Jedro

Ker je toženka sinu uporabo vozila izrecno prepovedala ter ji je bilo vozilo odvzeto brez njene krivde na protipraven način, zavarovalnih pravic ni izgubila, podan pa tudi ni abstraktni dejanski stan niti iz 151. člena niti iz četrtega odstavka 152. člena OZ, zato za povzročeno škodo ne odgovarja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 97530/2014 z dne 17. 7. 2014 razveljavilo tudi v prvem in tretjem odstavku in tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici plačati znesek 3.713,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2014 do plačila in ji povrniti 44,00 EUR izvršilnih stroškov s pripadajoči zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo. Tožnici je naložilo povrniti toženki 625,74 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnice, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču, vse s stroškovno posledico. Opozarja, da sodišče prve stopnje glede vprašanja, ali je toženka sinu U. K. prepovedala uporabo svojega vozila, same toženke, ki bi lahko najbolj jasno odgovorila na to vprašanje, sodišče pa bi se tako tudi neposredno prepričalo o verodostojnosti njene izpovedbe, ni zaslišalo, temveč je v zvezi s tem zaslišalo le njenega sina U. K. in moža S. K., ki pa v zadevi seveda nista nepristranska. Zgolj na podlagi njunih izpovedi pa ni mogoče zaključiti, da je toženka dokazala zatrjevano dejstvo, da je uporabo svojega vozila sinu prepovedala. Sodišče bi moralo slediti izpovedi sina toženke, ki je izpovedal, da toženkinega vozila pred obravnavano prometno nesrečo 12. 10. 2013 nikoli ni uporabljal. Zato je na mestu ravno obraten zaključek od tistega, ki ga je sprejelo sodišče in sicer, da toženka uporabe svojega vozila sinu ni izrecno prepovedala. Meni, da bi toženka morala sinu fizično preprečiti dostop do vozila, kar pa v danem primeru zagotovo ni storila. Položaj sina toženke namreč ni primerljiv s položajem kogarkoli drugega oziroma naključne osebe, ki bi želela najti ključ. Toženkin sin je namreč včasih živel v isti hiši in jo je dobro poznal, zato bi morala toženka z večjo skrbnostjo poskrbeti za primernejše mesto za hrambo ključa. Toženka je kot imetnica nevarne stvari zaradi neskrbne hrambe ključev odgovorna za to, da ji je sin vozilo vzel, v posledici česar je dolžna pritožnici na podlagi 151. člena OZ povrniti izplačano škodo. Zakonska določba prvega odstavka 152. člena OZ, ki jo je sodišče prve stopnje uporabilo za konkretni primer ni uporabljiva.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki odgovora nanjo ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje stopnje je po izvedenem dokaznem postopku popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, v sodbi je navedlo razloge o odločilnih dejstvih ter vse izvedene dokaze tudi natančno dokazno ocenilo. Pojasnilo je tudi, da zaslišanja toženke ni moglo izvesti, ker je toženka zaradi posledic možganske kapi, ki jo je utrpela med postopkom, trajno nesposobna udeležbe na glavni obravnavi, kar vse izhaja iz zdravniškega potrdila z dne 12. 9. 2016 ter z dne 28. 10. 2016 (list. št. 51 in priloga B2). O tožbenem zahtevku je materialnopravno tudi pravilno odločilo. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja v ničemer ne omajajo. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema ugotovitev in obrazložitev prvega sodišča in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje ter glede na pritožbene navedbe le še dodaja.

6. Tožnica s tožbo od toženke kot lastnice zavarovanega vozila in zavarovanke uveljavlja povračilo izplačane odškodnine oškodovancu M. P., zaradi izgube zavarovalnih pravic na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe in splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti PG-aod/11-7, ki so sestavni del zavarovalne police št. ... in na odškodninski podlagi, ker je prometno nesrečo s toženkinim vozilom dne 12. 10. 2013 povzročil voznik avtomobila U. K.,ki ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja, vozilo je upravljal pod vplivom alkohola in je po nesreči zapustil kraj škodnega dogodka.

7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja da; - je sin toženke U. K. z njenim osebnim avtomobilom dne 12. 10. 2013 povzročil prometno nesrečo, zaradi katere je tožnica udeležencu prometne nesreče izplačala odškodnino iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode; - toženkin sin v času prometne nezgode ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja, bil je alkoholiziran in je po prometni nesreči zapustil kraj škodnega dogodka; - toženka je vedela, da je bila vožnja motornega vozila sinu prepovedana oziroma da ni posedoval veljavnega vozniškega dovoljenja; - toženka je po dogodku dne 16. 3. 2014, ko je imel sin težave s policijo, sinu prepovedala uporabo njenega vozila, ki ga je pred tem lahko uporabljal; - toženka je ključe svojega vozila, ki so se do prepovedi uporabe njenega vozila nahajali na vidnem mestu in bili vsakomur dostopni, skrila v skrinjico med ostale ključe, ki se je nahajala v omari v kuhinji, nad njo pa je položila papir.

8. Da je toženka sinu uporabo vozila prepovedala, sta potrdili obe zaslišani priči U. K. in S. K. Njuni izpovedbi sta bili v tem delu enotni in skladni, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da že sama družinska povezanost prič s toženko kaže na njuno pristranskost. 9. Če sprejmemo tezo pritožnice, da sin toženke pred obravnavano prometno nesrečo njenega vozila nikoli ni uporabljal, bi lahko sledil zaključek, da prepoved uporabe vozila ne bi bila potrebna, vendar pa po drugi strani to dejstvo nakazuje, da toženka ravnanje svojega sina, to je odtujitev oziroma uporabo njenega vozila dne 16. 3. 2014 ni mogla pričakovati in ji zato iz tega razloga ne bi bilo mogoče očitati opustitve potrebne skrbnosti.

10. Hipotetično bi toženka res lahko predvidela, da bo sin ključe vozila v hiši našel, saj je včasih v njej živel, vendar je ob tehtanju toženkine pričakovane skrbnosti prevagalo ugotovljeno dejstvo, da je toženka sinu uporabo vozila izrecno prepovedala in je sin to prepoved pol leta tudi spoštoval ter da je ključe, ko so se pred izrečeno prepovedjo nahajali na dostopnem mestu na polici ali mizi v kuhinji hiše, toženka skrila pod papir v skrinjico v omari, čeprav slednja ni bila zaklenjena.

11. Ker je dokazni postopek pokazal, da je toženka sinu uporabo vozila izrecno prepovedala ter da ji je bilo vozilo odvzeto brez njene krivde na protipraven način, zavarovalnih pravic ni izgubila, podan pa tudi ni abstraktni dejanski stan niti iz 151. člena niti iz četrtega odstavka 152. člena OZ, na katera se je sklicevala tožnica, zato za povzročeno škodo ne odgovarja.

12. Pritožbeni očitki tako niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje .

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

1 V nadaljevanju ZPP.