Jedro

Tožeča stranka ni na poziv popravila tožbe in tudi na ugovore toženih strank, da tožba ni sklepčna, tožbe ni spremenila. Tožbeni zahtevek pa je premalo določen, saj gre za tožbo na nedopustnost izvršbe na predmetih dolžnika. Tožeča stranka teh predmetov ni specificirala, ni predložila rubežnega zapisnika. Dokazi, katere je predložila, pa so nedoločeni. Dokazi za nazaj, da je z nakupom nepremičnine tožeča stranka kupila tudi premičnine, pa so glede na vsebino dokazil, prirejeni za potrebe te pravde.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je izvršba I P 268/2012 Okrajnega sodišča v Ljubljani na premične stvari, ki so navedene v rubežnem in cenilnem zapisniku izvršitelja pod številko IZV (LJ) 047/2012, naštete (v izreku sodbe) in so se nahajale na naslovu C., ni dopustna. Naložilo je pravdne stroške tožeči stranki.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Tožnik je v pritožbi predložil notarsko listino in več računov. V pripravljalni vlogi 3. 3. 2014 pa je navedel, da je izključni lastnik nepremičnine parc. št. 191/24 od 14. 2. 2011 dalje in vseh premičnin. Na podlagi prodajne pogodbe z dne 11. 1. 2010 pa je šteti, da nepremičnina vsebuje vse premičnine. Torej so premične stvari, ki so bile predmet rubeža so bile v tej nepremičnine. Tožnik je s prodajalcem D. d.o.o. 12. 10. 2010 sklenil še aneks k prodajni pogodbi z dne 11. 1. 2010, pri čemer je v naslovu aneksa datum prodajne pogodbe napačno zapisan, kar je tožnik kot kupec s prodajalcem korigiral v obliki notarskega zapisa 11. 12. 2012. V aneksu je zgolj potrdil, da je bil predmet prvotne prodaje 11. 1. 2010 opremljena nepremičnina s premičninami, ki so bile predmet rubeža. To je ponovno potrdil v okviru izjave v obliki notarskega zapisa 11. 12. 2012, ki predstavlja resničnost vsebine. Tožnik z aneksom in izjavo v obliki notarskega zapisa ni spreminjal prvotne prodajne pogodbe in predmeta, šlo je za prodajo opremljene nepremičnine vključno s premičninami. Zato je dopustna načelna povezanost zemljišča po 8. členu SPZ oziroma na podlagi klavzule „videno – kupljeno“. Rubež je bil izveden 19. 6. 2012, torej po prenosu lastninske pravice. Tožnik je v pripravljalni vlogi 3. 3. 2014 pojasnil, da je predložil račune, ki dokazujejo, da so bile vse premičnine kupljene s strani podjetja D. d.o.o., lastninska pravica pa od njih prenesena na tožnika. Račun je listina, ki izkazuje lastništvo premičnine, ki je navedena na računu. Lastništvo pa se prenese tudi s posestjo. Zato je tožnik bil lastnik. Ni bil pa dolžnik. Rubežni cenilni zapisnik je prejel D. V. 19. 6. 2012, pošto pa je prevzel 22. 7. 2012. Navedeni zapisnik ni bil vročen tožniku in zato ga ni mogel predložiti v spis. Zapisnik ni pogoj za predmetni postopek. Pomemben je datum vložitve tožbe 24. 11. 2013, ugovor tretjega pa je bil 26. 6. 2012, torej po sklenitvi prodajne pogodbe in aneksa. Tožnik je torej imel lastništvo pred izvedbo rubeža. Stranke pravnega razmerja niso spreminjale. Tožene stranke samim računom ne oporekajo, kar pomeni, da jih priznavajo. Ugovori toženih strank, da premičnine niso potrebne gospodarski družbi, niso pravilni. Če je tožnik premičnine kupil kot pravni subjekt ni pomembno, ali jih uporablja pri gospodarski dejavnosti. Sodišče je neutemeljeno sledilo navedbam toženih strank o efektivnosti sklenjenih pravnih poslov. Pravni posli so veljavni, saj niso izpodbiti. Sodišče se je v 9. točki obrazložitve postavilo na stališče, da je tožba pavšalna in nesklepčna, ker tožnik med dokaznimi listinami ni predlagal ali predložil rubežnega in cenilnega zapisnika in se ni opredelil do listin, ki bi dokazovale lastninsko pravico. To je absurdno, saj zapisnik ni listina, ki dokazuje lastninsko pravna upravičenja. V tožbi je jasno navedel, kaj dokazuje z računi v spisu. Sodišče napačno tolmači materialnoprocesno vodsto pravde. Drži, da je tožnika zastopal odvetnik, vendar ne celotni postopek. Iz spisa izhaja, da je do prenehanja pooblastilnega razmerja prišlo pred prvim narokom, kar je imelo za posledico, da se je tožnik naroka udeležil sam. Sodišče bi moralo prava neuki stranki v okviru materialnega procesnega vodstva pravde podati jasna navodila, zato je kršeno načelo enakopravnosti strank in načelo kontradiktornosti. Tožnik je bil postavljen v podrejeni položaj. Če je tožba nesklepčna, bi sodišče moralo tožnika opozoriti. Neutemeljen je sklep sodišča, da tožnik ob opravi rubeža ni razpolagal z dokumentom, ki bi dokazoval lastništvo. Iz samega zapisnika izhaja, da je izvršitelj prejel določene listine, ki izkazujejo lastništvo nad premičninami. Dejstvo je, da bi tožnik navedene listine moral izkazati v okviru tega postopka, saj so tožene stranke nasprotovale v okviru izvršilnega postopka. Izvršilno sodišče je zato moralo izdati napotitveni sklep za ta postopek. Ni pomembno, da tožnik ni nasprotoval ugovoru toženih strank, saj sta direktor in lastnik podjetja D. d.o.o. in tožnik zakonca. Sporna je odločitev sodišča, da bi morali biti pravni posli med tožnikom in podjetjem D. d.o.o. sklenjeni v obliki izvršljivega notarskega zapisa, kot velja za pravne posle med zakoncema. Obe stranki sta bili gospodarski družbi, ki sta sklepali prodajno pogodbo in zato ni potrebe, da bi šlo za urejanje razmerij med zakoncema. Za te pravne posle ni predpisana posebna oblika. Sodišče bi moralo tožnika kot laično osebo pozvati, da odpravi nesklepčnost tožbe in to na prvem in edinem naroku.

3. Prvo in drugo tožena stranka sta na vročeno pritožbo odgovorili in predlagata zavrnitev. Navajata, da gre za zavajanje tožeče stranke. V izjavi so overjena neresnična dejstva. Iz klavzule „videno – kupljeno“ pa ni moč sklepati, da so zarubljene stvari last tožnika. Tožnik nepremičnine nima v posesti, posest naj bi pridobil šele leta 2057, čez 42 let. Do 1. 7. 2057 pa bo nepremičnina oddana v najem. Najemnica S. V. pa je prevzela nepremičnino v posest 5. 7. 1999. Poleg nje pa imajo družinski člani tudi pravico najema, in sicer zakonski partner D. V., hčere in sinovi. Na koncu odgovora na pritožbo, ki je naslovljena kot odgovor prvo in drugo tožene stranke na pritožbo tožeče stranke, je podpisana tretje tožena stranka.

4. Ker je vlogo na listovni številki 139 vložil pooblaščenec tretje tožene stranke, je pritožbeno sodišče ta odgovor štelo kot odgovor tretje tožene stranke.

5. Na vročeno pritožbo je odgovorila po novem pooblaščencu prvo in drugo tožena stranka in sta tudi na vlogi podpisani. Predlaga zavrnitev pritožbe in se strinja s sodbo okrajnega sodišča. Zmotno se tožeča stranka sklicuje na pogodbo in aneks, ki je antidatiran, izjava 11. 12. 2012 pa overja neresnična dejstva. Ponavlja navedbe o pogodbi, kot jih je podala tretje tožena stranka v odgovoru na pritožbo. Tožeča stranka bi lahko priložila zapisnik o rubežu in cenilni zapisnik izvršitelja, a tega ni storila, saj bi sodišče ugotovilo pravo vrednost, katero zahtevo tožnik in to je 27.450,00 EUR. To bi pomenilo višjo sodno takso. Zakonca V. kot direktorja svojih družb sta sklenila kupoprodajno pogodbo o spremembi lastništva na stanovanjski vili ... V resnici je šlo za neodplačen posel, kajti tožnik kot kupec od prodajalca D. d.o.o. ni nikoli nakazal kupnine. Zakonca V. sta se izogibala izpolnitvi obveznosti do upnikov.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke iz razloga, da je tožba nesklepčna. Nato je pa dodalo, tudi če bi bila tožba sklepčna, jasen tožbeni zahtevek ne bi bil utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče najprej presojalo izpodbijano sodbo glede nesklepčnosti tožbe.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za sklepčnost tožbe treba, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Pravilno tudi opozarja, da bi tožeča stranka morala, zlasti po pozivu sodišča s sklepom z dne 16. 7. 2014, postaviti določen zahtevek glede glavne in stranskih terjatev, dejstva, na katere opira svoj zahtevek, dokazila, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo in dopolniti tožbo tako, da določno oblikuje zahtevek, o katerem naj odloči sodišče. V tožbi naj bi navedla toliko dejstev, da le-ta omogočajo jasno identifikacijo zahtevka in njegovo ločitev o morebitnih drugih zahtevkov (7. točka sklepa z dne 16. 7. 2014). Tožeča stranka je nato tožbo popravila po odvetniku z vlogo z dne 1. 9. 2014 (list. št. 29). Tožene stranke so ugovarjale nesklepčnost vloge tožeče stranke in zatrjevale, da naj tožeča stranka predloži uradno finančno dokumentacijo v skladu s pravili davčnega in računovodskega prava. V takšni procesni situaciji ima sodišče prve stopnje prav, da tožeča stranka ni predložila cenilnega zapisnika pod št. IZV (LJ) 047/2012 in tega ni predlagala kot dokaz. Tožeča stranka se je le sklicevala na devet računov, ki niso bili specificirani in se ne da razbrati, kaj je bilo z njimi plačano. Sodišče prve stopnje ima prav, da bi moral biti zahtevek oblikovan tako, da se natančno specificira predmete in predloži ustrezne listine, ki dokazujejo lastninsko pravico. Sodišče prve stopnje ni moglo še enkrat opozarjati tožeče stranke o nesklepčnosti tožbe, saj so na to že opozorile tožene stranke v odgovorih na tožbo. Drugačno stališče bi pomenilo pristranskost sodišča in poučevanje tožeče stranke. Ta je dopolnjevala tožbo po odvetniku. Zmotno meni pritožba, da je kršeno razpravno načelo in načelo dostopa do sodišča. Pravno relevantna dejstva, ki so nujni zakonski dejanski stan za tožbo na nedopustnost izvršbe, so v zakonu določena. Ko tožena stranka opozori na nesklepčnost tožbe, sodišče pa je pred tem že vrnilo tožbo v popravo, sodišče prve stopnje ne more več opozarjati tožečo stranko na nesklepčnost tožbe. Ko je sodišče prve stopnje vrnilo tožbo v popravo in ko sta toženi stranki ugovarjali nesklepčnost tožbe, je imela tožeče stranke dovolj informacij, da bi lahko dopolnila tožbene navedbe, dokazne predloge in tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje ne sme zapolniti vrzeli v dejanskih navedbah, sodnikova nepristranskost pa bi bila dvomljiva tudi v primeru, ko bi stranko spodbudil, da spremeni tožbeni temelj ali uveljavlja nove ugovore.(1) V konkretnem primeru bi vzpodbujanje tožeče stranke, da substancira posamezne premičnine, navaja naj določene dokazuje in da predloži zapisnik o zarubljenih predmetih ter drugačne račune, neuravnoteženo oziroma bi se premaknilo sodišče na stran tožeče stranke. Zato pritožba nima prav, da je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb ZPP iz 285. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da četudi bi bili predmeti pravilno našteti, tožbeni zahtevek ne bi bil utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo dokaz tožeče stranke, ko se je sklicevalo na pogodbo med tožečo stranko kot kupcem in D. d.o.o. kot prodajalcem z dne 11. 12. 2010 z overovitvijo 11. 1. 2010. Sodišče je vpogledalo v notarski zapis 11. 12. 2012 in iz katerega izhaja, da je tožeča stranka 11. 1. 2010 z družbo D. d.o.o. sklenila kupoprodajno pogodbo za nakup nepremičnine, v prodajni ceni vključila tudi vso opremo in da je lastninska pravica na vseh premičninah prešla na kupca z dnem vpisa lastninske pravice 14. 2. 2011. Sodišče pravilno ugotavlja, da za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini ne zadošča, da posameznik razpolaga s kupoprodajno pogodbo in da je ta overjena, ampak mora biti ustrezen vpis v zemljiško knjigo. Vendar ugotavlja, da iz predloženih pogodb ne izhaja, katere so bile premičnine, ki so v trenutku prenosa lastninske pravice bile v hiši, ki je bila predmet kupoprodajne pogodbe. Zmotno meni pritožba, da zadostuje klavzula „videno – kupljeno“. Ta klavzula ne pomeni, da je kupec pridobil vse premičnine v hiši. Sodišče prve stopnje je tudi naredilo datumsko analizo predloženih pogodbo in ugotovilo, da tožeča stranka ob opravi rubeža ni razpolagala z nobenim dokumentom, ki bi dokazoval lastništvo teh premičnin. Rubež je bil opravljen 19. 6. 2012; notarski zapis 11. 12. 2012. Med izvršilnim postopkom se tožeča stranka na te listine ni sklicevala in sodišče sklepa, da teh listin ni bilo oziroma so prirejene oziroma fiktivne. Ni odveč dodati, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta bila direktorja in lastnika podjetij N. d.o.o. in D. d.o.o. zakonca. Ko je pogodba fiktivna, je brez pravnega učinka (50. člen OZ). Le v pojasnilo pritožbi je treba dodati, da po 3. členu pogodbe, katero je predložila tožeča stranka, se pogodbeni stranki sporazumeta, da kupec prevzame nepremičnino v posest po izteku najemnega razmerja, to je po 1. 7. 2057. 10. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da pogodba, ki jo skleneta dve družbi, katerih direktorja sta zakonca, ni podvržena posebni obličnosti po 62. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Vendar je vsebina pogodb in samo dejstvo, da sta pogodbo sklepala zakonca ob analizi časovnega zaporedja listin takšna, da izkazuje sklep sodišča prve stopnje o navideznosti listin, ki so bile sklenjene za potrebe te pravde. Gre torej za dokazno oceno vseh predloženih dokazov.

11. Pritožba še trdi, da ker tožene stranke samim računom niso oporekale, so jih priznale in da to dokazuje lastništvo premičnin. Pritožba pri tem spregleda, da je tožena stranka prerekala lastništvo premičnin oziroma trdila, da fakture niso dokaz, saj tožnica ni v spis predložila davčnih, finančnih in drugih dokumentov, ki so potrebna za uveljavljanje lastništva. S tem je prerekala tožbene navedbe in predložene dokaze in ni res, da bi priznala zadostnost predloženih faktur. Trdila je tudi, da na posameznih računih ne piše, kaj je kupljeno.

12. Pritožba še trdi, da tožeča stranka ni prejela rubežnega in cenilnega zapisnika. To dejstvo ni dovolj, da tožeči stranki ne bi bilo treba tega dokaza predlagati. Tožeča stranka bi lahko predlagala ta dokaz, ki se nahaja v izvršilnem spisu. Pritožba zmotno trdi, da je na naroku 14. 10. 2014 sodišče moralo tožečo stranko opozoriti na nesklepčnost. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je bilo na naroku (s strani toženih strank) veliko govora o nesklepčnosti tožbe in o pomanjkljivosti izreka. Zato sodišče ni bilo dolžno zakonito zastopnico tožeče stranke na to še posebej opozarjati. Res je, da je na narok prišla le zakonita zastopnica tožeče stranke in da je odvetnik tožeče stranke pooblastilo odpovedal. Vendar je sodišče prve stopnje s sklepom o popravi tožbe in navedbe toženih strank o nesklepčnosti tožbe in nejasnosti zahtevka oziroma izvršljivosti, dovolj opozorilo tožečo stranko, da bi lahko dopolnila navedbe in predlaga dokaze ter specificirala tožbeni zahtevek. Kar pa je bilo predloženo v tej pravdi, pa je po stališču sodišča prve stopnje, kateremu pritrjuje pritožbeno sodišče, nezadostno za sklepčnost tožbe in za ugoditev tožbenemu zahtevku.

13. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih kršitev določb ZPP in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Izrek o stroških temelji na določbi 165. in 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožene stranke pa z odgovori niso pripomogle k rešitvi te pritožbe.

Op. št. (1): Primerjaj N. Betetto, ZPP s komentarjem, 2. knjiga, stran 586 in naslednje.