Jedro

Odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi smrti moža oziroma očeta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici razsodilo, da je tožena stranke prvi tožnici dolžna plačati znesek 19.418,49 EUR, drugi in tretji tožnici pa vsaki znesek 22.500,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.10.2006 dalje do plačila (I. in II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo (III. točka izreka) in toženo stranko zavezalo k plačilu stroškov pravdnega postopka v znesku 8.146,57 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je primerna odškodnina za duševne bolečine prve tožnice ob izgubi moža 21.000,00 EUR in ji ob upoštevanju soodgovornosti pokojnika v višini 10 % prisodilo za to obliko škode 18.900,00 EUR z obrestmi. Na račun stroškov v zvezi s pogrebom je prvotožnica izkazala stroške v višini 576,10 EUR, zato ji je sodišče, ob upoštevanju soodgovornosti pokojnika, dosodilo za to obliko škode 518,44 EUR z obrestmi. Ugotovilo je, da znaša primerna odškodnina za duševne bolečine ob smrti očeta 25.000,00 EUR in ob upoštevanju soodgovornosti pokojnika vsaki od mladoletnih tožnic dosodilo znesek 22.500,00 EUR z obrestmi.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščenki pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi ter samo odloči o zadevi tako, da tožbeni zahtevek zoper toženko v celoti zavrne. Navaja, da je v tej zadevi prvostopenjsko sodišče izdalo zamudno sodbo pod opr. št. P 1, s katero je pravnomočno razsodilo, da je drugi toženec S.M. s.p. dolžan plačati prisojene odškodninske zahtevke. V III. točki zamudne sodbe je sodišče odločilo, da se drugačen oziroma višji tožbeni zahtevek zavrne, torej je sodišče meritorno odločilo tudi o v tožbi postavljenem solidarnem tožbenem zahtevku. S pravnomočnostjo takšne sodbe, je drugi toženec v celoti dolžan plačati odškodnino tožnicam, ni pa sodišče ugodilo njihovim zahtevkom, da je ta zaveza solidarna. Ker torej sodišče ni ugodilo zahtevku po solidarni zavezi in ker se tožnice na zavrnilni del sodbe niso pritožile, je bilo s takšno odločitvijo v celoti odločeno o celotnem tožbenem zahtevku. Tožena stranka nato povzema potek tega postopka in opozarja, da je bilo z vmesno sodbo pravnomočno odločeno, da tožena stranka B. d.o.o. solidarno odgovarja skupaj s S.M. za škodo, ki je nastala tožnicam do višine 90 %. S pravnomočnostjo vmesne sodbe je nastala situacija po kateri je tožena B. d.o.o. solidarno zavezana k plačilu nečesa, kar je v celoti pred tem že bil zavezan s pravnomočno sodbo drugi toženec S.M., ki pa v postopku od izdaje zamudne sodbe dalje ni več sodeloval in ni bil stranka postopka. Povsem na dlani je zato zaključek, da izrek solidarne zaveze z vmesno sodbo z dne 25.4.2013 za S.M. ne more veljati, saj ni bil stranka v postopku, kar seveda pomeni, da ima tožeča stranka pravico isti odškodninski zahtevek terjati dvakrat, enkrat po zamudni sodbi od S.M. in drugič, glede na vmesno in končno sodbo zoper katero se vlaga ta pritožba pa od tožene B. d.o.o.. Pri tem tožena B. d.o.o. nima v primeru plačila po solidarni zavezi do S.M. nobenega regresnega zahtevka, saj kot rečeno drugi toženec ni sodeloval v postopku in se izrek solidarne zaveze zoper njega ne more uporabiti, v zamudni sodbi pa je bila solidarna zaveza izrecno zavrnjena. S takšnim ravnanjem je sodišče spravilo toženo stranko B. d.o.o. v situacijo, da bo, v kolikor takšna sodba obstane, trpela po eni strani stroške za poplačilo vseh odškodninskih zahtevkov, saj že iz spisovnega gradiva izhaja, da so tožnice poizkušale z izvršbo doseči plačilo od S.M., pa jim to ni uspelo, ker je ta zelo prefinjeno in vešče svoje premoženje skril, tako da ostane družba B. d.o.o., ki

normalno posluje in ki ji iz TRR tožnice lahko kadarkoli zasežejo denarna sredstva. Očitno se je sodišče zavedlo te situacije in je v korist toženim strankam izreklo solidarno zavezo za družbo B. d.o.o., da bi jim s tem omogočilo uveljaviti svoje odškodninske zahtevke, pri tem pa ni razmišljalo kakšne posledice bodo pravzaprav v tej zadevi nastale za toženo stranko. Sodišče je torej odločilo o že odločeni stvari, kar je po mnenju pritožnice absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Podrejeno in zgolj iz previdnosti tožena stranka graja tudi višino dosojene odškodnine in opozarja, da je prvostopenjsko sodišče zaslišalo zgolj prvo tožnico in ni izvedlo še drugih dokazov, kar mu ne omogoča, da bi brez realnega dvoma prisodilo odškodnino, ki je primerno nadomestilo za pretrpljeno izgubo. Toženka meni, da zgolj in samo na čustveni reakciji prve tožnice sodišče ne bi smelo razsojati in presoditi tako kot je. Iz obrazložitve je moč izluščiti, da je odškodninski zahtevek tako kot je postavljen po višini utemeljen in je zmanjšan zgolj za del soodgovornosti pokojnika za nastalo nesrečo. Očitno je, da dejansko stanje ni v celoti raziskano, v posledici česar niso bili upoštevani vsi elementi, ki morajo biti upoštevani pri določitvi odškodnine. V tem smislu je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, zlasti pa ni bil upoštevan standard pravične odškodnine oz. iz obrazložitve sodbe tožena stranka tega ne more razbrati. Najmanj kar bi sodišče moralo upoštevati in raziskati so socialne razmere, v katerih po nesreči živijo vse tožnice, vključno z dejstvom, da je očitno zasnovana nova družina, kar seveda lahko neposredno in posredno vpliva na ključne elemente, ki so odločujoči pri določitvi višine odškodnine. Ker teh elementov sodišče ni ugotavljalo, sodbe v tej smeri ni moč preizkusiti. Tožena stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba toženke je bila vročena tožnicam, ki nanjo niso odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je že v svoji odločbi Cp 650/2013 z dne 4.12.2013 pojasnilo, da že izdana zamudna sodba zoper formalnega delodajalca pokojnega G., nima takih pravnih posledic, kot meni pritožba. Z njo glede solidarne odgovornosti B. d.o.o. ni bilo odločeno in zamudna sodba ne predstavlja ovire, ki bi preprečevala vsebinsko odločanje zoper to stranko. Opredelitev, da gre za solidarno odgovornost je toženi stranki kvečjemu v korist. Vprašanje morebitnega regresa pa za izpodbijano odločitev ni pravno pomembno.

Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je bila prva tožnica ob smrti 32-letnega moža (ta se je smrtno ponesrečil v delovni nesreči dne 19.1.2006) stara 27 let, druga tožnica 5, tretja tožnica pa 3 leta. Prva tožnica in njen ponesrečeni mož sta bila poročena 8 let in sta se dobro razumela. Deklici sta bili na očeta zelo navezani. Prvo tožnico je moževa smrt res hudo prizadela, saj je šlo za vzpostavljeno življenjsko skupnost v polnem razvoju, saj sta si zakonca ustvarila družino z dvema majhnima otrokoma, poleg tega pa je bila v zaključni fazi ureditev formalnosti za stalno bivanje v Republiki Sloveniji. Vse to je bilo povsem nepričakovano pretrgano, zato je prvostopenjsko sodišče upoštevalo dejstvo, da je bila prva tožnica v trenutku postavljena v situacijo, ko bi še dodatno potrebovala prav družinsko podporo (bolezen starejše hčerke, ki potrebuje stalno oskrbo, izguba zavarovanja, ureditev bivanja izven domovine). Ugotovilo je, da je oče deklicama predstavljal veliko moralno podporo, pozornost in pomoč, saj se je z njima ukvarjal, sodeloval pri vzgoji in preživljanju časa. Sodišče je upoštevalo tudi dejstvo, da druga tožnica boleha za cerebralno paralizo in zato potrebuje še več pozornosti kot drugi otroci, pri čemer izguba očeta za vsakega otroka v tako rosnih letih predstavlja veliko praznino in prikrajšanost tudi v prihodnjih letih odraščanja. O vsem tem se je prvostopenjsko sodišče v zadostni meri prepričalo z zaslišanjem prve tožnice. Toženka ni ponudila nobenega dokaza, ki bi ovrgel njeno izpoved o čustveni navezanosti tožnic in pokojnika. Nobena pravdna stranka tudi v zvezi s tem ni predlagala dokaza z zaslišanjem mladoletnih tožnic. V okviru podane trditvene in dokazne podlage, se je zato prvostopenjsko sodišče utemeljeno oprlo le na zbrano procesno gradivo in izpovedbo prve tožnice, ki ji je tudi po mnenju pritožbenega sodišča upravičeno verjelo.

Iz pritožbenega preizkusa odmere odškodnine izhaja, da so bila v izpodbijani odločitvi pravilno upoštevana merila za določitev pravične denarne odškodnine, ki so določena v 179. členu Obligacijskega zakonika. Po navedenih merilih je treba upoštevati intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu (individualizacija odškodnine), s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo in glede na ustrezno uvrstitev v razmerje oziroma razpon med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. To omogoča sodna praksa, ki je oblikovala (oblikuje) navedeno razmerje.

Sodišče prve stopnje je izčrpno ugotovilo okoliščine, ki vplivajo na uporabo navedenih meril. Tako individualne posebnosti obravnavane škode (bolezen starejše hčere, izguba zavarovanja, bivanje izven domovine) kot tudi primerjava z odškodninami za enako škodo (1), izkazujejo primernost dosojene odškodnine.

Na drugačno presojo višine odškodnine za prvo tožnico ne more vplivati niti dejstvo, da prvo tožnica od maja 2011 živi z novim partnerjem, s katerim imata skupnega sina. O čustveni prizadetosti prvo tožnice se je prvostopenjsko sodišče prepričalo tudi z njenim neposrednim zaslišanjem. Kar se tiče odškodnine mladoletnima tožnicama, pa pritožbeno sodišče izpostavlja, da sta mladoletni druga in tretja tožnica izgubili očeta v najnežnejših letih, da so bili odnosi v družini urejeni in da smrt očeta za mladoletni tožnici pomeni nenadomestljivo izgubo, zaradi katere trpita hude in dolgotrajne psihične bolečine. Pri trpljenju mladoletnih deklic ima odločilno težo prav dejstvo, da bo takšno prikrajšanje na čustvenem področju trajalo vse življenje.

Pritožbeni razlogi tako niso podani, uradni preizkus pa tudi ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahtevka za plačilo stroškov pritožbenega postopka. Te mora kriti tožena stranka sama, saj s pritožbo ni uspela.

op. št. 1: II Ips 142/1998, II Ips 496/2009, II Ips 880/2009, II Ips 399/2006, II Ips 880/2006, VSM I Cp 1338/2011