Jedro

Ker naj bi odrejeni pripor potekel 14.8.2000, pred tem pa je bila tudi preiskava že končana, je pravilna odločitev zunajobravnavnega senata, ki je o predlogu za podaljšanje pripora odločalo v okviru 2.odst. 205.čl. ZKP, ko je ob ugotovitvi pogojev za podaljšanje pripora s sklepom z dne 10.8.2000 to tudi storilo, da bi s tem omogočilo državnemu tožilcu ravnanje v smislu 2.odst. 184.čl. ZKP.

Izrek

Zahteva obdolženega B.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom ugodil predlogu okrožnega dražvnega tožilca in pripor, odrejen zoper obdolženega B.J. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) po 2. odstavku 205. člena ZKP iz istega pripornega razloga podaljšal do vključno 29.8.2000 zaradi priprave obtožnice (2. odstavek 184. člen ZKP). Višje sodišče v Mariboru kot pritožbeno sodišče je pritožbo zagovornika obdolženega B.J. z uvodoma navedenim sklepom kot neutemeljeno zavrnilo.

Zoper ta pravnomočen sklep o podaljšanju pripora je obdolženec B.J. dne 12.9.2000 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z obstojem utemeljenega suma, da naj bi storil očitana mu kazniva dejanja in zaradi kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve 1. odstavka 207. člena ZKP, ker je pritožbeno sodišče odločalo o njegovi pritožbi s 23-dnevno zamudo. Predlaga, da Vrhovno sodišče njegovi zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da pripor odpravi.

Vrhovni državni tožilec mag. J.F. v svojem odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče obdolženčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Vložnik namreč ne navaja, katere določbe zakona in na kakšen način naj bi sodišče kršilo, ker pravi le, da se obrača na Vrhovno sodišče, kot organ, ki ima večje kompetence in ki zagotavlja varstvo zakonitosti. Vložnik trdi, da Okrožno sodišče v Mariboru v njegovem primeru ni ali noče biti stvarno pristojno za odpravo oziroma podaljšanje pripora.

Državnemu tožilstvu vložnik očita, da hoče v največji meri diskriminirati stranke, ter da njegova naloga ni, da si izmišljuje stavke in preobrača besede. Smiselno poskuša vložnik ovreči obstoj utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje, in da so podani priporni razlogi. To pa pomeni, da v resnici ne uveljavlja kršitve zakona, ki naj bi jo zagrešilo s svojimi odločbami sodišče, pač pa sodišču očita, da ni ugotovilo procesno-pravno relevantnih dejstev. Ker po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zmotna ugotovitev dejanskega stanja ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti, je obdolženčeva zahteva neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zoper vložnika je bila pravnomočno uvedena preiskava zaradi očitanih kaznivih dejanj po 2. in 1. odstavku 196. člena KZ in prav tako pravnomočno odrejen pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Po podatkih spisa je odrejeni pripor potekel 14.8.2000, ko naj bi bila pred tem tudi končana preiskava. Odločitev zunajobravnavnega senata prvostopnega sodišča o podaljšanju pripora obdolžencu, da se omogoči državnemu tožilcu ravnanje v smislu 2. odstavka 184. člena ZKP, je, ob ugotovitvi pogojev za odreditev in podaljšanje pripora, pravilna. 2. odstavek 184. člena ZKP določa, da pošlje preiskovalni sodnik po končani preiskavi spise državnemu tožilcu; ta mora v 15-ih dneh predlagati dopolnitev preiskave ali vložiti obtožnico ali pa izjaviti, da odstopa od pregona. Glede na potek časa, za katerega je bil odrejen pripor, je zunajobravnavni senat o predlogu za podaljšanje pripora odločal v okviru 2. odstavka 205. člena ZKP. Tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče sta v obrazložitvah svojih sklepov o podaljšanju pripora pravilno in zadostno obrazložili obstoj zakonitih pogojev za podaljšanje pripora, to je utemeljen sum in priporni razlog ponovitvene nevarnosti.

Kolikor vložnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje tako glede obstoja utemeljenega suma kot tudi obstoja pripornega razloga oziroma dejanskih okoliščin kot podlage za odločitev o obstoju pripornega razloga, zahteve za varstvo zakonitosti ne more vložiti, ker je po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP izrecno določeno, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Res je sicer, da je pritožbeno sodišče odločalo o vložnikovi pritožbi šele 1.9.2000. Po podatkih spisa je Višje sodišče v Mariboru kot pritožbeno sodišče prejelo v odločitev pritožbo vložnikovega zagovornika 31.8.2000 in o njej odločilo naslednji dan, 1.9.2000. Prvostopni sklep je bil pritožitelju vročen 10.8.2000. Sklep pritožbenega sodišča pa 4.9.2000. Vložniku je pritrditi, da je bil v obravnavani zadevi kršen 1. odstavek 207. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je odločilo v roku 48-ih ur po prejemu pritožbe vložnikovega zagovornika. Do zamude z odločanjem pred pritožbenim sodiščem je očitno prišlo zaradi nepravočasne dostave spisa pritožbenemu sodišču. Pri tem Vrhovno sodišče ugotavlja, ob ugotovitvi navedene kršitve ZKP, da ta kršitev ni vplivala na zakonitost z zahtevo za varstvo zakonitosti napadenega sklepa pritožbenega sodišča. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, ni podana, oziroma ni vplivala na zakonitost napadenega pravnomočnega sklepa, sicer pa je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ni razlog za vložitev zahteve; zato je bilo vložnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrniti kot neutemeljeno.