Jedro

Toženka ni podrobneje ugotavljala ter opredelila upoštevnega trga, kar bi sicer v primeru, da bi morala ugotavljati učinke omejevalnih ravnanj, morala storiti. Tako pa navaja, da se v primeru, da je protikonkurenčen že cilj sporazuma, pomen upoštevnega trga praviloma izčrpa z ugotovitvijo, na kaj se sporazum. Nedoločen je tudi pojem notranjega trga v delu 1. točke izreka, v katerem toženka ugotavlja kršitve. Če se nanaša na Evropsko unijo ter njen notranji trg (kakor bi po smislu iz izreka izhajalo) – 26. in 27. člen PDEU - pa bi to moralo biti v izreku sodbe jasno in določno navedeno. Ker se je nanašalo le na gospodarsko javno službo (medkrajevni) javni linijski prevoz potnikov v notranjem cestnem prometu, je prej citirani del izreka o ugotovitvi, da „so si podjetja razdelila trg storitev linijskega prevoza potnikov v notranjem cestnem prometu“ v nasprotju z obrazložitvijo, saj se ugotovitev o razdelitvi trga po storitveni dimenziji nanaša na širši trg, kot ga je obsegalo javno naročilo.

Ustavno sodišče je že odločilo, da se do odprave ugotovljene protiustavnosti določba prvega stavka prvega odstavka 28. člena ZPOmK-1 uporablja še naprej ter da ima toženka zakonito podlago za opravljanje ustreznih preiskav. Tako tožnik ob sklicevanju na navedeno odločbo Ustavnega sodišča ne more očitati, da je bila zavrnitev izločitve nekaterih dokazov nezakonita ter da bi teh dokazov toženka ne mogla upoštevati.

Privilegirana je lahko le komunikacija, ki ter kolikor se nanaša na konkreten postopek preiskave Izključitev določene komunikacije iz preiskave pa uveljavlja (lahko le) preiskovano podjetje. Pri sklicevanju na privilegirano komunikacijo mora preiskovano podjetje predložiti ustrezne dokaze, s katerimi dokazuje zaupno naravo dokumentov.

Kot izraz načela zaslišanja stranke je v ZPOmK-1 določena obveznost agencije, da izda PRD (povzetek relevantnih dejstev). S tem se stranko seznani z rezultati ugotovitvenega postopka in se ji da možnost, da se brani; poleg tega pa je to zagotovilo, da se odločba ne bo opirala na ugotovitve, s katerimi v PRD ni bila seznanjena. Načelo kontradiktornosti je kršeno ne le, če se odločba opira na ugotovitve, ki jih PRD ne obsega, pač pa tudi, če agencija v odločbi pravno pomembnih dejstev in dokazov iz izjave o PRD ne obravnava ter do njih ne zavzame stališča.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence št. 306-79/2010 z dne 30. 9. 2013 se odpravi v delu, ki se nanaša na tožečo stranko in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo, izdano po uradni dolžnosti, ugotovila, da so podjetja A. d.d., B. d.o.o., C. d.o.o., D. d.d., E. d.o.o., F. d.d., tožnik, G. d.o.o., H. d.d., I. in J. d.o.o., in K. d.d., kršila 6. člen Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1) in 101. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU) s tem, ko so se dogovarjala in usklajeno ravnala pri nastopanju in oblikovanju ter oddaji ponudb za javno naročilo Ministrstva za promet – Direkcije RS za ceste št. JN 1952/2010 z dne 12. 3. 2010, objavljeno na portalu javnih naročil Ministrstva za finance, ter s tem, ko so si razdelila trg storitev linijskega prevoza potnikov v notranjem cestnem prometu, katerega cilj ali učinek je preprečevati, ovirati ali izkrivljati konkurenco v Republiki Sloveniji in na notranjem trgu ter tem podjetjem naložila, da morajo s kršitvijo nemudoma prenehati. Za tožnika je ugotovila, da je kršil navedeni določbi ZPOmK-1 in PDEU od dne 27. 5. 2010 do dne izdaje odločbe.

Tožnik vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka (očita, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti ter da bi bilo potrebno izločiti nezakonito pridobljene dokaze ter dokumentacijo, ki šteje za privilegirano komunikacijo; kršitev načela kontradiktornosti), nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava (očita, da ni pravilno določen upoštevni trg; da je ravnanje tožnika nepravilno opredeljeno kot omejevalno ravnanje; da ni pogojev za uporabo 101. člena PDEU). Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v nov postopek.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijani odločbi ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Od strank z interesom sta na tožbo odgovorili A. d.d. in C. d.o.o., ki sodišču predlagata, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da se po določbah ZPOmK-1 sodno varstvo zoper odločbe agencije (Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence) zagotavlja v postopku, določenem s tem zakonom, za postopek sodnega varstva pa se smiselno uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če ni s tem zakonom določeno drugače (54. člen). Zoper odločbe agencije je dopustno začeti postopek sodnega varstva, zoper sklepe pa je dopusten postopek sodnega varstva, če ni izrecno izključen, razen tam navedenih izjem; zadeve v postopku sodnega varstva po tem zakonu so nujne in o njih sodišče odloča prednostno (55. člen ZPOmK-1). Tožnik v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov (57. člen), sodišče pa preizkusi odločbo agencije v mejah tožbenega zahtevka in mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka v skladu s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) (58. člen) ter odloča praviloma brez obravnave (59. člen).

O preizkusu obstoja bistvenih kršitev pravil postopka Sodišče je najprej opravilo preizkus obstoja bistvenih kršitev pravil postopka. Pri tem je že v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotovilo, da se odločbe ne da preizkusiti (ni mogoč preizkus materialne zakonitosti odločbe). Tak zaključek so narekovale ugotovitve (podrobneje obrazložene v nadaljevanju) o nejasnem (nedoločnem) izreku odločbe ter nasprotjih med izrekom in obrazložitvijo odločbe. To pa je razlog za odpravo izpodbijane odločbe (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1 v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

V okviru navedenega preizkusa je sodišče presodilo, da tistemu delu 1. točke izreka izpodbijane odločbe, v katerem toženka ugotavlja, da je bila kršitev storjena preko dveh oblik prepovedanih omejevalnih ravnanj iz 6. člena ZPOmK-1 in 101. člena PDEU, dogovarjanja in usklajenega ravnanja, ni mogoče očitati ne nedoločnosti ne nasprotja z obrazložitvijo. Toženka je namreč v obrazložitvi odločbe navedla, da v primeru dalj časa trajajočih kompleksnih kršitev, kot je obravnavani, in ko ima kršitev sočasno lahko značilnosti vsake od navedenih prepovedanih oblik ravnanja, ni potrebno, da se omejevalno ravnanje opredeli izključno kot sporazum ali usklajeno ravnanje (točka 150. obrazložitve).

Po presoji sodišča pa je v izreku (1. točki) izpodbijane odločbe nejasno oziroma v nasprotju z obrazložitvijo formuliran opis dejanja, ki predstavlja kršitev. Izrek se namreč v tem delu glasi, da so (tam navedena) podjetja kršila 6. člen ZPOmK-1 in 101. člen PDEU, s tem ko so se dogovarjala in usklajeno ravnala pri nastopanju in oblikovanju ter oddaji ponudb za javno naročilo (…) ter s tem, ko so si razdelila trg storitev (…), torej kot da gre za dva sklopa dejanj, katerih dejanskima stanovoma se vsakemu posebej pripisuje v zakonu določeno pravno posledico (prepoved). Iz obrazložitve odločbe pa bi – drugače - izhajalo, da naj bi toženka kot dejanje kršitve štela (le) dogovarjanje o razdelitvi trga storitev (oziroma tudi usklajeno ravnanje s takim ciljem).

Nedoločno ter v nasprotju z obrazložitvijo je formuliran izrek izpodbijane določbe tudi v delu (1. točke), v katerem toženka ugotavlja obstoj dogovarjanja in usklajenega ravnanja, katerih cilj ali učinek je (bil) preprečevati, ovirati ali izkrivljati konkurenco v Republiki Sloveniji in na notranjem trgu. Iz obrazložitve odločbe namreč izhaja, da je vpliv navedenih omejevalnih ravnanj na konkurenco obravnavala in ugotavljala glede na cilj dogovarjanja oziroma usklajenega ravnanja, ter ne (tudi) glede na učinke ter da je ocenila, da gre za omejevalna ravnanja, prepovedana že glede na cilj (točke 131, 192 do 213 obrazložitve izpodbijane odločbe). Na tej podlagi tudi ni podrobneje ugotavljala ter opredelila upoštevnega trga, kar bi sicer v primeru, da bi morala ugotavljati učinke omejevalnih ravnanj, morala storiti. Tako pa navaja, da se v primeru, da je protikonkurenčen že cilj sporazuma, pomen upoštevnega trga praviloma izčrpa z ugotovitvijo, na kaj se sporazum (ali koordinacija) med podjetji nanaša (131. točka obrazložitve izpodbijane odločbe); pri tem se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 70/2010 z dne 15. 6. 2010 (tč. 23 obrazložitve). Glede 101. člena PDEU pa sicer toženka navaja (214., 215. točka obrazložitve), da se uporablja (le) za tista ravnanja podjetij, ki imajo učinek na trgovanje med državami članicami, in da se učinek na trgovanje med državami članicami presoja glede na tam navedene elemente („trgovanje med državami članicami“, „lahko vpliva“ in „znatnost“). Vendar če se ugotovitev o „učinku“ v 1. točki izreka nanaša na uporabo 101. člena PDEU, potem bi to iz izreka odločbe moralo jasno izhajati.

Nedoločen je tudi pojem notranjega trga v delu 1. točke izreka, v katerem toženka ugotavlja kršitve (…), katerih cilj ali učinek je preprečevati, ovirati ali izkrivljati konkurenco v Republiki Sloveniji in na notranjem trgu. Če se nanaša na Evropsko unijo ter njen notranji trg (kakor bi po smislu iz izreka izhajalo) – 26. in 27. člen PDEU - pa bi to moralo biti v izreku sodbe jasno in določno navedeno.

Iz 1. točke izreka izhaja tudi ugotovitev toženke o kršitvah ( … ), ki so jih tam navedena podjetja storila z dogovarjanjem in usklajenim ravnanjem „pri nastopanju in oblikovanju ter oddaji ponudb za javno naročilo JN 1952/2010 z dne 12. 3. 2010“ ter „ko so si razdelila trg storitev linijskega prevoza potnikov v notranjem cestnem prometu“. Ker se je, kot izhaja iz obrazložitve, javno naročilo JN 1952/2010 z dne 12. 3. 2010 nanašalo le na gospodarsko javno službo (medkrajevni) javni linijski prevoz potnikov v notranjem cestnem prometu, je prej citirani del izreka o ugotovitvi, da „so si podjetja razdelila trg storitev linijskega prevoza potnikov v notranjem cestnem prometu“ v nasprotju z obrazložitvijo, saj se ugotovitev o razdelitvi trga po storitveni dimenziji nanaša na širši trg, kot ga je obsegalo javno naročilo. Država namreč zagotavlja kot javno dobrino z gospodarsko javno službo javni linijski prevoz potnikov, razen javnega linijskega prevoza v mestnem prometu in posebnega linijskega prevoza, in na podlagi javnega razpisa podeli koncesije najugodnejšim ponudnikom prevozov (prvi odstavek 50. člena Zakona o prevozih v cestnem prometu, v nadaljevanju ZPCP-2). Organizacijo in način izvajanja linijskih prevozov v mestnem prometu lahko določi kot gospodarsko javno službo občina (prvi odstavek 53. člena ZPCP-2), posebni linijski prevoz pa je prevoz določene vrste potnikov, npr. prevoz delavcev na delo in domov, prevoz šoloobveznih otrok, dijakov in študentov med domom in izobraževalno ustanovo, prevoz oseb s posebnimi potrebami med domom in zavodom ter prevoz vojakov in vojakinj ter njihovih družin med domom in vojašnico (prvi odstavek 54. člena ZPCP-2). Tudi iz Uredbe o načinu izvajanja gospodarske javne službe javni linijski prevoz potnikov v notranjem cestnem prometu in o koncesiji te javne službe (v nadaljevanju Uredba), ki je v tem primeru koncesijski akt za izvajanje javnega linijskega prevoza (drugi odstavek 1. člena Uredbe), izhaja, da je predmet koncesije izvajanje javne službe javni linijski prevoz na območju koncesije (koncesijska območja so določena v prilogi 1) – prvi odstavek 5. člena Uredbe. Kar pomeni, da se ugotovitve o kršitvi lahko nanašajo (le) na javni linijski prevoz potnikov v notranjem cestnem prometu, brez javnega linijskega prevoza v mestnem prometu in posebnega linijskega prevoza, kar pa v izreku izpodbijane odločbe ni določno opredeljeno.

Tožnik pa toženki očita naslednje kršitve pravil postopka: da so dokumenti, ki jih je pridobila v preiskavah pri posameznih podjetjih, pridobljeni ob kršitvah ustavne pravice le-teh iz 36. člena Ustave; da je nepravilno postopala v zvezi z dokumenti o komunikaciji odvetnice L.L.; da obstaja protislovje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe; da so protislovni sami razlogi; da je nedoločen izrek odločbe (opredelitev upoštevnega trga, konkreten opis dejanja, obdobje kršitve); da odločba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in presoje relevantnih ugovorov; da se tožnik ni imel možnosti izjaviti o odločilnih dejstvih.

V zvezi z očitki tožnika, da je toženka dokumente, ki jih je pridobila v preiskavah, ki so bile opravljene na podlagi sklepov o preiskavah, izdanih brez sodne kontrole, in jih je nato uporabila kot podlago za odločanje, pridobila ob kršitvi ustavne pravice preiskovancev iz 36. člena Ustave, in ki se je pri tem skliceval na odločbo Ustavnega sodišča U - I – 40/12 ter primere iz sodne prakse Sodišča EU, sodišče ugotavlja, da Ustavno sodišče v odločbi U - I – 40/12 z dne 11. 4. 2013 sicer je ugotovilo, da je prvi stavek prvega odstavka 28. člena ZPOmK-1 (ki določa pooblastilo toženki za izdajo sklepa o preiskavi) v neskladju z Ustavo (1. točka izreka) ter Državnemu zboru naložilo, da mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v enem letu po objavi odločbe (2. točka izreka), vendar je hkrati določilo način izvršitve tako, da se navedena določba 28. člena ZPOmK-1 uporablja še naprej, do odprave ugotovljene protiustavnosti (3. točka izreka). Ustavno sodišče v odločbi ugotavlja, da ureditev preiskave v ZPOmK-1 (28. in 29. člen) pomeni poseg v ustavni pravici iz 36. in 37. člena Ustave, ki varujeta prostorski in komunikacijski vidik zasebnosti pravnih oseb, pri čemer pa ne obsega vsebine, ki jo zahteva Ustava za zagotovitev navedenih ustavnih pravic pravnih oseb (vnaprejšnjega dovoljenja sodne oblasti). Vendar pa mora ureditev poleg spoštovanja navedenih ustavnih pravic pravnih oseb zagotoviti tudi varstvo pomembnih ustavno varovanih dobrin, ki imajo svoj temelj v ustavnih določbah, zlasti tistih, ki prepovedujejo opravljanje gospodarske dejavnosti v nasprotju z javno koristjo (drugi stavek drugega odstavka 74. člena Ustave), prepovedujejo dejanja nelojalne konkurence in dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo javno konkurenco (tretji odstavek 74. člena Ustave) ter zahtevajo zagotavljanje učinkovitosti 101. in 102. člena PDEU (in torej za kompleksno pravno ureditev, ki mora zagotoviti ravnovesje navedenih ustavnih dobrin). Zato je Ustavno sodišče odločilo, da se do odprave ugotovljene protiustavnosti določba prvega stavka prvega odstavka 28. člena ZPOmK-1 uporablja še naprej ter da ima toženka zakonito podlago za opravljanje ustreznih preiskav, kar mora upoštevati (tudi) pristojno sodišče pri presoji ustavnosti in zakonitosti njenega dela (tč. 41 obrazložitve). Po povedanem tako tožnik ob sklicevanju na navedeno odločbo Ustavnega sodišča ne more očitati, da je bila zavrnitev izločitve nekaterih dokazov nezakonita ter da bi teh dokazov toženka ne mogla upoštevati. Na drugačno presojo ne more vplivati niti sklicevanje tožnika na sodno prakso Sodišča EU; primera sodb 46/87 in C-94/00 namreč kot na (tudi) relevantno odkazujeta na nacionalno pravo – da pa je toženka kot na zakoniti podlagi mogla voditi preiskave na podlagi sklepov o preiskavi, izdanih na podlagi prvega stavka prvega odstavka 28. člena ZPOmK-1, pa je sodišče že navedlo.

Privilegirana komunikacija je urejena v 32. členu ZPOmK-1: Iz preiskave so izključena pisma, obvestila ali drugi načini komunikacije med podjetjem, zoper katero se izvaja preiskava, in njegovim odvetnikom v obsegu, v katerem se nanašajo na ta postopek (prvi odstavek); če podjetje ali njegov odvetnik zavrne dostop do podatkov s sklicevanjem, da gre za privilegirano komunikacijo, pooblaščena oseba preveri, ali je sklicevanje očitno neutemeljeno in če presodi, da ne gre za privilegirano komunikacijo, vloži dokument (ali njegovo kopijo) v zapečateno kuverto, na katero se podpišeta pooblaščena oseba in podjetje ali njegov odvetnik (drugi odstavek); o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti sklicevanja na obstoj privilegirane komunikacije odloči Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani na zahtevo agencije (tretji odstavek). Ob upoštevanju navedene zakonske ureditve na tožnikove navedbe, da bi toženka tožniku ne mogla očitati domnevnega angažiranja odvetnice L.L. (ker je dokumentacijo predložila Skupina ... oziroma je bila pridobljena v preiskavi pri podjetju B.), saj naj bi šlo za privilegirano komunikacijo, na katero se je po njegovem mnenju mogoče zgolj sklicevati, ne da bi bilo potrebno predložiti kakršnekoli dokaze, sodišče odgovarja s stališči v nadaljevanju. Privilegirana je lahko le komunikacija, ki ter kolikor se nanaša na konkreten postopek preiskave (komunikacija mora potekati z namenom in v interesu pravice stranke do obrambe, tako Sodišče EU, npr. zadeva 155/79 AM&S Limited proti Komisiji). Izključitev določene komunikacije iz preiskave pa uveljavlja (lahko le) preiskovano podjetje tako, da zavrne dostop do določenih podatkov ter se sklicuje na privilegirano komunikacijo, agencija pa tako izjavo sprejme ter dokument izključi iz preiskave, ali pa, če meni, da je neutemeljena, vloži dokument v zapečateno kuverto in po koncu preiskave predloži na to sodišče zahtevo, da odloči o tem, ali gre za privilegirano komunikacijo ali ne. Pri sklicevanju na privilegirano komunikacijo mora preiskovano podjetje predložiti ustrezne dokaze, s katerimi dokazuje zaupno naravo dokumentov (tako tudi združeni zadevi Splošnega sodišča T – 125/03 in T – 253/03 z dne 17. 9. 2007).

V zvezi s številnimi tožnikovimi očitki, da odločbe ni mogoče preizkusiti, ker je neobrazložena ter se toženka do v postopku podanih navedb tožnika – v izjavah na PRD in dopolnitev PRD - v izpodbijani odločbi ni opredelila (in ki se nanašajo predvsem na opredelitev upoštevnega trga, ugotavljanje obstoja omejevalnega ravnanja iz 6. člena ZPOmK-1, ugotovitve glede trajanje kršitve, izpolnjenost pogojev po tretjem odstavku 6. člena ZPOmK-1 itd.), sodišče na načelni ravni odgovorja, da je tudi pomanjkljiva obrazložitev lahko razlog za presojo, da odločbe ni mogoče preizkusiti. Za to, da je preizkus materialne zakonitosti mogoč, mora biti jasen izrek odločbe, v obrazložitvi pa dejansko stanje v vseh materialnopravno bistvenih točkah opisano ter dovolj natančno navedeni materialni predpisi in njihove določbe, na katere je oprta odločitev, zapisana v izreku. Glede na drugi odstavek 15. člena ZPOmK-1 se za postopek odločanja agencije subsidiarno uporablja ZUP, zato za obrazložitev odločbe tako velja, da je zahtevan obseg določen v 214. členu tega zakona; po 5. in 6. točki prvega odstavka navedenega člena pa mora obrazložitev obsegati razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločitev ter razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku stranke. Pri tem se v ustavno sodni praksi razlaga, da ni nujno, da bi bil odgovor na navedbo stranke vedno izrecen ter da se mora organ tako (izrecno) opredeliti do nosilnih pravnih mnenj stranke, ki so dovolj argumentirana ter po razumni oceni niso nebistvena. V zvezi s samo presojo posameznih tožbenih navedb, podanih v smeri, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti zaradi pomanjkljive obrazložitve, pa sodišče dodaja, da je povezana s preizkusom pravilnosti uporabe materialnega prava in pravilnosti ter popolnosti ugotovitve dejanskega stanja, tega pa iz razloga, navedenega v 7. točki obrazložitve te sodbe, kot preuranjeno ni mogoče opraviti.

Tožnik v tožbi na številnih mestih očita tudi kršitev načela kontradiktornosti oziroma pravice do obrambe (ker naj bi bil upoštevni trg določen v PRD drugače kot v odločbi, v zvezi z ugotavljanjem obstoja omejevalnega ravnanja, trajanja kršitve ter navedbami o izpolnjenih pogojih iz tretjega odstavka 6. člena ZPOmK-1 za dovoljeno omejitev konkurence itd.). Ob odpravi odločbe iz razloga, navedenega v 7. točki obrazložitve te sodbe, sodišče lahko odgovarja le splošno. Zagotavljanje načela kontradiktornosti ZPOmK-1 ureja v 19. členu. Določa, da se zaradi zagotovitve pravice do obrambe odločba agencije ne sme opirati na dejstva in dokaze, glede katerih podjetju, proti kateremu se vodi postopek, ni bila dana možnost, da se o njih izjavi. Glede na določbo 21. člena ZPOmK-1, po kateri agencija v postopku praviloma odloči brez ustne obravnave, se kontradiktornost tako zagotavlja pisno. Kot izraz načela zaslišanja stranke je v ZPOmK-1 določena obveznost agencije, da izda PRD (ki mora vsebovati ugotovitve o dejstvih in dokazih, pomembnih za odločitev), kadar namerava izdati odločbo o ugotovitvi obstoja kršitve določb 6. ali 9. člena tega zakona ali 101. ali 102. člena PDEU; strankam pa mora biti nato omogočeno, da se v roku, ki ne sme biti krajši od 45 dni, o PRD izjavijo (36. člen). S tem se stranko seznani z rezultati ugotovitvenega postopka in se ji da možnost, da se brani; poleg tega pa je to zagotovilo, da se odločba ne bo opirala na ugotovitve, s katerimi v PRD ni bila seznanjena (tako Splošno sodišče v zadevi T – 352/94). Načelo kontradiktornosti je kršeno ne le, če se odločba opira na ugotovitve, ki jih PRD ne obsega, pač pa tudi, če agencija v odločbi pravno pomembnih dejstev in dokazov iz izjave o PRD ne obravnava ter do njih ne zavzame stališča (sodba Vrhovnega sodišča G 24/2012 z dne 3. 12. 2013).

O ugotovitvah dejanskega stanja O kršitvah materialnega prava Kot izhaja iz 7. točke obrazložitve te sodbe, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo, ker je presodilo, da preizkus materialne zakonitosti ni mogoč. Glede na to tožbenih navedb, ki se nanašajo na ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega prava, kot preuranjeno ni moglo presojati.

V zvezi s tožbenimi navedbami, da vpliv na trgovanje med državami članicami EU ni izkazan in da ni podana podlaga za vodenje postopka zaradi kršitev prava EU po 101. členu PDEU, pa sodišče zgolj dodaja, da je v zvezi z ugotavljanjem učinka omejevalnih ravnanj na trgovanje med državami članicami stališče v sodni praksi Vrhovnega sodišča drugačno, kot ga zastopa toženka v izpodbijani odločbi, tč. VI.6 (npr. sodba G 23/2010 z dne 17. 12. 2013).

Ker je sodišče ugotovilo, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka, je tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka tega člena vrnilo toženki v ponovni postopek. V ponovnem postopku je ta na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vezana na stališča sodišča glede postopka, kot izhajajo iz te sodbe.

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožniku priznalo stroške na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, povečane za 22 % DDV, ker je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV.