Jedro

Sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva z dne 23. 3. 2015 je bil pritožnici vročen s fikcijo dne 30. 3. 2015 osemdnevni pritožbeni rok pa se je iztekel 7. 4. 2015. V tem času tožnici ni bil postavljen niti skrbnik za poseben primer, niti pooblaščenec za vročanje. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da se je slednje zgodilo šele 14. 7. 2015. Iz podatkov v spisu tudi ne izhaja, da tožnica dokumenta dejansko ne bi dobila, in da je prišlo do pomot pri vročanju iz 98. člena ZUP. Zavrženje njene pritožbe z dne 5. 8. 2015 je zato pravilno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančni urad Ljubljana pritožbo tožnice zoper sklep št. DT-4934-51751/2015-1 08-712-00 z dne 24. 3. 2015 kot prepozno vloženo zavrgel. Ugotovil je, da je bil izpodbijani sklep pritožnici pravilno vročen dne 30. 3. 2015. Pritožbo zoper sklep pa je njen skrbnik A.A. vložil šele 5. 8. 2015. Upoštevaje 157. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ter 68. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) davčni organ ugotavlja, da je bil zamujen pritožbeni rok 8 dni za vložitev pritožbe, kot to določa drugi odstavek 157. člena ZDavP-2. Zadnji dan za vložitev pritožbe zoper izpodbijani sklep se je namreč iztekel s 7. 4. 2015. Pojasnjuje še, da je bil zavezanki B.B. z odločbo Centra za socialno delo z dne 3. 6. 2015 določen skrbnik A.A., katerega dolžnost je, da varovanko B.B. zastopa v drugih davčnih, upravnih in sodnih postopkih. Skrbnik se je 29. 7. 2015 zglasil na Finančni upravi Ljubljana, kjer so mu bile vročene fotokopije sklepov naslovljenih na zavezanko, kar pa nima učinka vročitve. Pravni učinki sklepa so nastali z dnem, ko je bila opravljena prva vročitev. V nadaljevanju se davčni organ sklicuje še na drugi odstavek 240. člena ZUP.

2. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-29-796/2015-2 z dne 23. 12. 2015 pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo. Ugotavlja, da je prvostopni organ sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva z dne 24. 3. 2015 pritožnici vročil na naslov njenega stalnega bivališča, ki je razviden iz registra davčnih zavezancev. Pritožnica v pritožbi tudi ne navaja, da z vsebino sklepa ne bi bila seznanjena pred 29. 7. 2015, Zgolj okoliščina, da je bila pritožnica že od 23. 5. 2014 v postopku dodelitve skrbnika, pa po mnenju pritožbenega organa ni okoliščina, ki bi narekovala ugotovitev pomote pri vročanju in uporabo 98. člena ZUP. V zadevi ni sporno, da je bil pritožnici skrbnik za posebni primer postavljen šele z odločbo z dne 3. 6. 2015, in da je iz izreka odločbe med drugim razvidno, da je skrbnik dolžan prejemati pošto naslovljeno na B.B.. Sprememba naslova za vročanje na naslov pooblaščenca za vročanje s pripisom za B.B. je bila narejena 14. 7. 2015. Glede na navedeno pritožbeni organ ugotavlja, da je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je pritožbo z dne 5. 8. 2015 v skladu z določbo 240. člena ZUP zavrgel. 3. Tožnica po svojem skrbniku v tožbi ponavlja, da se je postopek dodelitve skrbnika za poseben primer začel 23. 5. 2014, z napačnim ravnanjem prvostopnega organa, ki ga je pravilno uredil šele drugostopni organ. Odločbe so bile tožnici vročene v času, ko bi skrbstvena odločba že morala biti izdana, pa zaradi omenjenega nepravilnega odločanja prvostopnega organa ni bila. Poudarja, da je v danem primeru skrbnik šele na podlagi vpogleda v spis lahko vložil pritožbo. Meni, da je vročanje s fikcijo vročitve osebi, ki ima status invalida prve stopnje zaradi upada spoznavnih sposobnosti in ga pri tem šteti za uradno vročeno, nepristojno in protipravno.

4. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v zvezi z odločbo drugostopnega davčnega organa odpravi zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in nedovoljene oblike vročanja, neupoštevanja pritožbenih navedb ter dokazov.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Navedbe tožeče stranke glede ravnanja CSD C. v postopku postavitve skrbnika za poseben primer pa so tožbene novote, kajti v pritožbi zoper sklep tovrstnih navedb tožeča stranka ni podala.

6. Sodišče je v zadevi na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu v zadevi odločilo po sodnici posameznici. V zadevi je odločilo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. 7. Tožba ni utemeljena.

8. Okoliščine relevantne za presojo tega upravnega spora so med strankami nesporne. Sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva z dne 23. 3. 2015 je bil pritožnici vročen s fikcijo dne 30. 3. 2015 osemdnevni pritožbeni rok pa se je iztekel 7. 4. 2015. V tem času tožnici ni bil postavljen niti skrbnik za poseben primer, niti pooblaščenec za vročanje, kar bi bilo sicer glede na situacijo, ki jo tožnik opisuje, smiselno. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da se je slednje zgodilo šele 14. 7. 2015. Iz podatkov v spisu tudi ne izhaja, da tožnica dokumenta dejansko ne bi dobila, in da je prišlo do pomot pri vročanju iz 98. člena ZUP. Zavrženje njene pritožbe z dne 5.8. 2015 je zato pravilno. Dejstev, ki se nanašajo na zatrjevano nepravilno odločanje Centra za socialno delo pa so nedopustna tožbena novota iz tretjega odstavka 20. člena ZUS-1. Zato je sodišče tudi ni bilo dolžno presojati.

9. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.