Jedro

Pravno podlago zahtevka po plačilu odškodnine zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine od uveljavitve ZDen do vrnitve nepremičnine v posest predstavlja določba 2. odst. 72. člena ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 26.697,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 3.372,76 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi pojasnjuje, da je v pravdnem postopku potrebno spoštovati temeljno ustavno načelo zakonitosti, saj sodišče odloča na podlagi ustave in zakonov in ne na podlagi sodne prakse. Zakonite podlage za odločitev v tem postopku ni, sklicevanje na sodno prakso ni dovolj, saj sodna praksa ni pravna norma, zato je odločitev prvostopnega sodišča napačna. Nadalje tožena stranka pojasnjuje, da določba 2. odst. 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ne daje pravne podlage za odločitev o zahtevku. Navedeno določilo izključuje odškodninske zahtevke denacionalizacijskih upravičencev v obdobju od podržavljanja do uveljavitve ZDen. To pa ne pomeni, da predstavlja pravno podlago za zahtevke od uveljavitve ZDen do vrnitve nepremičnine. Če bi imel zakon to v mislih, bi bilo v njem izrecno zapisano, vendar ni. Zakonske določbe morajo biti jasne in nedvoumne, kar pa za določbo 2. odst. 72. člena ZDen ne velja. Zato ta določba ne more predstavljati pravne podlage za uveljavljeni zahtevek. Tožena stranka meni, da tožbeni zahtevek ni utemeljen tudi iz razloga, ker tožeča stranka do pravnomočne odločitve o denacionalizacijskem zahtevku ni bila lastnica nepremičnine, zato ne more uveljavljati zahtevka zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine za čas uveljavitve ZDen do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, saj je ZDen vzpostavil stanje za naprej in ne za nazaj. Nepravilno je tudi pravno stališče, da ne gre za odškodnine, pač pa za odmero zaradi izgube koristi, ki bi jo upravičenec dosegel, če bi z nepremičnino upravljal. Morebitna pričakovana pravica namreč ne more biti pravno zavarovana. Po stališču tožene stranke cilj ZDen ni bil ustvarjati novih krivic, obravnavana odločitev pa predstavlja novo krivico. Kršeno je načelo enakosti pred zakonom, saj tisti, ki ima pravico do vrnitve podržavljenih nepremičnin v naravi, ima tudi zahtevek do odškodnine po 72. členu ZDen, tisti, ki te pravice nima, pa le odškodnino v obveznicah SOD ali nadomestno zemljišče, kar še zdaleč ne dosega meril trga. Po mnenju tožene stranke pa bi moralo sodišče pri odločitvi o višini odškodnine upoštevati splošno pravilo odškodninskega prava glede določitve višine odmene, saj zakon ne določa meril, sodna praksa pa ni pravni vir. Tožena stranka zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je bila v skladu z določbo 1. odst. 344. člena ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov (1. odst. 350. člena ZPP) in po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodba ali postopek na prvi stopnji pa nista obremenjena s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Na podlagi dejanskih ugotovitev, da je tožena stranka od uveljavitve ZDen do 29.11.2006 uporabljala sporno nepremičnino, ki je bila v postopku denacionalizacije vrnjena tožeči stranki, je pravilen tudi materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka na podlagi 2. odst. 72. člena ZDen dolžna plačati tožeči stranki nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe od uveljavitve ZDen do vrnitve v posest. Zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka po presoji pritožbenega sodišča ni, saj je sodišče prve stopnje navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih in se izreklo glede vseh trditev pravdnih strank, ki so pomembne za odločitev. Sodišče druge stopnje sprejema vse dejanske in pravne zaključke prvostopnega sodišča in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Glede posameznih pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče pojasnjuje naslednje: Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na materialno določbo 2. odst. 72. člena ZDen, zato je očitek o kršitve ustavnega načela zakonitosti neutemeljen. Določba 2. odst. 72. člena ZDen sicer res govori o tem, da se odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja v času od podržavljanja do dneva uveljavitve ZDen ne priznavajo, vendar pa je potrebno navedeno določbo ZDen razumeti tako, da pa se priznavajo takšni odškodninski zahtevki za čas od uveljavitve ZDen do vrnitve nepremičnin v last in posest denacionalizacijskemu upravičencu. Da je takšna razlaga 2. odst. 72. člena ZDen pravilna, je zavzela stališče že teorija (glej mag. Nina Betetto, Uveljavljanje zahtevkov na podlagi 2. odst. 72. člena ZDen, Pravna praksa, letnik 1998, št. 413, stran 9) in sodna praksa (glej odločbe VS RS št. II Ips 587/94, II Ips 541/2000, II Ips 241/98, II Ips 218/97, II Ips 592/2006 in številne druge). Sodna praksa res ni pravni vir, vendar pa so sodišča zaradi zagotovitve ustavnega načela enakosti pred zakonom iz 22. člena Ustave RS pri odločanju dolžna upoštevati tudi uveljavljeno sodno prakso in vsak odstop od nje posebej utemeljiti. Razlogov za odstop od uveljavljene sodne prakse pa ni, saj razlaga določbe 2. odst. 72. člena ZDen kot specialnega zakona po načelu a contrario pripelje do materialnopravnega zaključka, da je zahtevek, kot ga je uveljavljala tožeča stranka, utemeljen na podlagi navedenega predpisa. Sklicevanje tožene stranke, da je takšna zakonska določba nejasna, nerazumljiva in dvoumna, je glede na navedeno neutemeljeno.

Tudi pritožbena trditev, da gre denacionalizacijskemu upravičencu takšen odškodninski zahtevek šele od pridobitve lastninske pravice, je pravno zmotna, saj je v nasprotju z namenom zakona. V tem primeru bi bila izničena določba 2. odst. 72. člena ZDen, ki pri takšni razlagi niti ne bi bila potrebna. ZDen sicer res ureja lastninsko razmerje z učinkom za naprej, vendar pa ima denacionalizacijski upravičenec tista upravičenja, ki mu jih daje zakon že pred pridobitvijo lastninske pravice na denacionaliziranem premoženju. Obravnavani zahtevek temelji na določbi 2. odst. 72. člena ZDen, kar pomeni, da ima denacionalizacijski upravičenec pravico zahtevati odškodnino, če vloži denacionalizacijski zahtevek in če mu je v denacionalizacijskem postopku premoženje vrnjeno. Odškodnino pa je upravičen terjati od trenutka, ki ga določa zakon, torej od uveljavitve ZDen in ne šele od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, kot trdi tožena stranka.

Pravilno je tudi materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da odškodninski zahtevek iz 2. odst. 72. člena ZDen ni odškodninski zahtevek v klasičnem pomenu odškodnine iz Obligacijskega zakonika ali Zakona o obligacijskih razmerjih, saj v podlagi tega zahtevka ni potrebno ugotavljati niti nedopustnosti ravnanja zavezanca, niti njegove subjektivne ali objektivne odškodninske odgovornosti. Gre za nadomestilo, odmeno, oškodovanje za izgubo tiste koristi, ki bi jo upravičenec lahko dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal. Zakonodajalec je s to specialno določbo materialno korist, ki jo prinaša nekdaj podržavljeno premoženje, od uveljavitve ZDen dalje prenesel na denacionalizacijskega upravičenca. Takšno pravilo samo po sebi ne bremeni materialnega položaja denacionalizacijskega zavezanca, razen seveda tako, da mu od uveljavitve dalje več ne pripada korist ali dobiček. Te koristi zakon ne priznava. Ker pa se do vrnitve lastninske pravice steka k njemu, jo je dolžan plačati tožeči stranki, ki ji v skladu z zakonom ta korist pripada. Zato so pritožbeni očitki, da izpodbijana odločitev prinaša nove krivice, neutemeljeni, saj temelji na zakonski določbi, za katero je tudi ustavno sodišče ugotovilo, da ni v nasprotju z ustavo. Dejstvo, da so do odškodnine upravičeni le denacionalizacijski upravičenci, katerim je premoženje vrnjeno v naravi, na odločitev v tem postopku ne more imeti vpliva, zato so pritožbeni očitki o neenakem obravnavanju denacionalizacijskih upravičencev neutemeljeni.

Po uveljavljeni sodni praksi predstavlja zahtevek po 2. odst. 72. člena ZDen nadomestilo za izgubo tiste koristi, ki bi jo upravičenec lahko dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal ali upravljal. Ugotavljanje višine najemnine kot merila za določitev odškodnine je primerno in pravično, saj za ugotovitev odškodnine po citirani pravni podlagi ne veljajo splošne odškodninske predpostavke, temveč je te oblikovala sodna praksa (glej sodbe VS RS II Ips 587/94, II Ips 241/98, II Ips 242/98, II Ips 412/2001). Pritožbena trditev, da je potrebno pri odločanju o višini nadomestila uporabiti splošna pravila odškodninskega prava je iz navedenih razlogov neupoštevna. Prvostopno sodišče je o višini uporabnine odločilo na podlagi ugotovitev sodnega izvedenca gradbene stroke, koliko bi znašala uporabnina za obravnavano nepremičnino v vtoževanem obdobju, pri čemer odbitkov iz naslova davka in stroškov ni upoštevalo, ker davščin sodni izvedenec ni ugotovil, stroškov pa tožena stranka ni uveljavljala. Tožena stranka višini tako ugotovljene uporabnine ni nasprotovala in je tudi ne izpodbija v pritožbenem postopku.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnice za povrnitev pritožbenih stroškov. Te stroške nosi tožena stranka sama, saj s pritožbo ni uspela (1. odst. 154. člena ZPP).