Jedro

V postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka ni nikoli trdila, da tožnik do povrnitve investicije ne bil upravičen, ker se je povrnitvi investicij odpovedal. Sodišče prve stopnje je torej odločalo mimo trditev strank, kar je v nasprotju z določbo 2. člena ZPP, na podlagi katerega je sodišče vezano na trditveno podlago strank, s katero opredelita meje preizkusa utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 18.104,24 EUR (prej 4.338.500,00 SIT) z zamudnimi obrestmi od 15.3.2005. Hkrati je odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.842,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da 98. člen SZ, na podlagi katerega bi tožniku sicer šla pravica do povrnitve neamortiziranega dela koristnih in potrebnih vlaganj v stanovanje, dopušča, da se najemnik in lastnik dogovorita drugače, kar je bilo ugotovljeno tudi v predmetni zadevi.

Proti sodbi se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB3; 45/08; ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da sklepa, v katerih je zapisano, da nosi stroške obnove stanovanja, ne urejata vprašanja povrnitve stroškov ob izselitvi in iz njiju ne izhaja dogovor, da tožnik oziroma njegov pravni prednik nista upravičena do povrnitve investicij iz obnove stanovanja ob izselitvi. Ni mogoče mimo dejstva, da gre za listino, ki jo je sestavila tožena stranka oziroma njen lastnik. Nejasna določila je treba tolmačiti v škodo tožene stranke. Dogovor o tem, kdo bo plačnik investicij v obnovo stanovanja, ne ureja vprašanja povrnitve investicij in ureja le, da lastnik dopušča investicijo in s tem stroške investicije nosi najemnik oziroma imetnik stanovanjske pravice. Gre za vlaganja, ki so bila nujno potrebna za uporabo stanovanja in se je z njimi povečala vrednost stanovanja. Pravdni stranki se nista nikoli dogovorili, da se tožnik odpove pravici do povrnitve neamortiziranega dela investicij in tudi nihče ni zatrjeval odpovedi zahtevku iz naslova investicij. Obstaja očitno nasprotje med izvedenimi dokazi in ugotovitvijo sodišča, da sta se stranki dogovorili drugače. Pristanek najemnika, da bo adaptiral na svoje stroške, ne pomeni hkrati odpovedi zahtevku zaradi povrnitve investicij, kot zmotno tolmači sodišče prve stopnje. Soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o pisnem soglasju za investicije, izraža pa nestrinjanje z ugotovitvijo dogovora o odpovedi povrnitve investicij ob izselitvi, ki ni obstojal in ni izkazan. Nepopolna je ugotovljeno dejansko stanje tudi v delu, ki se nanaša na čas trajanja najemnega razmerja. V stanovanju je živel vse dokler mu tožena stranka 18.11.2005 ni dala drugega nadomestnega stanovanja v posledici poplave, ki je nastala v stanovanju zaradi razlogov na strani tožene stranke. Šele po njegovi izselitvi se je tožena stranka odločila za rušenje objekta. V stanovanje ne bi investiral, če bi vedel, da je objekt namenjen rušenju.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru v pritožbi uveljavljanih razlogov sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP, kar je na podlagi 1. odst. 354. člena ZPP narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je štelo za dokazano, da je tožnik imel soglasje za obnovo stanovanja in da bi bil do povrnitve neamortiziranega dela koristnih in potrebnih vlaganj v stanovanje na podlagi 98. člena SZ upravičen, če se s toženo stranko ne bi dogovoril drugače. Sodišče prve stopnje, ki se sklicuje na določbo 98. člena SZ, je očitno, čeprav tega ni izrecno zapisalo, štelo, da dogovor, razviden iz sklepov 19.7.1995 in 28.1.2000, da tožnik nosi stroške adaptacije, velja tudi v primeru toženčeve izselitve. Tožnik, ki v pritožbi navaja, da ni nihče zatrjeval odpovedi zahtevku iz naslova investicij, pri čemer poudarja, da kakršenkoli dogovor, da ob izselitvi ni upravičen do povrnitve investicij iz obnove stanovanja ne obstaja in ne izhaja tudi iz nobene listine ter izvedenih dokazov, s tem smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP. Tožena stranka se je tožbenemu zahtevku upirala s trditvijo, da tožnik ni imel predhodnega pisnega soglasja lastnika (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ta ugovor neutemeljen), in da ni opravil vseh zatrjevanih del. V postopku pred sodiščem prve stopnje (tudi na prvem naroku za glavno obravnavo) tožena stranka ni nikoli trdila, da tožnik do povrnitve investicije ne bil upravičen, ker se je povrnitvi investicij odpovedal. Tudi sklep z dne 28.1.2000 (A3), glede katerega sodišče prve stopnje ugotavlja, da ga priznavata obe stranki in na podlagi katerega je štelo, da sta bili stranki dogovorjeni, da stroške obnove nosi tožnik, je predložil tožnik in ne tožena stranka. Sodišče prve stopnje je, ne da bi, kot pravilno opozarja tožnik, katerakoli od strank zatrjevala obstoj dogovora glede povrnitve investicij, ocenilo, da sta se stranki dogovorili, da gredo investicije v stanovanje v tožnikovo breme in je posledično njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženka tudi ni prerekala tožnikove trditve (pripravljalni spis 29.5.2007), da povrnitev investicij ni bila sporna in je bilo dogovorjeno, da mu bo toženka povrnila investicije po cenitvi (v ta namen je dal investicije oceniti izvedencu L.). Na obravnavi 2.9.2008 je bilo na izrecno vprašanje sodišča, ali je bilo dogovorjeno, kdo nosi stroške del, ki jih tožnik zatrjuje kot potrebne, celo odgovorjeno, da o tem ni bilo med pogodbenima strankama govora.

Sodišče prve stopnje je torej odločalo mimo trditev strank, kar je v nasprotju z določbo 2. člena ZPP, na podlagi katerega je sodišče vezano na trditveno podlago strank. Stranki namreč z navedbo dejanske podlage opredelita meje preizkusa utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker se sodišče prve stopnje, ki sicer ugotavlja, da bi tožniku, če ne bi bilo drugačnega dogovora (pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobena od strank drugačnega dogovora ni zatrjevala), šla pravica do povrnitve neamortiziranega dela koristnih in potrebnih vlaganj v stanovanje, do vprašanja vlaganj ni opredelilo, bo moralo to storiti pri ponovnem odločanju. Po ustreznem dopolnjenem dokaznem postopku (po potrebi s postavitvijo drugega izvedenca, kot je že predlagala toženka), bo moralo ugotoviti, ali in katera vlaganja toženca so "koristna in potrebna" in njihovo višino ter o utemeljenosti tožbenega zahtevka ponovno odločiti.

Razveljavitev odločitve o glavni stvari je narekovala razveljavitev stroškovne odločitve in bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi (3. odst. 165. člena ZPP).