Jedro

Tožbe z nedoločenim zahtevkom ni mogoče zavrniti, saj je popolnost tožbe procesna predpostavka in do odločanja o utemeljenosti zahtevka niti ne more priti. Nepopolno tožbo mora sodišče poslati tožeči stranki v dopolnitev, v kolikor pa je zahtevek tudi potem nedoločen, je potrebno tožbo zavreči. Zahtevku ne prenehanje kršitev osebnostnih pravic je mogoče ugoditi samo, kolikor je grožnja kršitve določene osebne dobrine ali ponovitve kršitve dovolj konkretna.

Določba 285. člena ZPP ne daje podlage za zaključek, da bi moralo sodišče tožečo stranko poučevati, kako se pravilno oblikuje tožbeni zahtevek. Ukrepi materialno procesnega vodstva zadevajo vprašanje meritorne obravnave zahtevka, vprašanje nedoločenosti pa je šele procesna predpostavka za takšno obravnavo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na: - prekomerno gledanje v tožničino stanovanje, tako podnevi kot ponoči, - hrupno ropotanje s ključi po njenih oknih in stenah, - hrupno zapiranje vrat ter hrupne hoje r a z v e l j a v i in v tem delu tožba z a v r ž e. II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem se je dolžan toženec vzdržati nastanka nadaljnje škode ali vznemirjanja v breme tožnice, ki grozi ter je že nastalo, in se nanaša na njegovo prekomerno gledanje v njeno stanovanje, tako podnevi kot ponoči, dajanje neprimernih opazk, žaljivk ter zmerjanj, hrupnega ropotanja s ključi po njenih oknih in stenah, hrupnega zapiranja vrat ter hrupne hoje, metanja smeti ter metanja rezil za nože pred tožničina okna, kar onemogoča normalno gibanje po travi skupnega dvorišča, hrupnega parkiranja pred stanovanjem tožnice, spuščanja fekalij po žlebu, ki teče tik ob njenem stanovanju in povzroča prekomeren smrad, ter pihanje prahu v tožničino stanovanje, kar vse moti njeno zbranost, mir, duševno ravnovesje in integriteto, v nasprotnem primeru pa se bo v korist tožnice s sodno odločbo izrekla denarna kazen v višini 5.000,00 EUR. Tožnica je dolžna tožencu povrniti njegove pravdne stroške v višini 46,64 EUR.

Pritožbo vlaga tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in zaradi kršitve ustavnih pravic ter v bistvenem navaja, da sodišče ni podalo razlogov glede odločilnih dejstev, saj ni pojasnilo, kako vrednoti tožničino zatrjevanje, da toženec izvršuje v tožbenem zahtevku opisana dejanja, kar traja že dlje časa in je nevzdržno. Ni se izreklo, ali gre v danem primeru za kršitev njenih osebnostnih pravic in ali je na tej podlagi mogoče uporabiti materialno pravo. Prezrlo je, da je tožnica postavila tako prepovedni kot opustitveni zahtevek, s katerim zatrjuje in dokazuje, da ji na eni strani grozi dejanje, ki pomeni kršitev, na drugi strani pa obstoji nevarnost, da se bo kršitev ponovila. Napačna je odločitev tudi v delu, ki se nanaša na pihanje prahu v stanovanje tožnice, saj se je to dogajalo leta 2007, to je torej tedaj, ko je bila tožba vložena, sojenje pa se nanaša na čas vložitve tožbe ter na okoliščine, ki so bile prisotne v tem časovnem trenutku. V nasprotju s podatki spisa je obrazložitev, da nobena priča ni videla toženca, da bi onesnaževal skupne površine, saj sta o tem izpovedali priča MP in tožnica sama. Nejasno je stališče, da naj bi postal pravnomočen le izrek delne zamudne sodbe, ne pa tudi njena obrazložitev. Podlaga predmetne sodbe namreč temelji na identičnem dejanskem stanju kot zamudna sodba. V kolikor je sodišče ocenilo, da je del tožbenega zahtevka nedoločen, bi moralo tožnico v okviru materialno procesnega vodstva opozoriti na možnost dopolnitve navedb, saj ji je bila tako odvzeta pravica do izjave. Pa tudi sicer bi moralo nedoločen zahtevek zavreči in ne zavrniti. Toženec nenazadnje niti ni oporekal tožničinim trditvam na argumentiran način. Sodišče bi moralo opraviti ogled kraja, da bi se lahko prepričalo o tem, ali je trava dejansko onesnažena in kdo jo onesnažuje. Napačna je tudi odločitev o stroških, saj ni jasno, kako je sodišče prišlo do 39% oziroma 61% deleža pravdnih stroškov, pa tudi vrednost spornega predmeta ni 9.000,00 EUR, ker del zahtevka predstavlja denarno kazen, kar ne sodi v domeno višine sporne vrednosti. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ali podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka je v predmetnem sporu postavila tako odškodninski tožbeni zahtevek kot tudi prepovednega in opustitvenega, pri čemer je sodišče o prvem odločilo z delno zamudno sodbo in tožnici prisodilo odškodnino za negmotno škodo v višini 2.500,00 EUR. Izdaja zamudne sodbe izhaja iz procesne predpostavke, da tožena stranka priznava dejstva, navedena v tožbi (sistem afirmativne litiskontestacije). Slednje izhaja tako iz določbe 318. člena ZPP kot iz določbe drugega odstavka 338. člena ZPP, po katerem zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ravno zaradi specifične procesne ureditve zamudne sodbe, obravnavane predpostavke ni mogoče širiti tudi na situacije, ko se o delu tožbenega zahtevka odloča v okviru rednega pravdnega postopka. V kolikor tožena stranka poda odgovor na tožbo, je potrebno ugotavljati vsa sporna dejstva, od katerih je odvisna presoja utemeljenosti tožbenega zahtevka. Nenazadnje gre dodati, da je materialna podlaga vtoževanih zahtevkov drugačna (odškodninski zahtevek temelji na 179. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), prepovedni na 133. členu OZ, opustitveni pa na 134. člen OZ), torej so posledično različna tudi pravno relevantna dejstva za odločitev o njih. Tako tudi iz tega razloga ni mogoče šteti, da toženec priznava dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost opustitvenega in prepovednega zahtevka. Sodišče prav tako ni zagrešilo zatrjevane kršitve po 212. in 214. členu ZPP, saj je toženec vse tožničine navedbe konkretizirano prerekal že v odgovoru na tožbo, pri čemer je nekatere uveljavljane kršitve osebnostnih pravic v celoti zanikal, za druge (glede hrupnega parkiranja, hrupne hoje in zapiranja vrat) pa je trdil, da ne presegajo običajne mere.

Pritožba neutemeljeno meni, da se sodišče ni opredelilo do vprašanja, ali so bile tožnici kršene njene osebnostne pravice, kot tudi do vprašanja pravilne uporabe materialnega prava. Sodišče se že uvodoma povsem decidirano opredeli, da materialno podlago za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka predstavljata določbi 133. in 134. člena OZ, saj tožnica zahteva odstranitev vira nevarnosti, od katerega njej in njenim bližnjim grozi večja škoda, pa tudi prenehanje izvrševanja dejanj, s katerimi se krši nedotakljivost njene osebnosti, osebnega in družinskega življenja. S pravilno razlago navedenih pravnih pravil, je mogoče zahtevku po navedenih podlagah ugoditi samo pod pogojem, da tožnici grozi dejanska in neposredna (večja) škodna nevarnost ali vznemirjanje (133. člen OZ) oziroma je grožnja kršitve določene osebne dobrine ali ponovitve kršitve dovolj konkretna (134. člen OZ). Sodišče je ob takšnih materialnopravnih izhodiščih pravilno zaključilo, da zahtevani pogoj ni izpolnjen v delu, ki se nanaša na prenehanje izražanja neprimernih opazk, žaljivk in zmerjanj, pihanja prahu v njeno stanovanje ter hrupnega parkiranja. Vsega navedenega namreč toženec ne počne več, temveč se je to dogajalo v preteklosti. Dokazni postopek je glede izražanja neprimernih opazk pokazal, da se je to zgodilo le enkrat ali dvakrat v preteklosti, glede parkiranja je tožnica sama izpovedala, da toženec sploh več nima vozila (v tem delu sodba niti ni konkretizirano izpodbijana), pihanje prahu v stanovanje pa se je dogajalo v letu 2007, ko je toženec urejal sredozemski vrt, kar je prav tako izpovedala tožnica sama. Pritožba nima prav, da se o utemeljenosti zahtevka odloča po času vložitve tožbe, saj je relevantno stanje v času glavne obravnave. Ker škodna nevarnost (v zgoraj obravnavnem obsegu) tedaj ni več grozila, je sodišče tožbeni zahtevek po obeh pravnih podlagah utemeljeno zavrnilo.

V delu, ki se nanaša na spuščanje fekalij po žlebu in metanja smeti ter rezil za nože pod tožničino okno, je sodišče zaključilo, da tožnica navedenih ravnanj toženca ni dokazala. Pritožbeno sodišče se s takšno dokazno oceno strinja, sicer pa pritožnica izpodbija le zaključek glede metanja smeti in rezil pod tožničino okno, kjer sodišču očita kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je namreč obrazložilo, da takšnih ravnanj ni potrdila nobena priča, čemur velja pritrditi. Tudi priča MP, ki jo izpostavlja pritožba, je izrecno izpovedala, da toženca ni videla pri metanju rezil čez živo mejo. Kot nepotrebnega je utemeljeno zavrnilo predlog za ogled kraja, saj je lahko na podlagi že izvedenega dokaznega postopka (niti ena priča ni potrdila takšnega ravnanja toženca) s stopnjo prepričanja prišlo do zaključka v obravnavanem delu tožbenega zahtevka.

Sodišče je sledilo tožničinim trditvam, da toženec prekomerno gleda v njeno stanovanje, hrupno hodi, hrupno zapira vrata ter hrupno ropota s ključi po njenih oknih in stenah, kar bi narekovalo uporabo 134. člena OZ, vendar pa je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo, kajti iz tožbenega zahtevka (niti iz navedb tožbe) ni mogoče ugotoviti, koliko časa sme toženec gledati v njeno stanovanje, da je to še znosno, niti kakšna je jakost hrupa, da bi se štelo, da sta toženčeva hoja in rožljanje s ključi hrupna. Tožbeni zahtevek je torej v tem delu postavljen nedoločeno (prvi odstavek 180. člena ZPP). Tožnica je bila že s sklepom z dne 10.4.2008 pozvana, da tožbeni zahtevek v tem delu popravi (prvi odstavek 108. člena ZPP) tako, da bo natančno opredeljeno, na kakšno ravnanje se predlagana prepoved nanaša. To je tožnica sicer storila, vendar je zahtevek v obravnavanem delu kljub temu ostal nedoločen, saj vsebuje splošne pojme (hrupno ropotanje, prekomerno gledanje), ki puščajo dvom o tem, kakšna obveznost ustreza postavljenemu tožbenemu zahtevku. Sedaj postavljeni zahtevek bi namreč vsebinsko odločanje prenesel iz pravdnega v izvršilni postopek, s čimer se pod vprašaj postavlja tudi njegova izvršljivost. Pravilno postavljen je tako zgolj zahtevek, v katerem tožeča stranka konkretno navede stanje, ki ga želi doseči (prim. A. Galič: ZPP s komentarjem, GV založba 2006, 2. knjiga, str. 123-124). Pritožba pa utemeljeno opozarja, da nedoločenost zahtevka ne terja njegove zavrnitve, temveč je potrebno tožbo iz takšnega razloga zavreči (peti odstavek 108. člena ZPP). Pritožnica napačno meni, da bi moralo sodišče predhodno opraviti ukrepe materialnega vodstva pravde po 285. členu ZPP, saj se v tem okviru razčiščujejo in dopolnjuje navedbe strank ter dokazila in dajejo pojasnila, da se čimbolj razčisti dejansko stanje zadeve. Določba torej ne daje podlage za zaključek, da bi moralo sodišče tožečo stranko poučevati, kako se pravilno oblikuje tožbeni zahtevek. S tem bi nenazadnje kršilo načelo nepristranskosti in enakega obravnavanja strank. Potrebno pa je še pojasniti, da ukrepi materialno procesnega vodstva zadevajo vprašanje meritorne obravnave zahtevka, vprašanje nedoločenosti pa je šele procesna predpostavka za takšno obravnavo (prim. Cp 891/2008, I Cp 534/2006, I Cp 436/99). Tožba mora torej biti popolna, da je sploh sposobna za obravnavo, tudi po 285. členu ZPP. Zaradi vsega navedenega je bilo potrebno poseči v odločbo sodišča prve stopnje tako, da se jo v delu, ki se nanaša na prekomerno gledanje v tožničino stanovanje, hrupno zapiranje vrat, hrupne hoje ter hrupnega rožljanja s ključi, razveljavi in v tem delu tožba zavrže (prvi odstavek 351. člena ZPP).

Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče se je pri določitvi vrednosti spornega predmeta oprlo na oceno tožeče stranke same, saj je bil zahtevek delno denaren (odškodnina), delno pa je šlo za nedenarni zahtevek (opustitveni in prepovedni). V takem primeru je namreč odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo v tožbi navede tožeča stranka (drugi odstavek 44. člena ZPP). Pravilno je porazdelilo tudi razmerje uspeha, ker je moralo pri stroških upoštevati tudi uspeh tožeče stranke z zamudno sodbo (odločitev o stroških je bila pridržana za končno odločbo). Tožnica je po temelju uspela 50%, saj je z odškodninskim zahtevkom po temelju uspela, s prepovednim in opustitvenim pa ne, po višini pa je uspela v le 28%, skupaj tako z 39% postavljenega zahtevka.

Ker v preostalem pritožba ni utemeljena, jo je sodišče zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP). Ker je tožnica s pritožbo uspela s sorazmerno majhnim delom, je dolžna sama nositi svoje stroške postopka pred sodiščem druge stopnje (tretji odstavek 154. člena ZPP).