Jedro

Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi(ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. Taka odločitev ni v nasprotju z Direktivo 2013/32/EU, saj ta v enajstem odstavku 46. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz prvega odstavka tega člena ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati. Že sama Direktiva 2013/32/EU v 46. členu, ki ureja učinkovito sodno varstvo, predvideva, da lahko države članice štejejo, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo oziroma od njega odstopil in posledično o zadevi ne odločijo meritorno.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Odločila je, da postane z dnem izvršljivosti 1. točke izreka bivanje tožnika v Republiki Sloveniji nezakonito (2. točka izreka). Tožniku se tudi določi 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije (v nadaljevanju EU) in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (v nadaljevanju Konvencija) ter se vrniti v izvorno državo Maroko (3. točka izreka). Če tožnik v roku iz 3. točke izreka ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije, se ga odstrani v izvorno državo Maroko (4. točka izreka). Tožniku se določi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic EU in območje držav pogodbenic Konvencije za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če oseba zapusti ta območja v roku za prostovoljni odhod iz 3. točke izreka (5. točka izreka). Stroški postopka bremenijo proračun Republike Slovenije (6. točka izreka).

2.Tožnik je vložil tožbo, v kateri zatrjuje nepravilno uporabo materialnega prava, bistvene postopkovne kršitve ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Razlaga, da je toženka nepravilno in nezakonito zavrnila njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki jo je vložil 29. 5. 2026. Sodišču predlaga, naj ga zasliši, tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponoven postopek.

3.Toženka je v odgovoru na tožbo nasprotovala tožbenim navedbam in sodišču predlagala, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4.Sodišče je 25. 8. 2026 opravilo narok za glavno obravnavo. Tožnik na narok ni pristopil, čeprav je bil pravilno vabljen, zato ga sodišče ni zaslišalo. Sodišče je na naroku pregledalo upravni spis, ki se nanaša na zadevo, in prilogo sodnega spisa A2. V soglasju s strankama so se navedene listine na naroku štele za prebrane in jih sodišče ni posebej naštevalo.

5.Na glavni obravnavi je pooblaščenka tožnika izjavila, da vztraja pri tožbenih očitkih, da pa po njenih poizvedbah tožnika ni več v azilnem domu. Toženka je vztrajala pri izpodbijani odločbi in odgovoru na tožbo ter potrdila navedbo pooblaščenke, da tožnika ni več v azilnem domu. Pojasnila je, da je bilo na podlagi vpogleda v uradne evidence dne 24. 8. 2026 ugotovljeno, da ima tožnik zaključek nastanitve v azilnem domu na dan 25. 7. 2026.

6.Tožba ni dovoljena.

7.Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1).

8.Iz ZMZ-1 izhaja, da ima prosilec za mednarodno zaščito, ko se odloča o njegovi prošnji, poleg pravic tudi dolžnosti in obveznosti. Če jih ne upošteva, so glede njegove prošnje za mednarodno zaščito predvidene določene odločitve procesne narave. Tako se v primeru, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo, šteje njegova prošnja za umaknjeno (2. alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1).

9.Vrhovno sodišče je že poudarilo, da samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. Taka odločitev ni v nasprotju z Direktivo 2013/32/EU, saj ta v enajstem odstavku 46. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz prvega odstavka tega člena ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati. Že sama Direktiva 2013/32/EU torej v 46. členu, ki ureja učinkovito sodno varstvo, predvideva, da lahko države članice štejejo, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo oziroma od njega odstopil in posledično o zadevi ne odločijo meritorno.

10.Na podlagi predstavljenih izhodišč sodišče tako ugotavlja, da tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito oziroma na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Po povedanem v obravnavani zadevi namreč med strankama ni sporno, da od 25. 7. 2026 tožnika ni v azilnem domu, saj ga je samovoljno zapustil in ni dosegljiv pristojnim organom.

11.Glede na navedeno je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

-------------------------------

1.Postopek za priznanje mednarodne zaščite ureja Uredba (EU) 2024/1348 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o vzpostavitvi skupnega postopka za mednarodno zaščito v Uniji in razveljavitvi Direktive 2013/32/EU (v nadaljevanju Uredba 2024/1348), ki se je začela uporabljati 12. 6. 2026 (drugi odstavek 79. člena). Uredba 2024/1348 se uporablja za postopek za priznanje mednarodne zaščite v zvezi s prošnjami, vloženimi od 12. 6. 2026. V obravnavani zadevi je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito pred tem datumom, in sicer 29. 5. 2026. Prošnje za mednarodno zaščito, vložene pred 12. 6. 2026, ureja Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) (v nadaljevanju Direktiva 2013/32/EU) (tretji odstavek 79. člena Uredbe 2024/1348). Direktivo 2013/32/EU je zakonodajalec prenesel v ZMZ-1.

2.Glej na primer sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020.