Jedro

Vrnitev daril, s katerimi je prikrajšan nujni delež, je mogoče zahtevati v treh letih od zapustnikove smrti. V konkretnem primeru je triletni rok, ker gre za dedovanje denacionaliziranega premoženja, upoštevajoč 77. člen ZDen, začel teči od dneva pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Obnova denacionalizacijskega postopka predstavlja po Zakonu o splošnem upravnem postopku izredno pravno sredstvo, zato na ugotovitev pravnomočnosti odločbe, na katero je vezana zahteva za vračanje daril, ne vpliva.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da po pokojnem J.R., ki je umrl 22.4.1949, najprej ni bila opravljena zapuščinska obravnava, ker je bilo ugotovljeno, da nima zapuščine, pač pa je bila ta opravljena šele leta 1967 v zvezi s sredstvi, ki jih je zapustnik imel na računu pri banki v T. V letu 1997 pa je bil uveden postopek za izdajo novega sklepa o dedovanju na podlagi odločbe Upravne enote z dne 21.10.1996, ki je bila izdana v denacionalizacijskem postopku in s katero je bilo denacionalizacijskemu zavezancu S. naloženo, da zapustniku J.R. namesto vračila nacionaliziranih nepremičnin izplača denarno odškodnino v znesku 67.854,40 DEM. Za zakonite dediče glede tega premoženja je sodišče razglasilo dediče M.M.P., B.R. in M.R., vsakega do 1/9 (potomci po zapustnikovem sinu J.R.), dalje dediče F.Š., F.R., J.Z., Ma.R. in M.N., vsakega do 1/15 (potomci po zapustnikovem sinu F.R.) ter dediče L.R., J.R., M.T. in S.V., vsakega do 1/12 (potomci po zapustnikovem sinu Ju.R.).

Proti sklepu se pritožuje dedič Ma.R. po pooblaščenki. V pritožbi navaja, da bi sodišče moralo upoštevati njegov zahtevek za vračanje darila zaradi prikrajšanja njunega deleža ter da je stališče prvostopenjskega sodišča, da je bil ta zahtevek prepozen, materialnopravno napačen. V konkretni zapuščinski zadevi je prišlo namreč do obnove denacionalizacijskega postopka na predlog dediča Ju.R., kar je imelo za posledico pretrganje zastaranja. Vsi podatki o obnovi postopka so razvidni iz zapuščinskega spisa, zato bi jih sodišče moralo upoštevati. Prav tako sodišče ni upoštevalo izjav in zahtevkov, ki so jih dediči uveljavljali na zapuščinski obravnavi 4.2.1998. Navaja še, da je sodišče napačno ugotovilo vrednost čiste zapuščine, ker ni upoštevalo stroškov davka v višini 229,16 EUR, kolikor je moral plačati dedič Ma.R. v zvezi s sredstvi, ki so bile predmet odločbe o denacionalizaciji. Z odločbo je bil imenovan za skrbnika premoženja do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, zato veljajo vsa njegova dejanja, opravljena v postopku, za zakonita in za njihovo veljavnost ni potrebno soglasje dedičev. To velja tudi za plačilo stroškov pooblaščenca v postopku denacionalizacije, ki jih je plačal Ma.R. kot skrbnik in zato ti stroški zapuščino bremenijo.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je postala odločba Upravne enote o denacionalizaciji pravnomočna 13.11.1996, prvi narok v zapuščinski zadevi pa opravljen 4.2.1998. Vendar pa je šele na zapuščinski obravnavi 7.12.2006 dedič Ma.R. po svoji pooblaščenki predlagal vračunanje darila, ki ga je zapustnik J.R. namenil svojemu sinu Ju.R. leta 1935. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bila taka zahteva prepozna je zato po oceni pritožbenega sodišča materialnopravno pravilen, saj ima podlago v 41. členu Zakona o dedovanju in 77. členu Zakona o denacionalizaciji, na katera je odločitev oprlo prvostopenjsko sodišče. Vrnitev daril, s katerimi je prikrajšan nujni delež, je mogoče zahtevati v treh letih od zapustnikove smrti. V konkretnem primeru je triletni rok, ker gre za dedovanje denacionaliziranega premoženja, upoštevajoč 77. člen ZDen, začel teči od dneva pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, torej v letu 1996 in je do leta 2006 potekel. Res so roki, ki so predpisani v Zakonu o dedovanju, zastaralni, slednji pa so urejeni v Obligacijskem zakoniku, kar pomeni, da je načeloma v zapuščinskih postopkih potrebno upoštevati tudi pravila o pretrganju zastaranja, vendar v obravnavanem primeru do pretrganja zastaralnega roka ni prišlo. Obnova denacionalizacijskega postopka predstavlja po Zakonu o splošnem upravnem postopku izredno pravno sredstvo, zato na ugotovitev pravnomočnosti odločbe, na katero je vezana zahteva za vračanje daril, ne vpliva. Poleg tega obnove postopka niti ni predlagal pritožnik Ma.R. (ki je bil, kot sam zatrjuje, celo začasni skrbnik premoženja, ki je bilo predmet denacionalizacije), temveč dedič Ju.R., ki je zatrjeval, da mu ni bila omogočena udeležba v denacionalizacijskem postopku. Pritožnik torej ni med leti 1996 in 2006 uveljavljal prav nikakršnega zahtevka, ki bi lahko imel za posledico pretrganje triletnega zastaralnega roka. Prvi narok v zapuščinski zadevi je bil opravljen že leta 1998, na katerem pa pritožnik zahteve za vračunanje darila ni postavil, temveč je to storil šele na naroku 7.12.2006. Na istem naroku pa je pooblaščenka pritožnika celo opozorila, da je odločba, v zvezi s katero se je zapuščinski postopek vodil, pravnomočna že 10 let ter da okoliščina, da je v teku obnova denacionalizacijskega postopka, ne more biti ovira, da se zapuščinski postopek ne zaključi. V zvezi s terjatvijo do zapuščine, ki jo je priglasil dedič Ma.R. (stroški pooblaščenca v denacionalizacijskem postopku in davek na obresti od zapustnikovega premoženja), pa je bilo že v prejšnji odločbi pritožbenega sodišča pojasnjeno, da odločitev o terjatvah, ki bremenijo zapuščino, ne spada v sklep o dedovanju, saj je sklep le deklaratorne in ne dajatvene narave ter da je vrednost zapuščine, na višino katere nedvomno vplivajo tudi terjatve do zapuščine, pomembna le v zvezi z odmero sodne takse, o kateri pa prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom ni odločalo. Terjatve, ki bremenijo zapuščino, pa so pomembne tudi takrat, ko mora zapuščinsko sodišče na podlagi 28. člena Zakona o dedovanju ugotoviti obračunsko vrednost zapuščine, na podlagi katere se izračuna nujni delež. Ker v obravnavanem primeru te vrednosti ni bilo potrebno ugotoviti, saj je bil zahtevek za vračunanje darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža prepozen, višina in utemeljenost terjatev, ki jih izpostavlja pritožba, na pravilnost izpodbijanega sklepa nimajo prav nobenega vpliva.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).