Jedro

Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 27. 8. 2012 (I. točka izreka). Z II. točko izreka pa je tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati 409,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2014 dalje do plačila in podredni tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati 186,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2013 dalje do plačila in 209,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2014 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo, pa je zavrnilo. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti 72,126 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka, je pritožbo vložil tožnik zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, glede na pritožbene navedbe pa tudi zaradi bistvene kršitve postopka. Navaja, da je sodišče odpravilo odločbo zaradi njene nezakonitosti. Če je bila nezakonita, je šlo tudi za protipravno stanje, ki ga je povzročila ta odločba. Na podlagi nezakonite odločbe je prejel nižjo pokojnino, kot mu je pripadala. Zaradi tega je utrpel škodo. Meni, da je napačno materialnopravno stališče, da mu gredo samo tiste pravice, ki jih določa Zakon o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/2013, v nadalj. ZOPRZUJF). Ustavno sodišče RS je s svojo odločitvijo zavarovalo tiste upokojence, katerih odločbe o znižanju pokojnin so postale pravnomočne. Glede škode za nazaj je le izrazilo mnenje, da opredeljeni način izvršitve zakonodajalcu ne preprečuje, da bi se z zakonom uredila odprava posledic razveljavljene ureditve za nazaj. Za tiste zavarovance, pri katerih odločbe niso postale pravnomočne, tak zakon sploh ne bi bil potreben, saj so po splošnih pravilih imeli pravico do odprave nastale škode. Prepričan je, da mu ZOPRZUJF, kakor tudi odločba izdana na njegovi podlagi, ne jemljeta pravice do zamudnih obresti. Vztraja, da mu zato, ker je bila pokojnina znižana brez pravne podlage in nezakonito, gredo zamudne obresti od zamude dalje do plačila. Nepravilna je odločitev tudi o stroških postopka. Tožnik je uspel z odpravo odločbe v celoti, uspel pa je tudi z denarnim zahtevkom, razen obresti. Zato bi mu sodišče moralo priznati stroške postopka v celoti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev. V zadevi je pravilno odločilo in uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, drugih kršitev pa ne konkretizira.

5. Na podlagi Zakona o uravnoteženju javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012 s sprem., v nadalj. ZUJF) je prišlo do protiustavnega posega v pokojninske dajatve določenim uživalcem pokojnin zaradi t. i. negativne uskladitve s 1. 6. 2012. Vendar pa je bil v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013, ki je razveljavilo 2., 3. in 4. odstavek 143. člena ZUJF-a sprejet ZOPRZUJF. Na podlagi ZOPRZUJF-a so bile vsem prizadetim uživalcem 24. 6. 2013 izdane nove odločbe, s katerimi so bile odpravljene pravne posledice protiustavnega posega v pravnomočno pridobljene pravice za nazaj, za naprej pa vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred posegom v pokojnine meseca junija 2012. Že ob izplačilu junijskih pokojninskih dajatev v letu 2013 je bilo poračunanih 20 % pripadajočega zneska razlike, preostalih 80 % pa za mesec maj 2014. 6. ZOPRZUJF, na podlagi katerega so bile odpravljene pravne posledice posega v pravnomočno pridobljene pravice, je zagotovil le izplačilo pripadajočih nominalnih zneskov razlike v pokojnini, kar je obrazložilo že sodišče prve stopnje in pravilno zaključilo, da tožnik ni upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti ne po ZOPRZUJF in ne po 378. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem., v nadalj. OZ). Glede priznanja zakonskih zamudnih obresti je namreč bistveno, da je nova odločba, s katero je bila tožniku priznana razlika pokojnine v dveh obrokih za nazaj in sicer v nominalnem znesku, postala pravnomočna. Pravne posledice zamude v izplačilu pokojninskih dajatev je v spornem obdobju urejal matični predpis, tj. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem., v nadalj. ZPIZ-1) v 277. členu oz. sedaj veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s sprem., v nadalj. ZPIZ-2) v 197. členu. Tožena stranka z izplačilom po novi odločbi ni prišla v zamudo, kar pomeni, da v tem primeru torej tudi ne gre za stanje, kot je urejeno v prej omenjenih določbah.

7. Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje s I. točko izreka, ki je postala pravnomočna, odpravilo prvostopno odločbo toženca št. ... z dne 27. 8. 2012, pritožba zmotno meni, da je tožnik razen z odpravo citirane odločbe uspel z denarnim zahtevkom v celoti. Skladno z določbo 154. člena ZPP je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožnik s tožbenim zahtevkom uspel le v višini 10 % ter mu v takem odstotku priznalo stroške postopka. Pri tem pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe, ni preizkusilo višine stroškov določenih po posameznih postavkah, dodatno ob upoštevanju dejstva, da se je pritožil samo tožnik in da v takšnem primeru glede na določbo 359. člena ZPP, ni mogoče odločiti v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona.

8. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Obenem je v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspel.