Jedro

Sporno premoženje zadeva na eni strani razmerje med tožnico in prvim tožencem kot razvezanih zakoncev, ki sta v času trajanja njune zakonske skupnosti ustvarila določeno skupno premoženje (zakonita podlaga iz drugega odstavka 52. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - naprej ZZZDR -, ki očitno v postopku ni bila sporna); na drugi strani pa zadeva razmerje navedene skupnosti prvih dveh in druge toženke, ki pa temelji po tožničinih trditvah na pogodbeni podlagi. Zadnje navedena podlaga je glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji revizijskega sodišča pogodbena, ki je v tem primeru tudi podana. Ugotovitev nižjih sodišč, da je tožnica kot zakonec prvega toženca skupaj z njim vlagala v sporne nepremičnine, je terjala le presojo pogodbenega razmerja med prvim tožencem in drugo toženko, ki ga predstavlja pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo navedena sklenila 6.4.1964. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je druga toženka izročila prvemu tožencu svoje nepremičnine, in da sta se pogodbenika dogovorila, da lahko prevzemnik že za življenja izročevalke popravi in obnovi celo hišo in ji prizida tudi drug nov prostor. Taka ugotovitev lahko pomeni le, da je bil o tem sklenjen dogovor pogodbenih strank. Gradbeni posegi prevzemnika premoženja oziroma preživljalca v predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju zato ni bil nedovoljen in za vlagatelja tudi ne tuj posel. Velja namreč, kadar je dano soglasje za obnovitvene posege in dograditve preživljalcu v povezavi s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, postane vlagatelj v obsegu vloženih sredstev in dela lastnik s tem ustvarjene stvari. Na tako ustvarjenem premoženju ima zato stvarnopravno varstvo oziroma pravico. Pravno pravilen je zato zaključek, da je premoženje, ki sta ga ustvarila tožnica in prvi toženec z vlaganji v sporno premoženje, njuno skupno premoženje, in da je zato utemeljen tožničin stvarnopravni zahtevek.

Izrek

Reviziji se ugodi ter se zato sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo primarni stvarno pravni zahtevek tožnice, da je tožnica med trajanjem zakonske zveze s prvim tožencem z adaptacijo stanovanjske hiše in z zgraditvijo gospodarskega poslopja, stoječega na parceli številki 21 k.o. , povečala vrednost nepremičnine za 1/3, in da je zato postala solastnica te nepremičnine do navedenega deleža. Hkrati je zavrnilo zahtevek za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Ugodilo pa je tožničinemu podrejenemu, t.j. obligacijskopravnemu zahtevku, po katerem mora tožena stranka plačati tožnici 1.268.886,50 SIT na račun vloženih investicij v sporno nepremičnino. S sklepom pa je ustavilo postopek po tožbi zoper četrtega toženca.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženih strank razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje o podrejenem, to je obligacijskopravnem zahtevku, s pobijano sodbo pa je zavrnilo tožničino pritožbo zoper sodbo, s katero je bil zavrnjen njen stvarnopravni zahtevek.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica in predlagala, da se pravnomočni del sodbe razveljavi. Zavrača zaključke sodišč prve in druge stopnje, da je investirala v tujo stvar ter meni, da bi sodišči morali upoštevati vsebino izročilne pogodbe in tam zapisani sporazum strank. Tolmačenje sodišč je v nasprotju z življenjsko logiko.

Na vročeno revizijo tožene stranke niso odgovorile, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožnica razvezana žena prvega toženca ter da sta oba še v času svoje zakonske skupnosti opravila obsežna prenovitvena dela na stanovanjski hiši (zaradi česar se je vrednost te povečala za cca 2/3) in drugih nepremičninah, ki so bile predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sklenjene leta 1964 med prvim tožencem in njegovo materjo - drugo toženko in s katero je druga toženka dovolila prvemu tožencu, da z nepremičnino gospodari in hišo obnovi. Tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev solastninskega deleža do 1/2 na ustvarjenem skupnem premoženju s prvim tožencem, sta sodišči nižjih stopenj zavrnili, ker da stvarnopravni zahtevek ni utemeljen, saj je bila nepremičnina v času vlaganj še lastnina druge toženke, da sta tožnica in prvi toženec zato vlagala v tujo stvar in da bi bil tožničin stvarnopravni zahtevek utemeljen le, če bi ta temeljil na pravnem poslu. Sodišči prve in druge stopnje sta menili, da je utemeljen le obligacijskopravni tožničin zahtevek, vendar je bila sodba sodišča druge stopnje, da mora tožena stranka plačati tožnici 1.268.886,50 SIT na račun investicij, na drugi stopnji razveljavljena, ker je sodišče druge stopnje ocenilo, da vrednost investicij ni zanesljivo ugotovljena.

Po presoji revizijskega sodišča sta presoji sodišč druge in prve stopnje, da tožničin stvarnopravni zahtevek ni utemeljen, pravno zmotni. Sporno premoženje zadeva na eni strani razmerje med tožnico in prvim tožencem kot razvezanih zakoncev, ki sta v času trajanja njune zakonske skupnosti ustvarila določeno skupno premoženje (zakonita podlaga iz drugega odstavka 52. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - naprej ZZZDR -, ki očitno v postopku ni bila sporna); na drugi strani pa zadeva razmerje navedene skupnosti prvih dveh in druge toženke, ki pa temelji po tožničinih trditvah na pogodbeni podlagi. Zadnje navedena podlaga je glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji revizijskega sodišča pogodbena, ki je v tem primeru tudi podana. Ugotovitev nižjih sodišč, da je tožnica kot zakonec prvega toženca skupaj z njim vlagala v sporne nepremičnine, je terjala le presojo pogodbenega razmerja med prvim tožencem in drugo toženko, ki ga predstavlja pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo navedena sklenila 6.4.1964. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je druga toženka izročila prvemu tožencu svoje nepremičnine, in da sta se pogodbenika dogovorila, da lahko prevzemnik že za življenja izročevalke popravi in obnovi celo hišo in ji prizida tudi drug nov prostor. Taka ugotovitev lahko pomeni le, da je bil o tem sklenjen dogovor pogodbenih strank. Gradbeni posegi prevzemnika premoženja oziroma preživljalca v predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju zato ni bil nedovoljen in za vlagatelja tudi ne tuj posel. Velja namreč, kadar je dano soglasje za obnovitvene posege in dograditve preživljalcu v povezavi s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, postane vlagatelj v obsegu vloženih sredstev in dela lastnik s tem ustvarjene stvari. Na tako ustvarjenem premoženju ima zato stvarnopravno varstvo oziroma pravico. Pravno pravilen je zato zaključek, da je premoženje, ki sta ga ustvarila tožnica in prvi toženec z vlaganji v sporno premoženje, njuno skupno premoženje, in da je zato utemeljen tožničin stvarnopravni zahtevek. Ker pa obseg novo nastalega premoženja ni zanesljivo ugotovljen (iz tega razloga je bil tudi razveljavljen podrejen obligacijskopravni zahtevek tožnice v pritožbenem postopku na drugi stopnji), revizijsko sodišče ni moglo samo spremeniti pobijanega dela odločitve, pač pa je moralo pravnomočni del sodbe razveljaviti (drugi odstavek 395. člena ZPP). V čem bo potrebno glede obsega spornega premoženja dopolniti dokazni postopek, je izčrpno navedeno že v razlogih sodbe sodišča druge stopnje ter jih zato revizijskemu sodišču ni potrebno ponavljati. Pri tem je opozoriti le na to, da bo potrebno celotno s pogodbo o dosmrtnem preživljanju izročeno nepremičnino s parc.št. 21 in vlaganja vanjo vzeti kot celoto, ker gre za enoten sklop premoženja.