Jedro

Iz besedila 2. alinee 1. odstavka 15. člena ZOro-1 ne izhaja, da bi zakonodajalec kakorkoli razločeval elemente nasilja glede na fizično ali verbalno oziroma drugo nasilje, temveč je povsem jasno določil, da so zadržki javnega reda v vsakem primeru podani, če je posameznik s pravnomočno odločbo obsojen za prekršek zoper javni red in mir z elementi nasilja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Krško odločila, da se tožeči stranki na podlagi 58. člena Zakona o orožju (ZOro-1, Uradni list RS, št. 23/05 in nadaljnji) po uradni dolžnosti odvzame orožni list za lov št. OL 30594 in dovoljenje za posest orožja št. DP 15513 ter orožje in pripadajoče strelivo, ki ga našteva v nadaljevanju v alinejah 1 do 5, morebitna pritožba pa ne zadrži izvršitve te odločbe. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe med drugim izhaja, da je prvostopni organ postopek za odvzem orožja in orožnih listin uvedel na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Krškem št. ... z dne 17. 2. 2011 po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 63. člena v povezavi z 58. členom ZOro-1, v izreku navedeno orožje pa je dne 3. 9. 2010 zasegla policija zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj z elementi nasilja v družini ter ga še istega dne izročila v hrambo upravnemu organu prve stopnje. Iz citirane pravnomočne sodbe je razvidno, da je bil tožnik pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja zanemarjanja otrok in surovega ravnanja po 2. in 1. odstavku 192. člena KZ-1, ki ga je tožnik storil tako, da je kot starš surovo ravnal s svojimi tremi otroki, jih silil k pretiranemu delu, ki ni primerno njihovi starosti ter hudo kršil svoje dolžnosti do otrok s tem, da jih je v času od avgusta 2005 do septembra 2010 na svojem domu večkrat pretepel z roko, s palico, jih obrcal, da so se vsem poznale po telesu modrice, dve mladoletni hčerki je vlekel za lase in ju klofutal po obrazu ter jima ni izkazoval ljubezni ter jih vse pogosto žalil, z vsem svojim ravnanjem pa je močno ogrozil zdrav in skladen osebnostni razvoj svojih otrok, saj so pri vseh treh otrocih prisotni znaki posttravmatskega stresnega sindroma. Upravna enota Krško je v času trajanja postopka prejela še obvestilo Policijske postaje (v nadaljevanju: PP) Krško, da je bil tožniku dne 16. 7. 2010 izdan plačilni nalog št. 91851742, ki je postal pravnomočen 27. 7. 2010, iz katerega je razvidno, da je bil tožnik kaznovan z globo zaradi storitve prekrška po 1. odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru zaradi nasilnega in drznega vedenja nad mladoletnim oškodovancem, do katerega se je vedel na nesramen, žaljiv, nasilen način in povzročil pri njem občutek ogroženosti in strahu. V času trajanja postopka je upravni organ pridobil tudi podatke Centra za socialno delo Krško, ki je družino A. obravnaval na podlagi 10. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini, kar med drugim izhaja iz dopisa CSD Krško z dne 30. 3. 2011, kot tudi, da je bila tožniku vse do meseca februarja 2011 izrečena prepoved približevanja do treh mladoletnih otrok ter da sta oba starša na podlagi citiranega pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Krškem obsojena zaradi zanemarjanja mladoletnih otrok ter nasilništva. V nadaljevanju obrazložitve povzema pisno vlogo tožnika z dne 21. 4. 2011, ki jo je vložil po pooblaščencu, ker meni, da niso podani zakonski pogoji za odvzem orožja in orožnih listin ter da je tožnik zanesljiv za posedovanje orožja in da je bil obsojen „le za zanemarjanje otrok in surovega ravnanja, ni pa nikjer zaslediti, da bi grozil z orožjem ali ga zlorabljal, prav tako pa same okoliščine, v katerih tožnik živi, ne kažejo na to, da ni primeren za posedovanje orožja, saj doslej orožja ni izpostavljal, niti z njim ni grozil, ampak je z njim vestno ravnal in ga imel ustrezno shranjenega“ ter v tej zvezi predlagal zaslišanje prič, in sicer žene tožnika ter dveh hčerk. Prvostopni organ je zaslišal pričo A.A., tožnikovo ženo, ki je tudi zakonita zastopnica imenovanih dveh tožnikovih mladoletnih hčerk, ki sta bili prav tako predlagani kot priči, vendar temu dokaznemu predlogu prvostopni organ ni sledil, pač pa je kot pričo zaslišal le tožnikovo ženo ter v nadaljevanju obrazložitve povzema njene navedbe. Zaradi varstva pravic stranke in seznanitve tožnika z vsemi pridobljenimi dokazi ga je prvostopni organ po pooblaščencu z vabilom z dne 6. 5. 2011 pozval na ponovno zaslišanje ter ga hkrati v vabilu opozoril, da če se tožnik vabilu ne bo odzval, bo organ odločil na podlagi v postopku pridobljenih podatkov in dokazov, vendar se tožnik na vabilo ni odzval. Po tako opravljenem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogoja zanesljivosti po 3. točki 2. odstavka 14. člena v povezavi s 4. alineo 2. odstavka 16. člena ZOro-1, saj je v postopku izkazano obravnavanje na CSD Krško na podlagi 10. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini in ker je iz javne listine – pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Krškem razvidno nasilno vedenje tožnika in njegove žene do njunih otrok, kar izkazuje okoliščine, v katerih tožnikova družina živi in kažejo na nezanesljivost tožnika za posedovanje orožja, tožnik pa tudi ne izpolnjuje več pogoja iz 2. točke 2. odstavka 14. člena ZOro-1, ker je bil pravnomočno obsojen za prekršek zoper javni red in mir z elementi nasilja po 1. odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru zaradi nasilnega, nesramnega, žaljivega in drznega vedenja do mladoletnika.

2. Pritožbo tožnika zoper navedeno prvostopno odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve kot drugostopenjski organ zavrnilo kot neutemeljeno s svojo odločbo št. 216-67/2011/2 (134-15) z dne 20. 10. 2011. 3. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da ni podan zadržek javnega reda po 2. točki 2. odstavka 14. člena v zvezi s 15. členom ZOro-1, češ da mu je bil izdan le en plačilni nalog zaradi spora s hčerkinim fantom, kjer ni bilo elementov nasilja, ampak je šlo za glasno prerekanje z izrečenimi žaljivkami, pri čemer je tožnik pri zaščiti svoje mladoletne hčere na prigovarjanje njenega fanta odreagiral kot povprečen oče, ki je želel zaščiti svojo mladoletno hčer in njene koristi. Po mnenju tožnika ni mogoče, da bi verbalni konflikt brez fizičnega nasilja predstavljal takšno težo, da se mu lahko odvzame orožni list, dovoljenje za posest orožja in samo orožje. Tudi sicer pa navedenega prepira policisti niso zaznali neposredno, temveč so plačilni nalog izdali na podlagi posredovanih obvestil, predmetni prekršek pa ni povezan z odvzemom orožnega lista in zasegom orožja in tudi ne s kaznivim dejanjem zanemarjanja otrok in surovega ravnanja, kot to prikazuje izpodbijana odločba. Po mnenju tožnika niso bile ugotovljene bistvene okoliščine prekrška, oziroma so bile napačno presojene, saj pri prekršku ni bilo nobenega nasilja, ogrožanja varnosti in ni bilo uporabljeno orožje. Tožnik prav tako meni, da dejstvo, da je bil v priporu in mu je bila izrečena prepoved približevanja ter varstveni nadzor, niso zakonski razlogi, na podlagi katerih bi mu lahko upravni organ odvzel orožje in orožni list, češ da ZOro-1 ne navaja, da je pripor, izrečen ukrep prepovedi približevanja in izrečeni varstveni nadzor razlog za odvzem orožja. Tožnik meni, da izpolnjuje tudi pogoj zanesljivosti po 3. točki 2. odstavka 14. člena ZOro-1, češ da orožja ni nikdar zlorabljal ter ga neprevidno, nestrokovno in malomarno uporabljal ter shranjeval, niti ga ni prepuščal nikomur, ki ni upravičen do posesti orožja, pač pa je ves čas vestno ravnal z orožjem in ga skrbno shranjeval, niti ga ni kazal otrokom, ampak ga je pred njimi varno spravljal v omaro. V kolikor so bili v družini prepiri, tožnik ni pri tem nikdar uporabljal orožja. Tožnik poudarja, da je bil sicer pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje zanemarjanja in surovega ravnanja, vendar meni, da ne gre za takšne okoliščine, da bi bil tožnik neprimeren za posedovanje ter rokovanje z orožjem, niti ni pričakovati, da bi tožnik orožje zlorabil. Dodaja še, da je imel trdo vzgojo otrok in od njih zahteval red in disciplino ter ubogljivost, zaradi česar je prihajalo do prepirov, vendar poudarja, da pri tem tožnik ni nikoli uporabil ali zlorabil orožja. Pri tem izpostavlja, da ni šlo za nepretrgano fizično nasilje nad otroki in da pri konfliktih nikdar ni izpostavljal orožja, z njim grozil in podobno, saj se zaveda, da je orožje nevarna stvar in da je z njim potrebno skrbno ravnati ter ga pravilno in previdno uporabljati, za namene, za katere je dopustno. Tožnik poudarja, da si je poiskal strokovno pomoč in redno obiskuje terapije družinskega svetovanja, nastopile pa so pri njem tudi bistveno spremenjene okoliščine, ker so se vsi trije otroci vrnili domov k obema staršema, tako da so se zadeve v družini uredile, vendar bodo ponovno nastale napetosti in razdor, v kolikor bo prišlo do odvzema orožnih listin ter orožja s strelivom. Po mnenju tožnika ima sicer izrečena kazenska sodba zaradi kaznivega dejanja surovega ravnanja in zanemarjanja otroka negativno konotacijo, vendar dejanske okoliščine niso takšne narave, da bi utemeljevale izpodbijano odločitev, ker gre za lažjo obliko kaznivega dejanja, na kar kaže tudi blaga obsodba, saj je bila tožniku izrečena zgolj pogojna obsodba z varstvenim nadzorom. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi določil 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) sodišču predložila predmetne upravne spise skupaj z odgovorom na tožbo, v katerem predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno iz razlogov, ki sta jih obširno obrazložila že oba upravna organa in ki so v konkretnem primeru narekovali odvzem orožja in orožnih listin na podlagi 58. člena v povezavi z 2. alinejo 1. odstavka 15. člena in 3. alineo 2. odstavka 16. člena ZOro-1. Na navedene razloge se tožena stranka, da se izogne ponavljanju, v odgovoru na tožbo izrecno sklicuje, saj meni, da je bil postopek voden v skladu s predpisi in dejansko stanje pravilno ugotovljeno ter pravilno uporabljen materialni predpis, tožbene razloge pa zavrača kot neutemeljene. V zvezi z navedenim prekrškom izpostavlja, da ga je tožnik storil s tem, da se je do mladoletnega oškodovanca vedel na nesramen, žaljiv, nasilen način in pri njem povzročil občutek ogroženosti in strahu, ki ga je oškodovanec takoj prijavil policiji, ko je pobegnil iz kraja dogodka, pri katerem sta bili navzoči tudi priči. Tožnik pa je imel v primeru, če se ni strinjal z ugotovitvami policije kot prekrškovnega organa, možnost vložiti ugovor in zahtevati tudi sodno varstvo, vendar tega ni storil. S tem pa je navedeni plačilni nalog dobil značaj javne listine, ki se kaže v njeni dokazni moči. Odvzem orožja ni avtomatična posledica obsodbe za prekršek zoper javni red in mir z elementi nasilja, temveč je v takšnih primerih potrebno ugotoviti vse okoliščine prekrška in siceršnje ravnanje posameznika. V konkretnem primeru pa to še zlasti velja ob dejstvu, da je tožnik lovec in da pri storitvi prekrška sicer ni bilo prisotno orožje, izdan pa je bil plačilni nalog. Vendar v konkretnem primeru ne gre za enkratno nespametno ravnanje, ki bi se ga dalo do določene mere upravičiti z ravnanjem tretje osebe, temveč na podlagi dokazov, dokumentiranih v spisu obravnavane sporne zadeve očitno izhaja, da je tožnikovo ravnanje pri prekršku na nek način ustaljen, nesprejemljiv in nedopusten način ravnanja in obnašanja, kar vse daje storjenemu prekršku težo, ki upravnemu organu daje dovolj zanesljivo podlago za uporabo 2. alinee 1. odstavka 15. člena ZOro-1. Iz tožnikovih navedb v tožbi izhaja, da v svojem ravnanju pri prekršku ne vidi nobenega nasilja, prav tako kot ne vidi nobenega nasilja pri udarcih s palico, klofutah, lasanju itd., tako kot izhaja to iz pravnomočne sodbe sodišča, ki ima prav tako značaj javne listine, kar tožnik opravičuje oziroma razlaga z zaščito interesov hčere oziroma vzgoje otrok, pri tem pa ne vidi, da gre za njegovo nedopustno ravnanje, zaradi česar so mu bili izrečeni ukrepi pripora, prepovedi približevanja in tudi obveznost, da se tožnik z ženo v času preizkusne dobe udeležuje družinske terapije. Tožena stranka kot neutemeljene zavrača tožbene očitke, da je prav te okoliščine, ki niso izrecno navedene v določilih ZOro-1, vzela za podlago za odvzem orožja in orožnih listin. To po njenem mnenju ne vzdrži, saj je iz obrazložitve razvidno, da so navedene okoliščine uporabljene le v toliko, da so bili ovrženi pritožbeni razlogi, s katerimi je tožnik želel omiliti svoja ravnanja. Meni, da si tožnik napačno razlaga določila 14. in 58. člena ZOro-1, ko trdi, da v njegovem primeru ni bilo podlage za odvzem orožja, češ da orožje ni bilo prisotno pri storitvi kaznivega dejanja in prekrška. Vendar tožena stranka izpostavlja, da slovenski pravni red ne dopušča nasilja, v primeru pa, da gre pri tem še za posest orožja, pa pravni red pristojnemu organu nalaga dolžnost, da takšni osebi orožje takoj odvzame.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 4. 1. 2012 vztraja pri tožbenih navedbah ter dodatno navaja, da se je njegovo ravnanje do okolice in družine v zadnjem letu in pol spremenilo in da si je poiskal strokovno pomoč, da skrbi za svoje otroke in ima do njih ljubeč odnos ter z njimi skupaj živi in jih preživlja. V tem obdobju zoper njega ni bil uveden noben nov postopek o prekršku in kazenski postopek, kar kaže, da se je njegovo ravnanje in obnašanje spremenilo, ne gre pa zanemariti dejstva, da je vseskozi orožje skrbno hranil in ga varoval. K točki 1:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Iz podatkov v tožbi, listinah predloženih upravnih spisov in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je bil tožnik s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem št. ..., ki je postala pravnomočna z dne 17. 2. 2011, obsojen za kazniva dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po 2. in 1. odstavku 192. člena KZ-1, in sicer s pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom na zaporno kazen 1 leto in 1 mesec zapora, ki pa se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi 4 leta po pravnomočnosti sodbe tožnik ne bo storil novega kaznivega dejanja. Prav tako ni sporno, da je bil tožnik s strani prekrškovnega organa – Policijske postaje Krško kaznovan z globo zaradi storitve prekrška po 1. odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru zaradi nasilnega in drznega vedenja s plačilnim nalogom št. 91851742 z dne 16. 7. 2010, ki je postal pravnomočen 27. 7. 2010. V obravnavani zadevi tudi ni sporno, da je bil prvostopni upravni organ dne 3. 9. 2010 obveščen, da je bilo tožniku zaseženo v izreku izpodbijane odločbe navedeno orožje in orožne listine zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj z elementi nasilja v družini ter da je bilo navedeno orožje in orožne listine izročeno še istega dne v hrambo prvostopnemu organu.

8. Zakon o orožju (ZOro-1, Uradni list RS, št. 61/2000 in nadaljnji) v 58. členu določa, da pristojni organ odvzame orožje in orožne listine posamezniku, ki ne izpolnjuje več pogojev iz 2. do 6. točke 2. odstavka 14. člena tega zakona; v 15. členu pa ZOro-1 še določa, da so zadržki javnega reda podani, če je posameznik pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje z elementi nasilja, ki se preganja po uradni dolžnosti (1. alinea) ali če je posameznik pravnomočno obsojen za prekršek zoper javni red in mir z elementi nasilja (2. alinea). Zakonodajalec je nadalje z določbo 2. odstavka 16. člena ZOro-1 določil, da posameznik ni v nobenem primeru zanesljiv, če je pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, zaradi katerega je neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem ali je od njega mogoče pričakovati, da bo orožje zlorabil (1. alinea), kot tudi, če mu je bila odvzeta poslovna sposobnost (2. alinea), ali če je odvisen od alkohola ali mamil (3. alinea), kot tudi, če okoliščine, v katerih živi, kažejo, da ni primeren za posedovanje orožja (4. alinea).

9. Glede na to, da je bilo v obravnavani sporni zadevi na podlagi pravnomočne odločbe prekrškovnega organa ugotovljeno, da je bil tožnik s pravnomočno odločbo na podlagi 1. odstavka 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru obsojen za prekršek zoper javni red in mir z elementi nasilja v smislu 2. alinee 1. odstavka 15. člena ZOro-1, so pri njem brez vsakega dvoma podani zadržki javnega reda iz 2. točke 2. odstavka 14. člena ZOro-1, kot je to pravilno ugotovil že prvostopni organ. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita, tožbeni ugovor, da je upravni organ prve stopnje nepravilno uporabil materialno pravo, pa glede na navedeno sodišče zavrača kot neutemeljen, saj je prvostopni organ po tem, ko je bil obveščen, da je tožniku Policijska uprava Krško dne 3. 9. 2010 zasegla navedeno orožje in orožne listine zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj z elementi nasilja v družini ter je bilo navedeno orožje še istega dne prvostopnemu organu izročeno v hrambo v skladu z določili 3. alinee 62. člena ter 63. in 64. člena ZOro-1, tako v obravnavani zadevi postopal pravilno in v skladu s citiranimi določili ZOro-1, na katere se je pri svoji odločitvi oprl in jih tudi citira v svoji obrazložitvi, kot je predhodno povzeta. Neutemeljen pa je tudi tožbeni ugovor glede nepravilne ugotovitve dejanskega stanja oziroma napačnega sklepa o dejanskem stanju, češ da je bil tožniku izdan zgolj en (pravnomočen) plačilni nalog za prekršek zaradi verbalnega konflikta brez fizičnega nasilja, kar naj ne bi zadostovalo za izrečeni ukrep odvzema orožja in orožnih listin, saj je po mnenju sodišča iz citirane 2. alinee 1. odstavka 15. člena v povezavi z 2. točko 2. odstavka 14. člena ZOro-1 že zgolj z uporabo jezikovne oziroma gramatikalne metode razlage zakonskega besedila popolnoma jasno in nedvoumno izhaja, da zadostuje za odvzem orožja na podlagi 58. člena ZOro-1, za kar gre v obravnavanem primeru, že zgolj obstoj ene pravnomočne odločbe za prekršek zoper javni red in mir z elementi nasilja. Iz besedila 2. alinee 1. odstavka 15. člena ZOro-1 namreč ne izhaja, da bi zakonodajalec kakorkoli razločeval navedene elemente nasilja glede na fizično ali verbalno oziroma drugo nasilje, temveč je povsem jasno določil, da so zadržki javnega reda v vsakem primeru podani, „če je posameznik s pravnomočno odločbo obsojen za prekršek zoper javni red in mir z elementi nasilja“. Sodišče pri tem pripominja, da je upravni organ prve stopnje v zadevi odločil na podlagi dejanskega stanja in veljavne zakonodaje v času izdaje izpodbijane odločbe, zato morebitne kasnejše spremembe v obnašanju tožnika (med časom trajanja preizkusne dobe po izrečeni pogojni kazenski sodbi Okrožnega sodišča v Krškem št. ..., ki je postala pravnomočna 17. 2. 2011) na pravilnost odločitve v obravnavani sporni zadevi ne morejo vplivati. V ostalem delu sodišče sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in, da se izogne ponavljanju, ponovno ne navaja razlogov, ki sta jih za svojo odločitev pravilno navedla že oba upravna organa prve in druge stopnje. Sodišče zato v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki je po presoji sodišča pravilna in zakonita ter ima oporo v citiranih materialnih predpisih in izhaja iz podatkov v predloženih upravnih spisih, saj se sodišče strinja z razlogi, ki jih je za odločitev navedel že upravni organ, zato se nanje, da jih ne ponavlja, zgolj sklicuje na podlagi pooblastila iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1. 10. Ker je sodišče v obravnavanem primeru tožbo zavrnilo, pogoji za odločanje o sporu polne jurisdikcije iz 65. člena ZUS-1 niso podani.

11. Sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji izpodbijane odločbe pravilno ugotovljeno ter da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki 2:

12. Izrek o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka v primeru kot je obravnavani, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže. Ker tožnik zaradi zavrnitve tožbe do povrnitve stroškov ni upravičen, se sodišče tudi ni spuščalo v presojo stroškovnika, priloženega tožbi, ki se nanaša na zahtevano višino povračila stroškov.