Jedro

Tožeča stranka je bila pozvana, da sodišču dostavi podatke o svojem premoženjskem stanju, ki bi obsegalo podatke o stvareh v njeni lasti, njenih terjatvah in o drugih premoženjskih pravicah, podatke o stanju na transakcijskih računih stranke in prilivih na te račune v zadnjih treh mesecih. Odzvala pa se je tako, da je sodišču poleg podatka o davčni in matični številki dostavila le izkaz poslovnega izida za obdobje od 1.1. do 31.12.2016 in bilanco stanja na dan 31.12.2016, ne da bi postavke iz teh izvidov kakorkoli obrazložila, ne v zvezi z njeno likvidnostjo, pa tudi ne glede unovčljivosti kratkoročnih finančnih naložb, ki so izhajale iz njene bilance stanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo (zoper sodbo) in ji naložilo, da v roku iz plačilnega naloga, ki bo izdan po pravnomočnosti tega sklepa, sodno takso plača. 2. Zoper odločitev o zavrnitvi predloga taksnega zavezanca se je pritožila tožeča stranka in jo izpodbijala iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navedla je, da je skladno s pozivom sodišča svoj predlog za oprostitev plačila sodne takse ustrezno dopolnila. Sodišče je pri presoji o zmožnosti plačila sodne takse upoštevalo le kratkoročne finančne naložbe, kot izhajajo iz podatkov za leto 2016, ni pa ugotavljalo, ali bi tožeča stranka na podlagi teh podatkov sodno takso v letu 2017 sploh lahko plačala. Tožeča stranka je dala sodišču soglasje za pridobitev vseh podatkov, a to ni preverjalo podatkov o njenih TRR računih, zato ni bilo dejansko stanje popolno in resnično ugotovljeno. Tožeča stranka ima trenutno blokiran TRR račun. Tudi sicer kratkoročne finančne nalože ne pomenijo, da je tožeča stranka zmožna plačati sodno takso, saj sodišče po drugi strani ni upoštevalo kratkoročnih obveznosti tožeče stranke.

3. O zadevi je odločalo Višje sodišče v Kopru, saj je bila v skladu s 105.a členom Zakona o sodiščih (ZS) na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 1465/2017, z dne 13.7.2017, prenesena iz Višjega sodišča v Ljubljani v reševanje na tukajšnje sodišče. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na pravdni stranki, ki predlaga oprostitev plačila sodne takse, je trditveno in dokazno breme za utemeljevanje (v smislu 11. člena ZST-1), da ji njeno premoženjsko stanje ne omogoča, da bi brez ogrožanja svoje dejavnosti lahko zagotovila plačilo sodne takse v celotnem znesku in takoj. Obveznost plačila sodne takse je namreč v zakonu določena kot splošna obveznost stranke, ki pred sodiščem predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja. Zato je stranka dolžna ob uveljavljanju izjeme od tega pravila podati vse navedbe in dokaze, da bi se lahko njena taksna obveznost zmanjšala ali časovno odložila1. 6. Tožeča stranka je v predlogu za oprostitev plačila sodne takse zapisala le, da prosi za to oprostitev. Sodišče jo je nato pozvalo, da svoj predlog dopolni, tako, da navede vse tiste podatke, ki jih zahteva 12. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1), pa tudi podatke o premoženjskem, finančnem in likvidnostnem stanju stranke iz prvega odstavka 12.b člena ZST-1, o katerih se ne vodijo zbirke podatkov (iz petega odstavka 12.a člena ZST-1). Tožeča stranka je torej bila pozvana, da sodišču dostavi podatke o svojem premoženjskem stanju, ki bi obsegalo podatke o stvareh v njeni lasti, njenih terjatvah in o drugih premoženjskih pravicah, podatke o stanju na transakcijskih računih stranke in prilivih na te račune v zadnjih treh mesecih. Odzvala pa se je tako, da je sodišču poleg podatka o davčni in matični številki dostavila le izkaz poslovnega izida za obdobje od 1.1. do 31.12.2016 in bilanco stanja na dan 31.12.2016, ne da bi postavke iz teh izvidov kakorkoli obrazložila, ne v zvezi z njeno likvidnostjo, pa tudi ne glede unovčljivosti kratkoročnih finančnih naložb, ki so izhajale iz njene bilance stanja. Zgolj na podlagi podatkov iz teh izvidov, da ima tožeča stranka na dan 31.12.2016 za 65.126,36 EUR kratkoročnih poslovnih terjatev in 588,20 EUR denarnih sredstev, ter da je po podatkih izkaza poslovnega izida v predhodnem letu imela iz naslova prodaje 114.287,30 EUR čistega prihodka, ni bilo niti po presoji pritožbenega sodišča mogoče narediti drugačnega zaključka, kot ga je naredilo prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu. Pritožnik, ki sodišču očita, da je upoštevalo le njegove kratkoročne finančne naložbe, ne pa tudi njegovih kratkoročnih obveznosti, bi moral zato, da bi svoj predlog za oprostitev plačila sodne takse utemeljil, podati dodatna pojasnila in navedbe npr. o tem, ali bi lahko svoje terjatve unovčil v tako kratkem obdobju in zakaj ne niti do višine, kolikor znaša njegova taksna obveznost (405,00 EUR).

7. Na koncu je pripisati še, da ne drži pritožbena trditev, da sodišča ob odločanju o predlogu za taksno oprostitev, sama preverijo transakcijske račune in stanje na njih, ne glede na to, kaj je taksni zavezanec v svojem predlogu navedel. Sodišče, ki odloča o izjemi glede pravila o plačilu sodnih taks (kot splošni obveznosti strank), se opre na podatke, ki jih pridobi z vpogledi v javne registre, podatke o stanju na TRR pa bi moral v okviru predloga za taksno oprostitev podati predlagatelj (4. alineja drugega odstavka 12. člena v zvezi z 2. alinejo prvega odstavka 12.b člena ZST-1), saj podatkov o tem iz javnih zbirk ni mogoče pridobiti.

8. Pritožbeni razlogi tožeče stranke so torej neutemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo, sklep sodišča prve stopnje pa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

1 Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, I Up 394/2013, z dne 26.2.2014.