Jedro

Da je izpolnjen pogoj iz 7. točke 2. odst. 71. člena ZIZ, mora obstajati pravnomočen izvršilni naslov, na podlagi katerega je izpolnitev dolžnikove obveznosti pogojena z istočasno izpolnitvijo nasprotne upnikove obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog dolžnika za odlog izvršbe z dne 21.11.2003 zavrnilo.

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo dolžnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in sklep prvostopnega sodišča razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da je napačna ugotovitev sodišča, da dolžnik zatrjuje in predlaga odlog izvršbe iz razloga, ker nima dolžnik zaposlitve ne drugega premoženja. Takšna ugotovitev sodišča je popolnoma napačna, saj tega dolžnik nikoli ni zatrjeval. Dolžnik je izrecno navedel, da je zaposlen in da prejema plačo. Res pa je navedel, da upnik ni zaposlen, da je upnik brez rednih dohodkov in brez premoženja in da je na prestajanju zaporne kazni. Ta dejstva dolžnik navaja, ko izkazuje obstoj nenadomestljive škode, saj od upnika ne bo mogel izterjati utemeljeno pričakovanega zneska, ki mu bo prisojen v plačilo po isti sodbi, kot jo v tej zadevi izterjuje upnik. O tem se sodišče sploh ni izreklo, temveč je te dolžnikove navedbe prezrlo. Sodišče tudi napačno ugotavlja, da dolžnik uveljavlja sočasno izpolnitev obveznosti, kot razlog za odlog po 71. členu ZIZ. Dolžnik je namreč le izkazoval za verjetno, da bo s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo. ZIZ namreč zahteva le izkazovanje verjetnosti, ne pa tudi pravnomočen izvršilni naslov, kot je razumeti izpodbijani sklep sodišča. Verjetnost pa je izkazana z dejstvom, da je bila pravda pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani III P 1458/2003 v delu, ki nalaga plačilo upnika dolžniku, vrnjena v ponovno odločanje na prvo stopnjo in je v skladu z obrazložitvijo Višjega sodišča v Ljubljani, ki je na drugi stopnji odločalo v zadevi, utemeljeno in verjetno za pričakovati, da bo odločeno v prid dolžnika.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na pritožbene trditve je potrebno najprej pojasniti sledeče: Določba 71. člena ZIZ, s katero dolžnik utemeljuje svoj predlog za odlog izvršbe, določa za odlog izvršbe kumulativni obstoj vsaj dveh razlogov - prvi razlog je verjetna izkazanost nenadomestljive škode, ki bi jo dolžnik pretrpel z izvršbo, pri čemer pa mora biti ta škoda večja od tiste, ki bi jo lahko utrpel upnik z odlogom izvršbe; drugi razlog pa je eden od razlogov, ki so našteti v drugem odstavku istega člena. Kot izhaja iz trditev dolžnika v predlogu za odlog izvršbe, ta izrecno zatrjuje razlog iz 7. točke 2. odstavka navedenega člena ZIZ.

Ta razlog pa mora biti glede na samo besedilo tega dela cit. zakonske določbe dokazan in ne le zgolj izkazan, kot to trdi pritožnik. To pa pomeni, da mora obstajati pravnomočen izvršilni naslov, s katerim je izpolnitev dolžnikove obveznosti pogojena z istočasno izpolnitvijo nasprotne obveznosti upnika napram dolžniku (tako imenovane vzajemne oziroma sinalagmatične obveznosti). Ko je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov predlog, ker je ugotovilo, da takšnega izvršilnega naslova ni, je s tem pravilno uporabilo navedeno - povsem jasno zakonsko določilo na podlagi jezikovne razlage.

Ugotovitev neobstoja enega od kumulativno potrebnih pogojev bi zadostovalo tudi za obrazlago te pritožbene odločbe. Vendar pa sodišče druge stopnje še pripominja, da je sicer sodišče prve stopnje res nepravilno razumelo del dolžnikovih trditev o slabem premoženjskem in siceršnjem socialnem stanju dolžnika, ko je trditve, ki so se nanašale na opis upnikovih razmer zmotno štelo, da se nanašajo na prikaz dolžnikovega socialnega položaja. Vendar pa ta napaka sodišča prve stopnje na pravilnost izpodbijanega sklepa ne bi mogla vplivati, celo če bi upnik dokazal obstoj zgoraj navedenega pogoja iz 7. točke 2. odstavka 71. člena ZIZ. Odsotnost vsakršne dolžnikove utemeljitve o upnikovi morebitni manjši škodi od tožnikove v zgoraj pojasnjeni smeri pomeni namreč nezadostno trditveno podlago za utemeljitev pogoja iz 1. odstavka navedenega člena; nastanek nenadomestljive škode predstavlja, kot že pojasnjeno, le prvi del pogoja iz cit. 1. odstavka 71. člena ZIZ. Končno pa celo dolžnikove navedbe, ponovljene v pritožbi, ki se nanašajo na poskus utemeljevanja dolžnikove nenadomestljive škode, v tem izvršilnem postopku ne morejo biti pravno pomembne. Z njimi dolžnik zatrjuje takšen upnikov položaj, ki bi kvečjemu upniku lahko omogočal odložitev izvršbe (seveda še ob dokazanosti drugih zakonskih pogojev), v kolikor bi seveda dolžnik vodil izvršbo zoper njega.

Ker sodišče druge stopnje tudi tu ni ugotovilo kakšnih materialnopravnih ali procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je moralo ob povedanem zavrniti pritožbo tudi v tem delu in potrditi tudi ta sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom in 366. členom ZPP ter 15. in 239. členom ZIZ).