Jedro

Sicer nobena od okoliščin, sama po sebi ne zadošča za ugotovitev znatne nevarnosti, da bi tožnik pobegnil, preden bo izvedena predaja Hrvaški, vendar pa vse okoliščine skupaj dovolj zanesljivo kažejo na to, da je pogoj iz Dublinske uredbe izkazan. Nasproti tem okoliščinam je zgolj navedba tožnika v tožbi, da je zdaj ugotovil, da je Slovenija varna država, kjer se spoštujejo človekove pravice in da bo v njej ostal do konca postopka. Sodišča tožnik s takšno navedbo ni prepričal v pretiranost ukrepa toženke glede na to, da ostale okoliščine medsebojno povezano govorijo v prid nevarnosti za pobeg.

Ker je v konkretnem upravnem sporu sodišče ugotovilo, da je tožba neutemeljena v delu, ki se nanaša na pridržanje tožnika za namen predaje odgovorni državi članici Hrvaški na prostore Centra za tujce, kar pomeni, da toženka ni nedopustno posegla v pravico tožnika do osebne svobode, tožnik ni izkazal težko popravljive škode v zvezi z 19. členom Ustave oziroma 5. členom MKVČP. Druge težko popravljive škode pa tožnik v pisni zahtevi, ki jo je podal skupaj s tožbo, ni izkazal. Navaja, da se v Centru za tujce počuti izredno slabo. Zgolj ta navedba pa je premalo obrazložena, da bi sodišče lahko ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe. Tožnik ni pojasnil, v kakšnem pomenu besede se počuti slabo, kakšno škodo mu omejitev na prostore Centra za tujce povzroča in zakaj bi bila ta škoda težko popravljiva, zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Izrek

Tožbi se delno ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-289/2014/3 (1313-09) z dne 8. 10. 2014 odpravi v delu, ki se nanaša na začasno omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti. V ostalem delu se tožba zavrne.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je tožniku - prosilcu za mednarodno zaščito z izpodbijanim sklepom začasno omejila gibanje zaradi ugotavljanja istovetnosti in ga pridržala za namen predaje odgovorni državi članici Republiki Hrvaški na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od 7. 10. 2014 od 16.05 ure do dne 7. 1. 2015 do 16.05 ure. V obrazložitvi navaja, da je tožnik 7. 10. 2014 prvič zaprosil za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Glede na to, da tožnik ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Pri podaji prošnje ni z gotovostjo utemeljil, zakaj potuje brez osebnih dokumentov. Ob začetku postopka sprejema prošnje za mednarodno zaščito je navedel in potrdil osebne podatke, ki jih je po lastni izjavi navedel že na policijski postaji, spremenil pa je del imena iz Md v Mohammod. Na vprašanje uradne osebe, ali je sploh kdaj imel kakšen svoj osebni dokument, je odgovoril, da v Bangladešu ni imel nobenih dokumentov, za pot do Turčije pa mu je dokumente priskrbel ilegalni sprovajalec. Ker tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobenega svojega osebnega dokumenta, je podan dvom o njegovi sedaj zatrjevani istovetnosti. Dalje navaja, da je po zaključku podaje prošnje za mednarodno zaščito 7. 10. 2014 v bazi Eurodac preverila tudi njegove prstne odtise. Iz omenjene baze je razvidno, da je tožnik 29. 9. 2014 zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Ker iz dokumentacije upravne zadeve ni mogoče z zadostno mero gotovosti ugotoviti, katera država članica je na podlagi Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna za obravnavo tožnikove prošnje, se je toženka zaradi obstoja znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, odločila, da ga pridrži. Ocenjuje namreč, da je ukrep nujen, da tožnik do predaje odgovorni državi članici ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije. Ker je tožnik prosil za mednarodno zaščito tudi na Hrvaškem, državo pa je samovoljno zapustil, toženka meni, da bo tožnik poskušal samovoljno zapustiti tudi Slovenijo glede na to, da je njegova ciljna država Italija, kar je navedel na policiji oziroma Nemčija, kar je navedel ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Podarja, da glede na to, da tožnik že približno štiri leta živi izven izvorne države ter da se je več let nahajal v Grčiji, nazadnje pa zaprosil za mednarodno zaščito tudi na Hrvaškem, toženka brez dvoma ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil in onemogočil predajo odgovorni državi članici. Meni, da je ukrep pridržanja tudi sorazmeren, saj je tožnik že zabeležen v bazi Eurodac s strani Hrvaške. Ker tožnik očitno zlorablja institut mednarodne zaščite, toženka meni, da je ukrep pridržanja sorazmeren, saj bo le na ta način zagotovljena morebitna predaja odgovorni državi članici. Meni pa tudi, da ni mogoče učinkovito uporabiti milejšega ukrepa, kot je ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce. S pridržanjem na prostore Centra za tujce bo namreč mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Slovenije, dokler ne bo mogoče zagotoviti njegove predaje državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Glede na to, da je tožnik Hrvaško po podani prošnji zelo hitro samovoljno zapustil, toženka meni, da milejši ukrep, kot je pridržanje na območje Azilnega doma, ne bi dosegel svojega namena in bi tako tožnik izvršil svoj namen ter odšel v Italijo ali Nemčijo.

Tožnik v tožbi glede dvoma v verodostojnost zatrjevane identitete in glede potrebe po ugotavljanju identitete navaja, da ne drži zaključek toženke, da se je na policijski postaji v Sloveniji predstavljal pod nekoliko drugačnim imenom. Gre le za prepono, ki se pogosto uporablja v Bangladešu. V zvezi s kratico Md je na spletu veliko pojasnil, ki jih toženka ni upoštevala. S tem v zvezi kot dokaz navaja navaja spletne strani, ki potrjujejo te navedbe. Muhammad ali Mohammad je pogosta predpona, ki se uporablja pred imenom številnih muslimanskih moških in se ne šteje kot ime, uporablja pa se kot sklicevanje na osebo. V mnogih primerih je predpona „Mohamed“ skrajšana na „Md.“. Glede na navedeno je jasno, da je dodajanje kratice Md pred ime pogosta praksa v državi, iz katere prihaja tožnik in nikakor ne gre za poskus zavajanja ali spreminjanja imena pri toženki. Na ta način se ljudje v Bangladešu predstavljajo in gre za kulturno razliko, ki jo je pri odločanju treba upoštevati. Izpostavlja tudi, da v Bangladešu nikoli ni imel dokumenta, da bi bil prepričan, kako je uradno zabeleženo njegovo ime, zato je svoje ime podal na način, kot se uporablja v njegovi državi. Prav tako toženka ni upoštevala, da je tožnik nepismen. Izpostavlja pa tudi, da se v Bangladešu osebne dokumente dobi šele po osemnajstem letu starosti. Tožnik pa je matično državo zapustil še kot mladoleten. V dokaz tem trditvam predlaga vpogled v tožbi navedene internetne strani. Ker tožnik torej nikoli ni imel dokumentov, takim pogojem, kot jih zahteva toženka, ne more nikoli zadostiti. Glede na navedeno je ukrep omejitve gibanja zaradi ugotavljanja identitete nedopusten. Glede pridržanja zaradi namena predaje po drugem in tretjem odstavku 28. člena Dublinske uredbe pa navaja, da v zvezi s postopkom azila na Hrvaškem tožnik ni imel vseh informacij v zvezi z azilom. Glede bivanja in dogajanja v Grčiji pa pojasnjuje, da je grški azilni sistem v razsulu in njihovi organi sploh ne uspejo sprejeti vseh prošenj za azil, kaj šele, da bi prosilcem zagotovili ustrezne postopke in nastanitev v času trajanja le-teh. Tako utemeljevanje nevarnosti pobega zaradi zapustitve Grčije in dogajanja v Grčiji ni ustrezno. Zaradi navedenega in zato, ker ima tožnik zdaj informacije o tem, kaj pomeni prositi za azil ter zagotovilo o tem, da je njegova prošnja vložena in da postopek teče, nevarnosti za njegov pobeg ni več. Tudi sklicevanje na to, da je v prošnji navedel, da je imel spočetka drugo ciljno državo, ni relevantno, saj noben prosilec nima za ciljno državo Slovenijo. Zdaj, ko je ugotovil, da je Slovenija varna država, kjer se spoštujejo človekove pravice, bo v njej ostal do konca postopka. Izpostavlja pa tudi, da se je toženka odločila za najstrožji ukrep in se postavlja vprašanje, ali je tak ukrep sorazmeren in ali ni bilo mogoče izreči milejšega ukrepa. Toženka ni ustrezno pojasnila, zakaj ukrep omejitve gibanja na Azilni dom ne zadostuje. Tožnik namreč meni, da tako strog ukrep, kot je omejitev gibanja na Center za tujce v Postojni, ni nujen in je cilj (morebitno predajo) mogoče doseči tudi z lažjim ukrepom. Meni, da bi mu toženka lahko izrekla ukrep omejitve gibanja na Azilni dom, kjer gre za ograjeni kompleks pod nadzorom varnostne službe. Za Center za tujce pa je splošno znano, da močno posega v človekovo pravico do osebne svobode. Po svoji naravi je namreč ta ukrep povsem primerljiv z zaporno kaznijo na zaprtem oddelku. V zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe se tožnik sklicuje na določbo drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in navaja, da mu bo izvrševanje ukrepa prizadelo nepopravljivo škodo. V Centru za tujce se počuti izredno slabo, poleg tega pa mu dni brez osebne svobode ne bo mogel nihče nadomestiti. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi ter da njegovo izvrševanje zadrži do pravnomočne odločitve v tej zadevi in da ga je toženka nemudoma dolžna izpustiti iz prostorov Centra za tujce v Postojni.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka Tožba je delno utemeljena.

Sodišče je na glavni obravnavi 16. 10. 2014 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila toženka in v listini, ki ju je na naroku tega dne predložila toženka (dopis Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške z dne 15. 10. 2014, iz katerega izhaja, da je Hrvaška sprejela pristojnost za odločanje o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito in izpis iz internetne strani z dne 15. 7. 2008 z naslovom „Bangladeš: Na poti k splošni registraciji rojstev) ter v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Sodišče uvodoma navaja, da je na glavni obravnavi s strani toženke predloženi dokument z dne 15. 7. 2008 pri odločitvi upoštevalo kljub nasprotovanju pooblaščenca tožnika. V zvezi s predložitvijo tega dokaza je pooblaščenka toženke na glavni obravnavi navedla, da ga je sodišču predložila zato, ker je bilo tožniku na tem naroku postavljeno vprašanje glede obveznosti osebnih dokumentov; iz predloženega dokumenta pa po mnenju toženke izhaja, da tožnik ni podal pravilnega odgovora v zvezi z obveznostjo posedovanja dokumentov. Ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 20. člena ZUS-11 in glede na to, da je tožnik konkretizirane navedbe o tem, da se v Bangladešu osebne dokumente pridobi šele po osemnajstem letu starosti, navedel šele v tožbi v zvezi z zaključkom toženke v izpodbijanem sklepu glede ugotavljanja njegove istovetnosti, sodišče sodi, da so takšne navedbe toženke in predloženi dokaz na (prvem) naroku za glavno obravnavo pravočasne in dopustne.

Tožnik, zaslišanju na naroku dne 16. 10. 2014, je izpovedal, je iz Bangladeša odšel z letalom v Turčijo s potnim listom na ime druge osebe, fotografija pa je bila na tem potnem listu njegova. Ni vedel povedati, kdaj točno je odšel iz Bangladeša. Iz Turčije je po kopnem odšel v Grčijo, kjer je ostal štiri leta. Nato je iz Grčije odšel s tovornjakom. Na Hrvaškem je bil približno osem dni. Grčijo je zapustil, ker tam ni mogel dobiti dela. Iz Grčije je bil namenjen v Nemčijo. Izpovedal je še, da je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito. Na odločitev pristojnih organov na Hrvaškem pa ni počakal, ker je slišal, da se tudi na Hrvaškem ne dobi dela. Iz Hrvaške je bil namenjen v Nemčijo. Iz glavnega mesta Hrvaške je odšel z vlakom, nato pa je pot nadaljeval s tovornjakom. Na policiji v Sloveniji je izjavil, da je njegovo ime Mohammod ... in da hoče iti v Nemčijo. Povedal je tudi, da nima osebnih dokumentov in da jih tudi nikoli ni imel, ker ni bilo nujno imeti osebne izkaznice, potnega lista pa tako ni hotel imeti, ker ni bilo potrebe. Izpovedal je še, da ne zna ne brati in ne pisati, naučil se je zgolj podpisati. V zvezi z navedbo njegove imena slovenski policiji 3. 10. 2014 je tožnik, zaslišan na naroku 16. 10. 2014 izpovedal, da ko se pri njih podpisujejo, ime Mohammod skrajšajo kot Md.

Pri svoji odločitvi se je toženka oprla na prvo alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) ter na drugi odstavek 28. člena Dublinske uredbe. Po določbi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Iz drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe pa izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Iz citirane določbe prvega odstavka 51. člena ZMZ izhaja, da je zakonodajalec toženko pooblastil, da o ukrepu omejitve gibanja odloča po prostem preudarku. Tudi iz drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe izhaja, da toženka lahko odloča po prostem preudarku. Če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena ZUS-1. Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče v obravnavani zadevi sodi, da je toženka prekoračila meje prostega preudarka oziroma ga ni uporabila na način, ki bi ustrezal namenu, za katerega je določen, ko se je odločila za izrek ukrepa omejitve gibanja tožniku po prvi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ. Ni pa prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa pridržanja za namen predaje. V tem delu prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča toženka v tem delu v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka.

V zvezi z razlogi za omejitev gibanja tožniku po prvi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ je sicer res, da je istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovljena, ko le-ta predloži eno od navedenih listin, določenih v Zakonu o tujcih, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. V obravnavanem primeru tožnik takega dokumenta nesporno ni predložil, ker osebnih dokumentov, kot je izpovedal, zaslišan na naroku za glavno obravnavo na sodišču 16. 10. 2014, nima oziroma jih tudi nikoli ni imel, ker ni bilo nujno imeti osebno izkaznico, potnega lista pa niti ni hotel imeti, ker ni bilo potrebe. Sodišče ugotavlja, da je tožnik glede osebnih dokumentov pri podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 7. 10. 2014 izpovedal, da ni imel osebnih dokumentov ter da mu je dokumente do Turčije priskrbel sprovajalec (stran 6 prošnje). Na opozorilo uradne osebe, da je rok za dostavo dokumentov 15 dni od 8. 10. 2014, pa je odgovoril, da je razumel, vendar dokazov ne more pridobiti (stran 7 prošnje). Glede na takšne tožnikove odgovore na sodišču in pri upravnem organu v zvezi z osebnimi dokumenti se sodišču ne poraja dvom v njegovo izpovedbo o tem, da pred odhodom iz Bangladeša (kar je bilo, glede na njegovo izpovedbo pri podaji prošnje za mednarodno zaščito in na naroku za glavno obravnavo 16. 10. 2014, pred približno štirimi leti) ni imel nobenih osebnih dokumentov, kar pomeni, da jih organu tudi ne more dostaviti. Glede obveze posedovanja osebnih dokumentov v Bangladešu tožnik v tožbi navaja, da se v Bangladešu osebni dokumenti pridobijo šele po osemnajstem letu starosti, kar dokazuje z zapisom na v tožbi navedeni internetni strani. Tožnik pa je matično državo zapustil še kot mladoleten. V zvezi s tem vprašanjem je toženka na glavni obravnavi 16. 10. 2014 predložila izpis internetne strani z naslovom „Bangladeš: Na poti k splošni registraciji rojstev“, ki je bil izdan 15. 7. 2008 in iz katerega izhaja, da je do konca marca 2008 40 odstotkov prebivalstva prejelo rojstni list ter da bo nadaljnjih 30 odstotkov prebivalstva prejelo rojstni list kmalu, v teku pa je tudi intenzivna akcija za registracijo še preostalih 30 odstotkov prebivalstva, ki so težko dosegljivi zaradi selitev ali pa živijo na robu družbe. Iz navedenega članka tudi izhaja, da je Zakon o registraciji rojstev iz leta 2004 določil, da morajo vsi državljani do leta 2009 pridobiti veljaven rojstni list. Iz citiranega dokumenta torej izhaja, da je bila v letu 2008 v teku registracija prebivalstva ter izdaja rojstnih listov državljanom Bangladeša. Ni pa na podlagi tega dokumenta po presoji sodišča mogoče zaključiti, da so do trenutka, ko je tožnik zapustil Bangladeš (torej pred približno štirimi leti oziroma v januarju 2010 – kar je izpovedal pri podaji prošnje za mednarodno zaščito 7. 10. 20142), res vsi državljani imeli oziroma pridobili rojstni list. Poleg tega pa sodišče tudi sodi, da tožniku ni mogoče očitati, da je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito spremenil del imena iz Md, ki ga je navedel slovenski policiji, v Mohammod. Takšno navedbo osebnega imena je tožnik po prepričanju sodišča v tožbi prepričljivo pojasnil in svoje tožbene navedbe potrdil tudi na zaslišanju na naroku 16. 10. 2014, in sicer, da ko se pri njih podpisujejo, ime Mohammod skrajšajo kot Md. Navedeno pa potrjuje tudi vpogled v internetne strani, navedene v tožbi, iz katerih izhaja, da Md. Pomeni Muhammad ali Mohamed. Takšnim tožbenim navedbam in predloženim dokazom toženka konkretizirano ne oporeka.

V zvezi s trditvijo in vprašanjem toženke na glavni obravnavi 16. 10. 2014, da iz odgovora hrvaških državnih organov izhaja, da je tožnik na Hrvaškem zaprosil za azil z drugimi osebnimi podatki, in sicer da ni navedel imena Mohammod ter da je navedel drugačen datum rojstva, je tožnik povedal, da je dal enake podatke kot v Sloveniji, če pa so to narobe zapisali, je to njihova napaka. Glede dejstva, da tožnik, kot je razvidno iz odgovora Hrvaške z dne 15. 10. 2014, na Hrvaškem ni navedel osebnega imena Mohammod, se sodišče sklicuje na povedano v prejšnji točki obrazložitve te sodbe in dodaja, da iz v tožbi navedene internetne strani3 tudi izhaja, da je Muhammad ali Mohammad pogosta predpona, ki se uporablja pred imenom številnih muslimanskih moških in se ne šteje kot ime, ki se uporablja za sklicevanje na osebo. Tako iz dejstva, da tožnik po podatkih omenjenega odgovora z dne 15. 10. 2014 na Hrvaškem ni navedel imena Mohammod, po presoji sodišča ni mogoče zaključiti, da obstaja dvom v tožnikovo identiteto. Glede vprašanja datuma tožnikovega rojstva pa sodišče odgovarja, da iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je tožnik na Policijski postaji A. 3. 10. 2014 izjavil, da je rojen 2. 6. 1995 v Bangladešu, enako tudi pri podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 7. 10. 2014 ter tudi na naroku za glavno obravnavo 16. 10. 2014. To pomeni, da je tožnik tekom vsega postopka v Sloveniji izpovedoval skladno glede datuma svojega rojstva, zato sodišče zgolj na podlagi podatka o drugačnem datumu rojstva, kot izhaja iz odgovora Hrvaške z dne 15. 10. 2014 (in sicer naj bi bil tožnik rojen 1. 1. 1996), ob upoštevanju vseh drugih, skladnih tožnikovih navedb s tem v zvezi, ne dvomi v njegovo identiteto.

Po vsem povedanem sodišče zaključuje, da obstoj razloga za omejitev gibanja po prvi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ ni podan.

Toženka pa je tožniku omejila gibanje oziroma ga je pridržala tudi z namenom, da bi omogočila izvedbo postopka njegove predaje Hrvaški, saj je Hrvaški poslala prošnjo za prevzem in prejela tudi pozitiven odgovor, ta namen pa izhaja tudi iz samega izreka izpodbijanega sklepa. Sodišče je na glavni obravnavi z zaslišanjem tožnika preverilo, ali je res podana znatna nevarnost, da bi tožnik pobegnil, na kar se je v zvezi s tem razlogom oprla toženka v izpodbijanem sklepu. Po presoji sodišča je znatna nevarnost za pobeg v konkretnem primeru izkazana na podlagi naslednjih okoliščin: Prvič: Tožnik je po štirih letih bivanja zapustil Grčijo iz razloga, ker ni mogel dobiti dela. Drugič: Iz Grčije je bil namenjen v Nemčijo (kar je izpovedal na naroku za glavno obravnavo 16. 10. 2014 in pri podaji prošnje za mednarodno zaščito) oziroma v Italijo, kar je izpovedal na policijski postaji 3. 10. 2014. Tretjič: Na Hrvaškem je zaprosil za mednarodno zaščito, vendar je državo zapustil po osmih dneh, ne da bi počakal na odločitev pristojnih organov. Četrtič: Iz Hrvaške je bil namenjen v Nemčijo, kjer ima po izpovedbi pri podaji prošnje za mednarodno zaščito prijatelja, ki bi mu pomagal. Petič: Če ga v Sloveniji ne bi prejela policija, bi odšel naprej v Nemčijo.

Sodišče ugotavlja, da sicer nobena od okoliščin, navedenih v prejšnji točki obrazložitve te sodbe sama po sebi ne zadošča za ugotovitev znatne nevarnosti, da bi tožnik pobegnil, preden bo izvedena predaja Hrvaški, vendar pa vse okoliščine skupaj dovolj zanesljivo kažejo na to, da je pogoj iz Dublinske uredbe izkazan. Nasproti tem okoliščinam je zgolj navedba tožnika v tožbi, da je zdaj ugotovil, da je Slovenija varna država, kjer se spoštujejo človekove pravice in da bo v njej ostal do konca postopka. Sodišča tožnik s takšno navedbo ni prepričal v pretiranost ukrepa toženke glede na to, da zgoraj navedene okoliščine medsebojno povezano govorijo v prid nevarnosti za pobeg.

Tožnik v tožbi tudi navaja, da se ne strinja z oceno toženke o tem, zakaj ga je bilo potrebno nastaniti v Centru za tujce, češ da tak ukrep ni nujen in da je cilj mogoče doseči tudi z blažjim ukrepom. Ta ukrep pa naj tudi ne bi bil primeren. Sodišče s tem v zvezi meni, da je toženka v izpodbijanem sklepu v zadostni meri pojasnila, zakaj ni mogoče učinkovito uporabiti milejšega ukrepa od pridržanja na prostore Centra za tujce. Navedla je namreč, da ni mogoče učinkovito uporabiti milejšega ukrepa, kot je ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce, saj bo s takim pridržanjem mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo mogoče zagotoviti predaje prosilca državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Ker je Hrvaško po podani prošnji zelo hitro samovoljno zapustil, je toženka mnenja, da z milejšim ukrepom, kot je pridržanje na območje Azilnega doma, ne bi bilo možno doseči svojega namena in bi tako tožnik izvršil namen, da odide v Italijo ali Nemčijo. Nadalje je s tem v zvezi navedla, da bo z omejitvijo na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje in bo le tako mogoče zagotoviti njegovo predajo pristojni državi članici. Iz takšne obrazložitve izpodbijanega sklepa se po presoji sodišča da razumeti, da bo izključno z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da tožnik območja Republike Slovenije ne bo zapustil, kar smiselno pomeni, da tega ne bo mogoče zagotoviti z nobenim drugim, milejšim ukrepom. Vsak milejši ukrep od omejitve gibanja na prostore Centra za tujce namreč ne bi mogel jamčiti, da tožnik Republike Slovenije ne bo zapustil. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je torej mogoče razumeti, zakaj se je toženka odločila prav za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce.

Po vsem povedanem je sodišče tožbi delno ugodilo in v tem delu odločilo v sporu polne jurisdikcije na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1, po katerem sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo. Sodišče sodi, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni vsi v citirani določbi navedeni pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije. Sodišče je namreč na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, hkrati pa sodi, da ponoven postopek pri toženki glede razloga za omejitev gibanja po prvi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ glede na ugotovljeno dejansko stanje ni potreben. V preostalem delu je tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K II. točki izreka Predlogu za izdaje začasne odredbe se ne ugodi iz naslednjih razlogov: Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Ker je v konkretnem upravnem sporu pod točko I. izreka sodišče ugotovilo, da je tožba neutemeljena v delu, ki se nanaša na pridržanje tožnika za namen predaje odgovorni državi članici Hrvaški na prostore Centra za tujce, kar pomeni, da toženka ni nedopustno posegla v pravico tožnika do osebne svobode, tožnik ni izkazal težko popravljive škode v zvezi z 19. členom Ustave oziroma 5. členom MKVČP. Druge težko popravljive škode pa tožnik v pisni zahtevi, ki jo je podal skupaj s tožbo, ni izkazal. Škoda, ki jo tožnik zatrjuje, ni dovolj konkretizirana niti ni obrazloženo, zakaj bi bila ta škoda težko popravljiva. Tožnik v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe navaja to, da se v Centru za tujce počuti izredno slabo. Zgolj ta navedba pa je premalo obrazložena, da bi sodišče lahko ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe. Tožnik ni pojasnil, v kakšnem pomenu besede se počuti slabo, kakšno škodo mu omejitev na prostore Centra za tujce povzroča in zakaj bi bila ta škoda težko popravljiva. Nadalje tožnik še navaja, da mu dni brez osebne svobode ne bo mogel nihče nadomestiti. Iz slednje navedbe smiselno izhaja, da naj bi bila težko popravljiva škoda že zgolj zaradi omejitve gibanja same po sebi, zgolj to pa ne more biti razlog za izdajo začasne odredbe, saj če bi se izhajalo iz tega stališča, bi vsak prosilec, ki bi mu bilo gibanje omejeno, lahko z zahtevo za izdajo začasne odredbe uspel že zgolj z navajanjem, da mu je gibanje omejeno in da se tega za nazaj ne da popraviti. To pa po mnenju sodišča ne zadostuje za izdajo začasne odredbe. Ker sodišče ocenjuje, da škoda ni dovolj izkazana in konkretizirana ter ni podan pogoj njene težke popravljivosti, je zahtevo za izdaje začasne odredbe zavrnilo. Na zaslišanju je navedel, da se počuti v Centru za tujce slabo, ker ne more ven. Hkrati pa je tudi izpovedal, da jim je dovoljeno iti na dvorišče, vendar pa sam ne gre ven, ampak ostane v sobi. Izpovedal je tudi, da se v Centru za tujce počuti utesnjeno. S tem pa po presoji sodišča ob tem, da tožnik po lastni navedbi sam ne zapusti sobe v Centru za tujce, čeprav mu je gibanje na prostem omogočeno, ni s stopnjo verjetnosti izkazal, da mu z izvršitvijo izpodbijanega sklepa grozi nastanek težko popravljive škode.

Tako po presoji sodišča načelo sorazmernosti med javno koristjo in upravičenim interesom tožnika govori za zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe.