Jedro

Pravica odstopiti od pogodbe je bila dogovorjena ob dani in sprejeti ari, kar dogovor med strankama zanesljivo uvršča v okvir določb 83. člena ZOR: za odstopnino je bila dogovorjena ara s pravno posledico, ki sledi iz drugega odstavka navedene zakonske določbe - ta pa je v besedilu aneksa izrecno sankcionirana za vsako od pogodbenih strank; za toženca v dolžnosti vrnitve dvojne are v primeru odstopa od pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razveljavilo posojilno pogodbo, sklenjeno dne 15.5.1996 med tožencema ter toženo stranko L. in sicer v delu, ki se nanaša na zavarovanje posojila s predmetom zavarovanja stanovanjem v Kamniku. Istočasno pa je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik dne 22.11.1996 s tožencema sklenil dodatek h kupoprodajni pogodbi, s katerim sta se toženca izrecno odpovedala služnostni pravici dosmrtnega bivanja v tem stanovanju, da je izplačal tožencema polovico dogovorjenega zneska kot odpravnino ob izpraznitvi stanovanja in da sta se toženca dolžna iz tega stanovanja izseliti ter ga izročiti tožniku. Pritožbo tožeče stranke proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Ugotovljeno je, da je tožnik dne 22.11.1996 s toženima strankama sklenil aneks h kupoprodajni pogodbi z dne 18.10.1993, s katerim je za znesek 10.000,00 DEM iz kupoprodajne pogodbe odpadlo določilo o pravici tožencev, da dosmrtno in brezplačno bivata v stanovanju, ki je bilo predmet prodaje. Aneks je veljaven, zaradi česar ni razloga, da bi ne bilo mogoče ugoditi tožbenemu zahtevku, predvsem pa zahtevku na izpraznitev stanovanja. Tožena stranka namreč veljavnosti spornega aneksa ni izpodbijala. Sicer pa sta toženca že ob podpisu aneksa vedela, da jima banka v Avstriji ne bo odobrila posojila. Ta okolnost torej ni bila razlog, da sta od aneksa odstopila. Zato ne more biti odločilno stališče, da se ara iz aneksa šteje za odstopnino (83. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), posebej ob upoštevanju določbe 82. člena ZOR.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Dne 22.11.1996 sklenjeni in od strank podpisani aneks h kupoprodajni pogodbi z dne 18.10.1993 je glede namena in volje pogodbenih strank v izpodbijani sodbi vsebinsko ocenjen kot sprememba, torej prenovitev prvotne pogodbe. Toženca sta pristala na izselitev ob dogovorjeni ceni, ki pomeni zvišanje kupnine za stanovanje, tožnik pa je dal aro v znamenje, da je pogodba sklenjena. Vendar pa je hkrati ocenjeno, da so pogodbene stranke aro opredelile kot odstopnino v skladu z določbo 83. člena ZOR. Revizija navedenih ugotovitev ne izpodbija, interpretira pa jih z uporabo določbe 82. člena ZOR. Taka razlaga pa ni sprejemljiva že zato, ker nasprotuje dejanskim ugotovitvam.

Pravica odstopiti od pogodbe je bila dogovorjena ob dani in sprejeti ari, kar dogovor med strankama zanesljivo uvršča v okvir določb 83. člena ZOR: za odstopnino je bila dogovorjena ara s pravno posledico, ki sledi iz drugega odstavka navedene zakonske določbe - ta pa je v besedilu aneksa izrecno sankcionirana za vsako od pogodbenih strank; za toženca v dolžnosti vrnitve dvojne are v primeru odstopa od pogodbe. Zato revizijsko sodišče v reviziji ponujeno drugačno pravno razlago zavrača. Revizija ima prav, da je sporni aneks pravno veljaven. Vendar pa se veljavnost razteza na vse njegove določbe - tudi na zapis o ari kot odstopnini. Ravnanje tožencev določbam aneksa ne nasprotuje. Toženca sta "primer nemogočega izvrševanja glede členov aneksa" obrazložila, sodišči nižjih stopenj pa sta to razlago v okviru dejanskih ugotovitev sprejeli. Revizijska graja teh ugotovitev posega na področje prepovedi revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). Ne glede na to pa je tožnik svoj položaj zavaroval v vsakem primeru, torej neodvisno od razlogov, ki so (bi) toženca privedli do odstopa od pogodbe. Ara je bila dogovorjena kot odstopnina s posledico, ki bi jo odstop od pogodbe prinesel stranki, ki bi odstopila. Tako ugotovljene pogodbene volje strank tožnik ni izpodbil. Pogodba o nakupu stanovanja iz leta 1993 velja torej (še vedno) v celoti - tudi tisti del, ki se nanaša na pravico tožencev, da v stanovanju prebivata. Tožnikova upravičenja, ki jih ima zaradi odstopa tožencev, pa niso predmet te pravde.

Materialno pravo je v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno. Ker v postopku na nižjih stopnjah tudi ni bilo napak, na katere je revizijsko sodišče dolžno po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je bila revizija zavrnjena kot neutemeljena (393. člen ZPP).