 1. in 2. izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Prvo sodišče je v ponovljenem postopku o zahtevi za denacionalizacijo odločalo še o vrnitvi parc. št. 1006 k.o. S. Predlagatelj je uveljavljal vrnitev v last in posest oziroma vzpostavitev lastninske pravice, za nepremičnine, kjer obstajajo ovire za vračilo, pa odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju SOD).

Z izpodbijanim sklepom je v korist upravičenca J .S. vzpostavilo solastninsko pravico na delu zemljišča parc. št. 1006/1 k.o. S. v izmeri 7.711 m2, ki je v zemljiški knjigi vpisana na Republiko Slovenijo, do deleža 9996/10000 (točka 1. izreka) in odločilo, da se bo opravila vknjižba lastninske pravice v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti tako, da se bo celotna parc. št. 1006/1 k.o. S. odpisala v nov vložek in pri njem vzpostavila solastninska pravica na ime upravičenca do 996/10000 in Republike Slovenije do 4/10000 (točka 2. izreka).

Nadalje je ugotovilo, da je zavezanec za vračilo navedenega premoženja Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (točka 3. izreka). V točki 4. izreka je odločilo, da se vrnjeno premoženje daje v začasno upravljanje skrbnici za posebni primer V. M. (točka 4. izreka). V točki 5. izreka pa je odločilo o vračanju premoženja parc. št. 1006/2 in parc. št. 1006/3 k.o. S., za kateri je ugotovilo, da vračilo v naravi zaradi ugotovljenih ovir ni možno. Zato je odločilo, da se upravičencu zanje izplača odškodnina v obveznicah SOD v višini 1.523,58 EUR, in sicer skupaj z obrestmi, ki veljajo za vloge na vpogled od pravnomočnosti sklepa do pričetka obrestovanja obveznic. Nasprotni udeleženki Slovenski odškodninski družbi (SOD) je naložilo, da izroči obveznice v višini odškodnine, povečane za obresti po prejšnjem odstavku, v roku 3 mesecev od pravnomočnosti sklepa skrbnici za posebni primer v začasno upravljanje.

Proti sklepu vlagata pritožbi predlagateljica V.M. in nasprotna udeleženka SOD.

Predlagateljica izpodbija sklep v točkah 1. in 2. Pritožbenih razlogov ne konkretizira. Navaja, da je Vrhovno sodišče RS v sklepu Nd 9/2003-5 z dne 10. 6. 2004 sklenilo, da se upravičencu J.S. vrnejo lastninske pravice na določenih kmetijskih zemljiščih, razen za parc. št. 1006, ki bo vknjižena po opravljeni parcelaciji. Sklicuje se še na sklep o dedovanju D 78/2005 in 79/2005, po katerem je bilo odločeno, da se premoženje, ki je bilo vrnjeno v postopku denacionalizacije, vrne v last in posest dedičem. Zato predlaga, naj se sklep v delu, ki govori o solastninski pravici upravičenca, popravi tako, da se namesto solastninske pravice vpiše lastninska pravica v korist upravičenca in da se pri celotni parc. št. .1006/1 k.o. S. se vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist. Nasprotna udeleženka vlaga pritožbo zoper 5. točko izreka zaradi napačne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z določitvijo obresti in vrednostjo obveznic, katerih izročitev ji je naložena. Predlaga spremembo sklepa tako, da se za določeno odškodnino določijo obresti, kot jih določata Zakon o slovenskem odškodninskem skladu (ZSOS; Ur. l. RS, št. 7/93 in 48/94) in Uredba o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec SOD (Uredba; Ur. l. RS, št. 61/1996), v zadnjem odstavku točke 5. izreka pa tako, da se določi izročitev obveznic v višini odškodnine z obrestmi iz prejšnjega odstavka (brez besede „povečane“), ker so obresti že inkorporirane v sami obveznici. Navaja, da se je prvo sodišče v tem delu napačno oprlo na splošni predpis in ne na 7. člen ZSOS, ki je lex specialis.

Na vročeni pritožbi predlagatelji in nasprotni udeleženci niso odgovorili.

Pritožba nasprotne udeleženke je utemeljena, pritožba predlagateljice pa ne.

K pritožbi predlagateljice Prvo sodišče je ugotovilo, da je bila parc. št. 1006 k.o. S., ki je predmet tega denacionalizacijskega postopka, ob podržavljenju njiva 6. razreda s površino 10.565 m2; da zdaj ta parcela predstavlja del parc. št. 1006/1 v površini 7.711 m2, kar je vrnilo upravičencu v naravi, ter parc. št. 1006/2 v površini 2.809 m2 in parc. št. 1006/3 v površini 45 m2, za kateri je zaradi ugotovljenih ovir za vračilo v naravi kot obliko vračanja določilo odškodnino v obveznicah SOD.

Za predlagateljico je sporna le odločitev prvega sodišča v zvezi z vrnitvijo parc. št. 1006/1, in sicer zaradi odločitve o vzpostavitvi solastninske pravice v korist upravičenca. Meni, da bi se morala pri celotni parc. št. 1006/1 k.o .S. vzpostaviti lastninska in ne solastninska pravica v upravičenčevo korist. Iz ugotovitve prvega sodišča izhaja, da se upravičencu ne vrača celotna parc. št. 1006/1 k.o. S., pač pa le del v izmeri 7.711 m2 in da je celotna parcela po zemljiškoknjižnih podatkih last Republike Slovenije. Teh dejanskih ugotovitev pritožnica ne graja. Kot pravilne jih sprejema tudi pritožbeno sodišče, saj imajo oporo v identifikacijskem potrdilu (priloga A38), zemljiškoknjižnih podatkih in katastrskih podatkih o površinah parcel, v katere je vpogledalo pritožbeno sodišče. Upravičencu se lahko vrne le tisto premoženje, ki mu je bilo odvzeto. V konkretnem primeru to pomeni, da mu ni mogoče vrniti celotne parcelne št. 1006/1 (ker se sedaj v njej nahaja še nekaj več, kot je bilo upravičencu odvzeto), ampak le tisti del, za katerega je ugotovljeno, da mu je bil odvzet. Zato je naziranje pritožnice o vzpostavitvi lastninske pravice pri celotni parc. št. 1006/1 v korist upravičenca zmotno. Odločitev prvega sodišča, ki je pri parc. št. 1006/1 k.o. S. vzpostavilo solastninsko pravico v korist upravičenca do višine deleža glede na vrnjeno mu površino celotne parc. št. 1006/1, pa je pravilno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo predlagateljice zavrnilo in v izpodbijanem delu (točka 1. in 2. izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP – v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP – in 1. odstavka 56. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen).

K pritožbi nasprotne udeleženke Pritožnica ne izpodbija višine odškodnine za parc. št. 1006/2 in parc. št. 1006/3 k.o. S., za katero je prvo sodišče odločilo, da znaša 1.523,58 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile pri njeni določitvi upoštevane pravilne pravne podlage in da v zvezi s tem prvo sodišče tudi ni zagrešilo procesnih kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato to odločitev sprejema kot pravilno.

Pač pa je treba pritrditi pritožbi, da je sklep materialnopravno napačen v delu, ki se nanaša na obresti k dosojeni višini odškodnine. O njih je prvo sodišče odločilo na podlagi 7. odstavka 44. člen ZDen in jih določilo v višini, ki veljajo za vloge na vpogled od pravnomočnosti sklepa do pričetka obrestovanja obveznic, nasprotni udeleženki pa naložilo izročitev obveznic v višini določene odškodnine, povečane za navedene obresti. Pritožba upravičeno opozarja, da je prvo sodišče v tem delu odločilo v nasprotju z ZSOS in Uredbo, pa tudi v nasprotju z ZDen.

Vprašanje obrestovanja obveznic je namreč različno urejeno glede na čas nastopa pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Višina obresti od odškodnine, priznane v obliki obveznic SOD, je določena že z zakonom in zato ni predmet odločanja v postopku denacionalizacije (primerjaj sodbo VS RS I Cp 1332/2002). Tako je ZDen v 45. členu določil, da je obrestna mera za plačevanje odškodnine v obveznicah 6 %. ZSOS pa je določil začetek izplačevanja glavnice in obresti od izplačanih obveznic in s tem posredno tudi pričetek obrestovanja obveznic. Po 2. odstavku 7. člena ZSOS, na katerega upravičeno opozarja pritožba, se obveznice izplačujejo v polletnih obrokih v 20 letih z obrestno mero 6 %. Pričetek obrestovanja glavnice je uredila Uredba. Po 7. členu tega predpisa se začne glavnica obrestovati 1. 7. 1996, izplačevati pa 1. 12. 2004. 44. člen ZDen, ki ga je uporabilo prvo sodišče, se nanaša le na tiste primere, ko so denacionalizacijske odločbe postale pravnomočne pred 1. 7. 1996. Za tak primer pa v obravnavani zadevi, ko se o denacionalizaciji odloča šele z izpodbijano odločbo, ne gre. 1. odstavek 12. člena Uredbe namreč določa, da se le pri obveznicah, ki se izročajo na podlagi denacionalizacijske odločbe, ki je postala pravnomočna pred 1. 7. 1996, odškodnina poveča za obresti iz 7. odstavka 44. člena ZDen, ki tečejo od pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe do 1.7.1996. Gre za obresti, ki veljajo za vloge na vpogled, glavnica pa se valorizira (7. odstavek 44. člena ZDen). Kadar pa sodišče prizna upravičencu odškodnino v obliki obveznic SOD in se obveznice izročajo na podlagi odločbe, ki je postala pravnomočna po 1. 7. 1996 (po datumu, ki je določen za začetek obrestovanja glavnice), pa je osnova za izračun enaka odškodnini, na katero se glasi odločba (2. odstavek 12. člena Uredbe). Za take primere je torej obrestovanje obveznic urejeno v 45. člen ZDen (po 6 % z zakonom določeni obrestni meri).

Kot je bilo že povedano, v obravnavanem primeru pravnomočnost denacionalizacijske odločbe še ni nastopila (torej ne pred 1. 7. 1996). To pomeni, da za uporabo 7. odstavka 44. člen ZDen, ki ga je uporabilo prvo sodišče, ni bilo podlage in je njegova odločitev v izpodbijanem delu napačna. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je zato pritožbeno sodišče pritožbi nasprotne udeleženke ugodilo in po pooblastilu iz 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 5. točko 358. člena istega zakona ter 37. členom ZNP in 1. odstavkom 56. člena ZDen sklep v izpodbijani točki 5. spremenilo v predlagani smeri.

Odločanje o pritožbenih stroških je odpadlo, ker jih pritožnika nista priglasila.