Jedro

Tožba v upravnem sporu zoper sklep predsednika Vrhovnega sodišča, s katerim je zavrnjen rokovni predlog, ni dopustna, ker ne gre za upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1.1 Z njim namreč ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke s področja upravnega prava, ampak gre za posebno pravno sredstvo za pospešitev sojenja (v okviru katerega predsednik sodišča glede na merila iz 4. člena ZVPSBNO ugotavlja, ali sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem v določeni zadevi). Prav tako ZVPSBNO, kot poseben zakon, ne določa, da bi bilo sodno varstvo zoper zavrnitev rokovnega predloga po tem zakonu zagotovljeno v upravnem sporu.

Iz ureditve odločanja o rokovnem predlogu izhaja, da o rokovnih predlogih odločajo višja sodišča od tistih, kjer se zadeve rešujejo, kar pomeni, da ima rokovni predlog funkcijo pravnega sredstva zoper odločitev o zavrnitvi nadzorstvene pritožbe. To potrjuje tudi predlog ZVPSBNO, ki rokovni predlog označuje kot sredstvo, ki istočasno vsebuje tako elemente sodnega varstva kot elemente pravnega sredstva. Glede na navedeno je torej sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotovljeno že z ZVPSBNO, kar pomeni, da vzporedno sodno varstvo v upravnem sporu glede na 1. člen ZUS-1 ni dopustno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožničino tožbo, vloženo zoper sklep predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. RoP 10/2020 z dne 1. 12. 2020, s katerim je bil zavrnjen tožničin rokovni predlog, vložen v zadevi II U 472/2019 istega sodišča. 2. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pojasnilo, da zoper sklep predsednika Vrhovnega sodišča, s katerim ta odloči o vloženem rokovnem predlogu, po izrecni določbi 13. člena Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) ni pritožbe, prav tako pa tudi ni zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu, saj sklep o zavrnitvi rokovnega predloga ne predstavlja dokončnega upravnega akta v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim bi bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice s področja upravnega prava. Prav tako navedeni sklep ne predstavlja kakšnega drugega akta, zoper katerega bi zakon predvideval sodno varstvo v upravnem sporu. Presodilo je, da ZVPSBNO celovito ureja pravno (sodno) varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v okviru posebnih pravnih sredstev in v njem ni podlage za upravni spor zoper zavrnitev teh sredstev, pri tem pa se je sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 184/2013 z dne 25. 9. 2013. Pojasnilo je, da je bil z izpodbijanim sklepom rokovni predlog zavrnjen po vsebini, zato tudi ne gre za procesni sklep, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da sklep o zavrnitvi rokovnega predloga ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedopustno zavrglo.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožba ni dopustna, ker je celovito varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotovljeno v okviru posebnih pravnih sredstev v ZVPSBNO. Meni, da sklep (pravilno sodba) Vrhovnega sodišča X Ips 184/2013 z dne 25. 9. 2013 ne obravnava enake situacije, kot je predmetna. Pojasnjuje, da je sklep predsednika Vrhovnega sodišča o rokovnem predlogu dokončen, da posega v njen pravni položaj in ima zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi 5. člena ZUS-1. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi, podrejeno pa izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

**K I. točki izreka**

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporno, ali je dopusten upravni spor zoper sklep predsednika Vrhovnega sodišča o zavrnitvi rokovnega predloga.

6. Pravno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je določeno v ZVPSBNO, ki med drugim ureja tudi sodno varstvo te pravice in pravično zadoščenje v primeru njene kršitve (drugi odstavek 1. člena ZVPSBNO). Pravna sredstva za varstvo navedene pravice so določena v 3. členu ZVPSBNO, in sicer so to pritožba s predlogom za pospešitev zadeve (nadzorstvena pritožba), predlog za določitev roka (rokovni predlog) in zahteva za pravično zadoščenje.

7. V skladu s prvim odstavkom 5. člena ZVPSBNO lahko stranka, če meni, da sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem, pri sodišču, ki obravnava zadevo, vloži pisno nadzorstveno pritožbo, o kateri odloča predsednik sodišča. Na podlagi prvega odstavka 8. člena ZVPSBNO lahko stranka pri sodišču, ki obravnava zadevo, vloži rokovni predlog iz razloga po prvem odstavku 5. člena tega zakona, če predsednik sodišča zavrne nadzorstveno pritožbo po prvem ali petem odstavku 6. člena tega zakona ali če nanjo ne odgovori stranki v dveh mesecih, ali če v tem roku ne pošlje obvestila iz četrtega odstavka 6. člena tega zakona ali če v rokih iz obvestila ali sklepa predsednika sodišča niso bila opravljena ustrezna postopkovna dejanja. Za odločanje o rokovnem predlogu glede zadev, ki jih obravnava okrajno sodišče, okrožno sodišče ali drugo sodišče prve stopnje, je pristojen predsednik višjega sodišča, v katerega sodno območje spada okrajno, okrožno ali drugo sodišče prve stopnje. V skladu z drugim odstavkom 9. člena ZVPSBNO pa je za odločanje o rokovnem predlogu glede zadev, ki jih obravnava višje sodišče ali sodišče s položajem višjega sodišča, pristojen predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožba v upravnem sporu zoper sklep predsednika Vrhovnega sodišča, s katerim je zavrnjen rokovni predlog, ni dopustna, ker ne gre za upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1.1 Z njim namreč ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke s področja upravnega prava, ampak gre za posebno pravno sredstvo za pospešitev sojenja (v okviru katerega predsednik sodišča glede na merila iz 4. člena ZVPSBNO ugotavlja, ali sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem v določeni zadevi). Prav tako ZVPSBNO, kot poseben zakon, ne določa, da bi bilo sodno varstvo zoper zavrnitev rokovnega predloga po tem zakonu zagotovljeno v upravnem sporu, kar je Vrhovno sodišče pojasnilo že v sodbi X Ips 184/2013 z dne 25. 9. 2013. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da navedena sodba ni relevantna za predmetno zadevo, ker ne obravnava enake situacije, kot je predmetna.

9. Vrhovno sodišče še dodaja, da iz ureditve odločanja o rokovnem predlogu izhaja, da o rokovnih predlogih odločajo višja sodišča od tistih, kjer se zadeve rešujejo, kar pomeni, da ima rokovni predlog funkcijo pravnega sredstva zoper odločitev o zavrnitvi nadzorstvene pritožbe. To potrjuje tudi predlog ZVPSBNO, ki rokovni predlog označuje kot sredstvo, ki istočasno vsebuje tako elemente sodnega varstva kot elemente pravnega sredstva.2 Glede na navedeno je torej sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotovljeno že z ZVPSBNO, kar pomeni, da vzporedno sodno varstvo v upravnem sporu glede na 1. člen3 ZUS-1 ni dopustno.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da ima pritožnica sodno varstvo na podlagi 5. člena ZUS-1, ki v drugem odstavku določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, v predmetni zadevi ne gre za procesni sklep, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan. Zato se pritožnica tudi neutemeljeno sklicuje na zadevi X Ips 183/2013 z dne 29. 5. 2014 in I Up 135/2019 z dne 15. 5. 2019, v katerih je Vrhovno sodišče odločalo o dopustnosti tožbe v upravnem sporu zoper sklep o zavrženju nadzorstvene pritožbe in ugotovilo, da je upravni spor dopusten, ker ob zavrženju nadzorstvene pritožbe stranka ne more vložiti rokovnega predloga, v predmetni zadevi pa je bilo vsebinsko odločeno tako o pritožničini nadzorstveni pritožbi kot tudi o rokovnem predlogu.

11. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

**K II. točki izreka**

12. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Ta določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek). 2 Predlog Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), EVA: 2006-2011-0002, Ljubljana, 6. 4. 2006, glej komentar k 11. členu. 3 Ta določa, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo.