Jedro

Presoja pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 26.10.2010 tožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 85,00 EUR s pp ter odškodnino za premoženjsko škodo v višini 145,16 EUR s pp (točka II izreka), v višjem delu pa je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (za znesek 16.915,00 EUR s pp) in odškodnine za premoženjsko škodo (za znesek 335,34 EUR s pripadki) zavrnilo (točka III izreka). S sklepom, opr. št. P 2013/2009 z dne 10.2.2011, pa je tožeči stranki v plačilo naložilo pravdne stroške tožene stranke v višini 737,32 EUR.

Iz vseh pritožbenih razlogov se je zoper zavrnilni del sodbe pravočasno pritožil tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu prisodi vso preostalo zahtevano odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo s pripadki (torej, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v delu, v katerem je bila izdana zavrnilna sodba). V pritožbi navaja, da je bila bistveno prenizko prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti. Čeprav se v tem obdobju ni zglasil pri zdravniku, je tožnik v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje bolečine trpel tudi v času med 10.9. in 4.11.2008. Ob zaslišanju je izpovedal, da se mu bolečine pojavljajo še danes, medtem ko je izvedenčeva ocena, da po omenjenem obdobju ni imel več bolečin (ker po 4.2.2009 ni opravil nobenega pregleda več) pavšalna. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo (oziroma se ni opredelilo do) neprerekanih trditev tožnika, da je imel od nezgode oziroma začetka zdravljenja težave s šumenjem in zvonjenjem v ušesih, bolečinami v ušesu, prav tako se je moral izogibati močenju desnega ušesa z vodo. Tudi prisojena odškodnina za strah je prenizka. Pri tem sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bil v konkretnem primeru tožnikov (primarni) strah bistveno večji zaradi samega poteka nesreče, saj se je zaradi tega ker je gumo odneslo v vetrobransko steklo njegovega avtomobila (pri čemer je nastal silovit pok) močno prestrašil. Prav tako ni bila upoštevana njegova izpovedba, da pri njem zaskrbljenost za izid zdravljenja traja še danes. Tožnik ima od nezgode dalje težave (in jih bo imel tudi v bodoče), o katerih je tudi izpovedal, ob svojem zaslišanju pa sta to potrdila tudi njegova žena J. H. in A. Š. Zato so njegove življenjske aktivnosti zmanjšane in mu gre pravična denarna odškodnina. Pri presoji tožnikove izpovedbe je sodišče prve stopnje ravnalo arbitrarno, saj je na 6. strani sodbe navedlo, da je bila njegova izpovedba prepričljiva, medtem ko je glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni upoštevalo. Tožnik se ne strinja niti z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da gre pri izgubi sluha, kakršna je bila pri njem ugotovljena, za starostno naglušnost. Njegov sluh je bil do nezgode brezhiben in je poslabšanje v celotnem obsegu posledica predmetne prometne nezgode. Ob pravilni uporabi materialnega prava, upoštevaje sodno prakso in načelo enakosti pred zakonom, bi mu morala biti prisojena vsa odškodnina iz naslova nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje je nadalje, kljub temu da takšne trditve ni postavila nobena od strank in ob opustitvi uporabe standarda povprečnega človeka, zavrnilo zahtevek (na poravnavo premoženjske škode) v zvezi s tožnikovim obiskom pri določenih zavarovalnicah, in sicer z utemeljitvijo, da ti obiski niso bili potrebni in da bi lahko za podatek, kje ima povzročitelj sklenjeno zavarovanje, izvedel od Slovenskega zavarovalnega združenja ali od Policijske postaje Vrhnika. Nadalje je neupravičeno zavrnilo zahtevek v zvezi s tožnikovimi obiski A. Celje (ki jih je opravil zaradi neizpolnjenih obljub, da bo vozilo popravljeno), zahtevek na plačilo parkirnine za 25.9.2008, 2 x 1.10.2008, 2.10.2008 in 29.10.2008 (šlo je za potrebne poti za popravo avtomobila) in zahtevek na povrnitev prevoznih stroškov v zvezi z zaprtjem prikolice v M. (ker se je popravilo zavleklo, je moral za prevoz prositi znanca).

Tožnik se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožil tudi zoper sklep o povrnitvi pravdnih stroškov z dne 10.2.2011 in pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep spremeni. Navedel je, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je po temelju uspel v celoti, prav tako da tožena stranka s sodbo prisojene odškodnine ni bila pripravljena prostovoljno plačati. Odločitev, da je dolžan kljub svojemu delnemu uspehu nositi vse pravdne stroške nasprotne stranke, je nezakonita in v nasprotju s pravičnostjo.

Pritožbi sta bili poslani v odgovor tožeči strani, ki pa tega ni podala.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo in upoštevalo vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi teh ugotovitev pa (upoštevajoč določbo 179. člena OZ in v skladu z obstoječo sodno prakso) ustrezno ocenilo višino odškodnine, ki gre tožniku iz naslova nepremoženjske škode oziroma njenih posameznih zatrjevanih oblik.

Da tožnik v obdobju od 10.9. do 4.11.2008 upoštevnih bolečin ni imel, jasno izhaja iz mnenja sodnega izvedenca za otorinolaringolijo M. Ž., na ugotovitve katerega se v izpodbijani sodbi sklicuje sodišče prve stopnje. Nasprotna okoliščina ni bila izkazana z nobenim drugim od predlaganih in izvedenih dokazov (dokazno breme v zvezi z njo je bilo seveda na tožniku). Obstoja bolečin v tem obdobju samo po sebi ne izkazuje niti dejstvo, da naj bi bilo ob pregledu dne 4.11.2008 ponovno ugotovljeno vnetje zunanjega sluhovoda (ki naj bi glede na izvedenčeve ugotovitve trajalo najverjetneje do 9.11.2008 in v obdobju katerega naj bi tožnik trpel zgolj zelo lahke bolečine). Tudi nadaljnja navedba sodišča prve stopnje, da bolečin po 9.11.2008 ni mogoče pripisati škodnemu dogodku, izhaja iz izvedenčeve ugotovitve (ki je zgolj nadaljevanje njegovih predhodno podanih ugotovitev) in kateri tožnik (ki je na zadnjem naroku predlog po postavitvi novega izvedenca otorinolaringologa umaknil) v pritožbi neutemeljeno očita pavšalnost (izvedenec je bil postavljen zato ker razpolaga ne samo s strokovnim znanjem ampak tudi z izkušnjami iz omenjenega področja). Spričo navedenega seveda ni moč govoriti o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Brnenja (zvonjenja), šumenja v ušesu ter izogibanja močenju desnega ušesa kot nevšečnosti v času zdravljenja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi res ne omenja (vse tega ne ugotavlja niti izvedenec), kar pa ne vpliva na dejstvo, da je bila iz omenjenega naslova (tudi ob morebitnem upoštevanju navedenih oblik nevšečnosti) že prisojena pravična odškodnina.

Tožnik je v tožbi (in zelo podobno v vlogi z dne 8.9.2010) zatrjeval, da se je ob sami nesreči prestrašil (in prestal intenziven primaren strah), kasneje pa trpel sekundaren strah. Omenil je tudi, da je v času nesreče komaj preprečil mnogo hujšo nesrečo, do katere bi lahko prišlo. Obsežno pritožbeno sklicevanje na to, da je bil njegov strah bistveno večji zaradi same nepričakovanosti dogodka in dejstva, da je posledično komaj preprečil hujšo prometno nezgodo, zato predstavlja nedovoljeno (in posledično neupoštevno) pritožbeno novoto (vsega tega ni omenjal niti ob izpovedbi, ki manjkajočih trditev tudi sicer ne bi mogla nadomestiti). Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnikova zaskrbljenost za zdravje (lažje stopnje) trajala do 5.12.2008 (in da je torej minila), prav tako temelji na ugotovitvah angažiranega sodnega izvedenca, pri čemer je v izpodbijani sodbi tudi obrazloženo, zakaj mu je (in ne trditvam tožnika) sledilo (tudi tožnik ob zaslišanju na naroku dne 4.5.2010 ni izpovedal, da njegova zaskrbljenost za zdravljenje traja še danes - kot se to navaja v pritožbi - temveč, da ga je skrbelo, kaj bo s sluhom, a je sprejel stvar takšno, kot je).

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo, zakaj tožniku ne gre odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnost. Tako je v obrazložitvi omenjena nedvoumna ugotovitev postavljenega sodnega izvedenca, da ob prometni nezgodi utrpljena poškodba pri tožniku ni pustila trajnih posledic oziroma da njegova življenjska aktivnost zaradi škodnega dogodka ni zmanjšana (izvedenec je vse to tudi natančno pojasnil, vključno s tem, da ob pregledu tožnika ni ugotovil nikakršnih sprememb na zunanjih sluhovodih in bobničih). Iz tega razloga seveda ni moč govoriti o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Neutemeljen pa hkrati tudi neprimeren je pritožbeni očitek o arbitrarnosti sodišča prve stopnje, ker ni sledilo tožnikovi izpovedbi glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, medtem ko naj bi na strani 6 izpodbijane sodbe zatrdilo, da je tožnikova izpoved prepričljiva. Sodišče prve stopnje je na 6. strani sodbe tožnikovo izpovedbo res ocenilo kot prepričljivo, vendar zgolj v zvezi z opisom prestanih telesnih bolečin (torej ne v zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti ali v celoti). Prav tako sodišče prve stopnje nikjer ne »priznava«, da naj bi tožnik (v posledici predmetnega škodnega dogodka) utrpel izgubo sluha. Da naj bi bil tožnikov sluh za njegovo starost celo razmeroma dober oziroma da je njegov sluh celo boljši, kot bi lahko bil glede na povprečno izgubo sluha pri tej starosti, so ugotovitve (podane v pisnem mnenju oziroma ob zaslišanju) postavljenega sodnega izvedenca, na katere se v sodbi sklicuje sodišče prve stopnje. Pritožbeno razpravljanje o tem, ali tožnikov sluh sodi v povprečje ali ne, je samo po sebi brezpredmetno. V tem okviru so relevantne predvsem ugotovitve izvedenca (na katerih temeljijo tudi zaključki sodišča), da ob prometni nezgodi utrpljena poškodba pri tožniku ni pustila trajnih posledic oziroma da njegova življenjska aktivnost zaradi škodnega dogodka ni zmanjšana. To velja tudi glede pritožbenega sklicevanja na rezultate avdiometrije opravljene dne 5.12.2008 (glede tega izvida je izvedenec - katerega zaključki si v ničemer ne nasprotujejo - tako v pisnem mnenju kot ob zaslišanju tudi obrazložil, zakaj ni prepričljiv).

Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljen obseg nepremoženjske škode, ki jo je zaradi dogodka utrpel tožnik, in upoštevaje obstoječo sodno prakso prisodilo primeren znesek (skupaj 1.600,00 EUR) odškodnine, s katero bo kot zadostno satisfakcijo dosežen namen iz določbe 179. člena OZ. Pritožnik se (kot na primere primerljivega obsega skupne škode) neupravičeno sklicuje na tri sodne odločbe, ki pa se nanašajo bodisi na povsem drugačne poškodbe (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 502/2002), ali pa v njihovem okviru ugotovljen obseg celotne utrpljene škode (ker je bil namreč oškodovancem največji del odškodnine prisojen iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjski aktivnosti, ki pa v obravnavanem primeru niso bile ugotovljene) ni primerljiv z obravnavano zadevo (sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 290/2002 in II Ips 789/2005).

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno odločilo tudi o obsegu povrnitve odškodnine za premoženjsko škodo in tudi to ustrezno obrazložilo. Ob tem, da je tožena stranka sama ugovarjala upravičenosti uveljavljanja prevoznih stroškov nastalih zaradi obiskov zavarovalnic, navedba razlogov sodišča prve stopnje glede ugotovitve, zakaj ti stroški niso bili potrebni, predstavlja zgolj obrazložitev zaključka (ugotovitve) in nič drugega (torej ne gre za nobeno kršitev razpravnega načela). Prav tako način, ki ga je v zvezi s tem opisalo (kako bi lahko tožnik brez obiska vseh obstoječih zavarovalnic dobil podatek o tem, kje ima povzročitelj sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti), predstavlja tisto primerno postopanje, ki ga je moč od posameznika (ne glede na to, ali je laik ali ne) utemeljeno pričakovati. Enako prepričljiva je obrazložitev, da se tožniku ni bilo potrebno petkrat voziti v A. Celje, ker bi lahko podatek o tem, ali je vozilo (že) popravljeno, dobil po telefonu (po katerem bi lahko tudi urgiral k hitrejšemu popravilu). Okoliščina, da se omenjeno podjetje ni držalo obljub glede datuma popravila vozila oziroma da se je izgovarjalo, pa ne more iti v breme tožene stranke (saj zadeva zgolj razmerje med tožnikom in omenjenim podjetjem). Prvostopenjsko sodišče je nadalje prepričljivo obrazložilo, zakaj tožniku ni priznalo povračila prevoznih stroškov zaradi zaprtja prikolice v M., pri čemer se pritožba do tega (kot omenjeno prepričljivega) argumenta niti ne opredeljuje. Enako velja glede tistih stroškov zaradi parkirnine, ki jih sodišče prve stopnje, iz razloga ker tožnik ni izkazal, da so mu nastali bodisi v zvezi z zdravljenjem bodisi s potjo potrebno zaradi popravila avtomobila (vseh zatrjevanih prevoznih stroškov/kilometrine v zvezi s popravilom avtomobila sodišče prve stopnje namreč ni priznalo, zaradi česar v tem ni nobene nelogičnosti, kot to navaja pritožba).

Ne držijo pritožbene navedbe (podane zoper sklep o stroških z dne 22.2.2011), češ da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških upoštevati tudi tožnikov uspeh po temelju, saj je bil ta v predmetni pravdi nesporen od samega začetka. Ker je bila sporna samo višina in ker je sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, da je po tem edino relevantnem kriteriju tožnik v pravdi uspel zgolj v (res) sorazmerno majhnem delu (ki ga v pritožbi navaja tudi tožnik) tožbenega zahtevka, je v skladu z določbo 3. odstavka 154. člena ZPP pravilno odločilo, da je dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške. Takšna odločitev je torej povsem v skladu z zakonom oziroma konkretno prej omenjeno določbo 3. odstavka 154. člena ZPP (ki zgolj opredeljuje stroškovni riziko vezan na pretežni neuspeh v pravdi, ki ga nosi vsaka pravdna stranka), zaradi česar pritožbenim trditvam o de facto kršitvi pravici do sodnega varstva seveda ni moč slediti.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep z dne 10.2.2011 (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP). Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (1. odstavek 154. in 1. odstavek 165. člena ZPP).