Jedro

V 1. odstavku 28. člena ZUS-1 je določen tridesetdnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu, šteto od vročitve izpodbijanega upravnega akta, s katerim je bil končan upravni postopek. Izpodbijani upravni akt je bil tožniku kot stranki v upravnem postopku odločanja o (ne)dodelitvi brezplačne pravne pomoči, osebno vročen dne 14. 7. 2010. Zakonski rok za vložitev tožbe je tako iztekel s pretekom trideset dni po prejemu izpodbijanega upravnega akta, to je dne 13. 8. 2010. Tožnik pa je tožbo vložil šele dne 6. 9. 2010 priporočeno na pošto, torej prepozno upoštevaje določila 4. odstavka 34. člena ZBPP v povezavi z 9. točko 1. odstavka 83. člena ZS.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je dne 6. 9. 2010 priporočeno na pošto na recepis (št. 7049) vložil tožbo zoper uvodoma navedeno odločbo tožene stranke, z isto tožbo pa je hkrati izpodbijal tudi odločbe tožene stranke št. Bpp 96/2010 z dne 19. 7. 2010, 94/2010 z dne 22. 7. 2010, 105/2010 z dne 9. 8. 2010, 104/2010 z dne 9. 8. 2010, 110/2010 z dne 11. 8. 2010, 109/2010 z dne 10. 8. 2010, 123/2010 z dne 13. 8. 2010 in 131/2010 z dne 2. 9. 2010, ki jih je v fotokopijah med drugim priložil skupni tožbi (tožbene priloge A1 – A10). Predmetno (skupno) tožbo je sodišče upoštevajoč določilo 1. odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) razdružilo tako, da je izločilo in na novo vpisalo v sodni vpisnik po določilih Sodnega reda tožbe tožnika zoper prej navedene izpodbijane odločbe po vrstnem redu v tožbi, razen uvodoma navedene odločbe, ki jo sodišče posebej, ločeno od ostalih, obravnava pod prvotno dodeljeno opr. št. I U 1201/2010. Po pozivu sodišča je tožena stranka v skladu z določili 38. člena ZUS-1 v zvezi z uvodoma navedeno izpodbijano odločbo predložila predmetni upravni spis skupaj z odgovorom na tožbo, v katerem vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnik v tožbi navaja, da je po nespornih dokazilih in psihiatričnih mnenjih očitno, da so mu tudi kratene človekove pravice do sodnega varstva njegovih pravic ter dostopnosti do sodišč. Meni, da se mu to dogaja s strani tudi drugih organov za dodelitev brezplačne pravne pomoči kakor tudi naslovnega sodišča. Zato tudi podaja predlog za izločitev naslovnega sodišča in predodelitev tožbe, o kateri naj odloči Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki naj izpodbijano odločbo zaradi absolutnih kršitev ZUS-1 in ZPP odpravi in tožniku dodeli stalnega brezplačnega odvetnika ter ga oprosti plačila stroškov pred vsemi sodišči v Republiki Sloveniji.

Sodišče je tožbo zavrglo kot prepozno vloženo: Zakonodajalec je z določilom 1. odstavka 28. člena ZUS-1 določil tridesetdnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu, šteto od vročitve izpodbijanega upravnega akta, s katerim je bil v obravnavani sporni zadevi končan upravni postopek z izdajo posamičnega konkretnega upravnega akta v smislu 1. odstavka 2. člena ZUS-1. V obravnavanem primeru je bil sporen posamični konkretni upravni akt tožene stranke izdan dne 8. 7. 2010 in tožniku kot naslovniku oziroma stranki v upravnem postopku odločanja o (ne)dodelitvi brezplačne pravne pomoči, osebno vročen dne 14. 7. 2010, kot je razvidno iz povratnice, ki se nahaja med listinami predloženega upravnega spisa.

Zakonski tridesetdnevni rok za vložitev tožbe se je tako iztekel s pretekom trideset dni po prejemu izpodbijanega upravnega akta, to je dne 13. 8. 2010, tožnik pa je tožbo vložil šele dne 6. 9. 2010 priporočeno na pošto, torej prepozno upoštevaje določila 4. odstavka 34. člena ZBPP v povezavi z 9. točko 1. odstavka 83. člena Zakona o sodiščih (ZS, Uradni list RS, št. 19/94 in nadaljnji) ter ustaljeno upravno-sodno prakso, kot med drugim izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS št. I Up 667/2007 z dne 15. 4. 2009. Sodišče pa v upravnem sporu meritorno odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika zgolj v primeru, če v postopku ob predhodnem preizkusu tožb ugotovi, da so kumulativno izpolnjeni vsi formalni pogoji (procesne predpostavke), ki jih zakon taksativno določa z določili 1. do 8. alinee 1. odstavka 36. člena ZUS-1, vključno s procesno predpostavko pravočasno vložene tožbe v smislu 2. alinee 1. odstavka 36. člena ZUS-1. V primeru pa, če sodišče ugotovi, kot v obravnavani sporni zadevi, da je bila tožba vložena po izteku zakonsko določenega tridesetdnevnega roka za tožbo, torej prepozno, jo mora sodišče po uradni dolžnosti zavreči s sklepom na podlagi 2. odstavka 36. člena ZUS-1 kot prepozno vloženo.

V takem primeru pa gre zgolj za procesno (in ne za meritorno) odločitev sodišča prve stopnje, zoper katero pa je, upoštevaje 2. odstavek 82. člena ZUS-1, dovoljena posebna pritožba, saj je s takšnim sklepom onemogočen nadaljnji postopek.

Zato mora sodišče svojo odločitev, ki je v konkretnem primeru le procesne narave in ne gre za presojo materialno-pravne pravilnosti izpodbijanega akta, ustrezno obrazložiti (le) v okviru pravne podlage sprejete procesne odločitve v skladu z 2. odstavkom 72. člena ZUS-1 ob upoštevanju standardov, ki so se v tem pogledu izoblikovali v sodni praksi na podlagi določil Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, 73/2007- uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, ki se na podlagi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS-1). Tudi po stališču Vrhovnega sodišča RS, izraženem v sklepu št. I Up 759/2007 z dne 10. 1. 2008, kadar je ugotovljen izostanek procesne predpostavke iz 2. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, so navedbe stranke, ki se nanašajo na izpodbijani (upravni) akt, za odločitev v pritožbenem postopku, kjer se presoja pravilnost procesne odločitve sodišča prve stopnje, povsem irelevantne.

Sodišče je torej v obravnavanem primeru že na podlagi podatkov tožbe in tožbi priloženih listin ter listin predloženega upravnega spisa ugotovilo, da procesna predpostavka iz 2. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 v tem primeru ni izpolnjena, saj je predmetna tožba z dne 5. 9. 2010, ki je bila priporočeno na pošto oddana 6. 9. 2010, očitno vložena po izteku tridesetdnevnega zakonskega roka, ki ga za vložitev tožbe v upravnem sporu določa 1. odstavek 28. člena ZUS-1. Sodišče je zato po uradni dolžnosti predmetno tožbo zavrglo kot očitno prepozno vloženo na podlagi 2. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 v povezavi z 2. odstavkom 36. člena ZUS-1, saj je bila očitno vložena po izteku zakonskega roka za vložitev tožbe v upravnem sporu iz 1. odstavka 28. člena ZUS-1, ne da bi se sploh spuščalo v presojo tožbenih navedb, ker te za odločitev v konkretnem primeru niso pravno pomembne.

Tožnik je v tožbi tudi predlagal izločitev Upravnega sodišča Republike Slovenije kot državnega organa oziroma določitev Vrhovnega sodišča RS kot drugega pristojnega sodišča. Tako Vrhovno sodišče RS kakor tudi Upravno sodišče RS je tožniku večkrat pojasnilo, da Zakon o pravdnem postopku, ki se na podlagi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporablja, izločitve sodišča ne pozna. Predlog tožnika bi bilo po vsebini mogoče šteti za nepopolni predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča v smislu 67. člena ZPP, vendar drugega stvarno pristojnega sodišča za reševanje upravnih sporov so področja brezplačne pravne pomoči po veljavni zakonodaji Republike Slovenije ni. Glede na navedeno je sodišče o tožbi tožnika odločilo kot stvarno pristojno sodišče.