Jedro

Za promet eksplozivnih snovi je po 2. členu zakona o prometu eksplozivnih snovi (Uradni list SFRJ, št. 30/85 in 6/89) šteti tudi uporabo eksplozivnih snovi v proizvodnji izdelkov, ki jih po 2. odstavku 3. člena zakona o eksplozivnih snoveh (Uradni list SRS, št. 18/77) sicer ni šteti za eksplozivne snovi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za proizvodnjo eksplozivnih snovi - čudežnih svečk. V obrazložitvi odločbe je navedla, da je tožnik za dovoljenje zaprosil kot upokojenec, ki opravlja obrtno dejavnost "izdelovanje čudežnih svečk in iskric za novoletne jelke" na podlagi dovoljenja komiteja za družbenoekonomski razvoj občine ... kot popoldansko obrt. Po mnenju Komisije za preizkus eksplozivnih snovi, ki jo je imenoval minister za notranje zadeve, se zmesi, iz katerih se izdelujejo čudežne svečke, razvrščajo med eksplozivne snovi, ker vsebujejo barijev nitrat, ki je po nemškem seznamu eksplozivnih snovi razvrščen kot edini oksidant v okvirni sestavi 3 pod postavko 3.3.7.1.. Nemške predpise je komisija uporabila, ker Republika Slovenija še ni sprejela svoje zakonodaje s področja eksplozivnih snovi. Ne glede na to, da so čudežne svečke po pravilniku o kategorizaciji pirotehničnih izdelkov (Uradni list RS, št. 58/92) razvrščene v razred I in se zato po zakonu o eksplozivnih snoveh, vnetljivih tekočinah, plinih ter drugih nevarnih snoveh ne štejejo za eksplozivne snovi, tožena stranka meni, da je za promet in proizvodnjo teh izdelkov potrebno njeno dovoljenje. Po 8. členu navedenega zakona pa se s proizvodnjo eksplozivnih snovi lahko ukvarjajo le podjetja. Tožnik bi se ukvarjal s proizvodnjo čudežnih svečk v okviru popoldanske obrti. Zakon o gospodarskih družbah je sicer kot novo obliko gospodarskih subjektov uvedel tudi "samostojnega podjetnika" vendar tožena stranka meni, da navedeni zakon o eksplozivnih snoveh kot specialni predpis proizvodnje eksplozivnih snovi po obrtnikih ne dopušča. Zato je vlogo za izdajo dovoljenja za proizvodnjo eksplozivnih snovi zavrnila.

Tožnik v tožbi navaja, da nobena strokovna literatura ne uvršča surovin, ki se uporabljajo pri izdelavi čudežnih svečk, to je barijev nitrat, aluminij v prahu, dekstrin, železni opilki in kreda, med razstrelilne snovi. Zmes teh snovi nemška zakonodaja, na katero se opira tožena stranka, sicer uvršča med pirotehnične zmesi, ki spadajo pod zakon o razstrelivih, vendar se odstotki omenjenih surovin, kot jih uporablja tožnik, ne pokrivajo z odstotki, definiranimi v navedenem predpisu. Čudežne svečke spadajo po pravilniku o kategorizaciji in preizkusu pirotehničnih izdelkov med pirotehnične izdelke, le-ti pa se po zakonu o eksplozivnih snoveh ne štejejo za eksplozivne snovi. Nikjer iz pravilnika ni razvidno, da bi le-ta razlikoval proizvodnjo od prometa teh izdelkov. Določbe pravilnika torej uporabo zakona o eksplozivnih snoveh izključujejo. Če pa je treba ta zakon uporabiti, pa tožnik ne vidi razloga, zakaj ne bi mogel opravljati dejavnosti z razstrelivi in smodniki tudi zasebnik. Po novi zakonodaji je namreč tudi zasebnik lahko podjetnik. Tožnik zato meni, da ni razloga, da mu tožena stranka ne bi mogla izdati dovoljenja za proizvodnjo čudežnih svečk, in smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo obširno ponavlja razloge izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po zakonu o prometu eksplozivnih snovi (Uradni list SFRJ, št. 30/85 in 6/89), ki se v Republiki Sloveniji skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot republiški predpis, so eksplozivne snovi trdne in tekoče kemične snovi, katerih lastnost je, da pod zunanjim vplivom z eksplozivnim kemičnim rušenjem sproščajo energijo v obliki toplote ali plinov, dalje predmeti, napolnjeni z eksplozivnimi snovmi, ter sredstva za vžiganje, ognjemeti in podobni predmeti (3. člen). S prometom eksplozivnih snovi so po tem zakonu med drugim mišljeni nakup, prodaja in uporaba eksplozivnih snovi (2. člen). Zakon o eksplozivnih snoveh, vnetljivih tekočinah, plinih ter o drugih nevarnih snoveh (Uradni list SRS, št. 18/77, dalje: zakon o eksplozivnih snoveh) v 1. odstavku 3. člena določa, da se za eksplozivne snovi štejejo snovi, ki so kot take določene v zakonu o prometu eksplozivnih snovi, v 2. odstavku istega člena pa določa, da se pirotehnični izdelki, ki pri normalni uporabi ne morejo imeti škodljivih učinkov za ljudi in premoženje, po tem zakonu ne štejejo za eksplozivne snovi. Iz navedenega po presoji sodišča sledi, da je tožena stranka v sporni zadevi odločila sicer pravilno, vendar svoje odločitve ni oprla na ustrezen predpis. Ob ugotovitvi, da gre pri tožnikovi proizvodnji čudežnih svečk za pirotehnične izdelke, svoje odločitve namreč glede na določbo 2. odstavka 3. člena zakona o eksplozivnih snoveh ni mogla opreti na določbo 8. člena tega zakona, ki govori o proizvodnji eksplozivnih snovi, saj pirotehničnih izdelkov po tem zakonu ni šteti za eksplozivne snovi, pač pa bi morala ob ugotovitvi, da ena od snovi, ki jih tožnik uporablja pri proizvodnji čudežnih svečk, to je barijev nitrat, sodi med eksplozivne snovi (to ugotovitev pa je tožena stranka oprla na izvedensko mnenje Komisije za preizkus eksplozivnih snovi in sodišče ne vidi razlogov za dvom v njeno pravilnost), svojo odločitev opreti na določbo 1. odstavka 4. člena zakona o prometu eksplozivnih snovi, po kateri se smejo s prometom eksplozivnih snovi ukvarjati samo organizacije združenega dela. Za promet je po že navedenem 2. členu tega zakona šteti tudi uporabo eksplozivnih snovi, kar po presoji sodišča pomeni vsakršno uporabo teh snovi, torej tudi uporabo v proizvodnji izdelkov, ki jih po 2. odstavku 3. člena zakona o eksplozivnih snoveh ni šteti za eksplozivne snovi. Korelat pojmu organizacije združenega dela pa je v veljavni zakonodaji Republike Slovenije (zakon o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 30/93, dalje: ZGD) tako gospodarska družba kot samostojni podjetnik posameznik iz 1. člena ZGD. Ker pa tožnik takšnega statusa, kot izhaja iz ugotovitve v izpodbijani odločbi, ki ji tožnik ne oporeka, v času izdaje odločbe ni imel, mu tožena stranka dovoljenja za promet eksplozivnih snovi v smislu 4. člena zakona o eksplozivnih snoveh ni mogla izdati.

Tožnik po navedenem s svojo tožbo ni mogel uspeti, zato jo je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo. Tudi ta zakon je sodišče skladno s 1. odstavkom 4. člena citiranega ustavnega zakona smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.