Jedro

Delodajalec, ki ne stori potrebnih ukrepov za varstvo življenja in zdravja delavcev, je odgovoren za škodo, ki zaradi tega nastane. Oškodovani delavec pa trpi delno škodo samo v primeru, če je posledice povzročil zavestno ali zaradi velike malomarnosti.

Izrek

1. Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 26.700,00 SIT v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka v celoti odškodninsko odgovorna tožniku za škodo, ki jo je ta utrpel v zvezi s poškodbo pri delu dne 4.9.1991. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je vzrok za nesrečo tožnika, ki mu je pri snemanju desk s konzolnega dvigala na 3. etaži gradbenega odra odščipnilo del členka sredinca desne roke, nespoštovanja HTV ukrepov, predpisanih v pravilniku o varstvu pri gradbenem delu in neustrezna organiziranost dela tožene stranke. Sprejelo je tudi pravno presojo, da tožniku v smislu 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih ni mogoče očitati soprispevka k nastanku škode. Zato je delno ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine za negmotno škodo in mu iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin priznalo 200.000,00 SIT (od zahtevanih 400.000,00 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 400.000,00 SIT (od zahtevanih 500.000,00 SIT), za strah 30.000,00 SIT (od zahtevanih 70.000,00 SIT) in za skaženost 70.000,00 SIT (od zahtevanih 100.000,00 SIT). Skupaj je tedaj naložilo v plačilo toženi stranki znesek 700.000,00 SIT s pp. Višji zahtevek tožnika je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljen.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo le pritožbi tožene stranke, potem ko je ocenilo, da je za nastalo škodo podana tudi tožnikova krivda. Glede na ugotovljeni 20 % sokrivdni delež tožeče stranke je znižalo priznano odškodnino na 560.000,00 SIT. V ostalem je pritožbo tožene stranke in v celoti tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). V obrazložitvi revizije navaja, da je za nastalo škodo podana izključna odgovornost tožene stranke, saj ni organizirala delovnega procesa tako, da bi bilo zagotovljeno varno delo. Sodišče je prezrlo po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejstvo, da je bil tožnik pri spravilu desk konzolnega dvigala sam. Če bi delo z dvigalom na 3. etaži zidarskega odra opravljala najmanj dva delavca zanesljivo ne bi prišlo do škodnega dogodka. Zato tožniku, ki je moral z levo roko opravljati dvigalo, z desnico pa snemati deske in ni imel možnosti popolne in brezhibne sinhronizacije, ne gre očitati sokrivdnega ravnanja. Sodišče druge stopnje je s tem, ko je ugotovilo obstoj tožnikove sokrivde, zmotno uporabilo materialno pravo. Revizija tudi poudarja, da sta obe sodišči pri odmeri odškodnine v premajhni meri upoštevali dolgotrajno bolečinsko obdobje tožnika in neugodnosti, ki jih je moral v času zdravljenja prestajati. Prav tako nista ustrezno vrednotili dejstva, da se je tožnik kot ročni delavec ob samem škodnem dogodku močno prestrašil, njegova zaskrbljenost pa je trajala tudi ves čas zdravljenja. Pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pa sodišči nista ustrezno vrednotili dejstva, da je tožnik - ob škodnem dogodku star le 44 let - ročni, nekvalificirani delavec, odvisen le od dela svojih rok. Ob pravilnem vrednotenju izgube končnega sklepa sredinca bi morali sodišči, po mnenju revizije, tožniku tudi za skaženost v celoti priznati odškodnino, uveljavljeno za to obliko škode. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišča prve in druge stopnje tako spremeni, da prisodi tožniku poleg že prisojene odškodnine 560.000,00 SIT s pp, še nadaljnjo odškodnino v znesku 510.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v postopku pred izdajo izpodbijane pravnomočne sodbe.

Utemeljena je graja revizije o zmotni uporabi materialnega prava pri odločanju sodišča druge stopnje glede soodgovornosti tožnika (3. odstavek 177. člena ZOR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka opustila dejanja in varovalne ukrepe, ki bi jih po določbah še veljavnega pravilnika o varstvu pri gradbenem delu (Uradni list SFRJ, št. 42/68) morala storiti. Dejanska ugotovitev, na katero je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP) je, da je škodnega dne tožnik sam upravljal s konzolnim dvigalom, s katerega je brez pomoči drugih tudi razkladal deske. Iz določb 214. člena in 2. odstavka 221. člena Pravilnika o HTV ukrepih pri gradbenem delu pa jasno izhaja, da sta za nakladanje in razkladanje bremena s konzolnega dvigala potrebna najmanj dva delavca. Po določbi 175. člena o Splošnih ukrepih in normativih za varstvo pri delu z dvigali (Uradni list SFRJ, št. 30/69) smejo dolžnost vodje dvigala voznika bremena in signalista opravljati le delavci, ki jim je delovna organizacija priznala strokovno usposobljenost (strokovno izobrazbo) za tako delo in sicer pod pogoji in na način, kot to določajo veljavni republiški predpisi. Takšna strokovna usposobljenost tožnika iz dokaznega gradiva na izhaja.

Zaključek sodišča druge stopnje o tožnikovih dejanskih delovnih izkušnjah z dvigalom pa temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Priča J.S., na katere izpovedbo opira pritožbeno sodišče svojo ugotovitev, da tožnik škodnega dne ni prvič opravljal s konzolnim dvigalom, je to okoliščino na začetku svoje zaslišanja sicer res potrdila. V nadaljevanju zaslišanja pa je pojasnila, da je bil tožnik pri spravljanju odpadnega materiala s podstrešja le "zraven" (zadnji stavek na l. št. 18) oziroma jo razjasnila (na l. št. 19), da tožnik z dvigalom pred škodnim dogodkom ni delal. Razlaga sodišča druge stopnje o obstoju odločilnega dejstva o pridobljenih izkušnjah tožnika z opravljanjem dvigala je torej materialnopravno zmotno.

Za presojo pravilne uporabe materialnega prava je odločilno tudi dejstvo, da je tožnik sam upravljal z obremenjenim dvigalom in hkrati snemal desko, izkazano in dokazano. To pa pomeni kršitev določbe 7. točke 185. člena Pravilnika o HTV ukrepih pri delu z dvigali, saj je po tej določbi sočasno opravljanje delovnih operacij pri popolnoma zavzetih rokah izrecno prepovedano.

V ugotovljenih opustitvah, ki predstavljajo kršitve omenjenih določb pravilnikov o HTV ukrepih in ob neupoštevanju izrecnega navodila direktorja (l. št. 42), da morajo delo s konzolnim dvigalom opravljati trije delavci, obstoji vzrok za nastanek škodnega dogodka in njegovih posledic. Po presoji revizijskega sodišča je delodajalec dolžan spoštovati vse predpisane ukrepe, kot tudi tiste, ki so potrebni, da se varuje življenje in zdravje delavca. Z določilom 1. člena Pravilnika o splošnih ukrepih in normativih za varstvo pri delu z dvigali, je izrecno naložena obveznost delovnim organizacijam, ki projektirajo, izvajajo, uporabljajo in vzdržujejo dvigala, da spoštujejo predpisane ukrepe z namenom, da se prepreči in odvrne nevarnost za življenje in zdravje oseb, ki so zaposlene pri delu z dvigali.

Varnostni ukrepi morajo biti takšni, da varujejo delavca ob normalni pazljivosti pred nesrečo pri delu. Delodajalec, ki ne stori potrebnih ukrepov za varstvo življenja in zdravja delavcev, je odgovoren za škodo, ki zaradi tega nastane. Oškodovani delavec pa trpi delno škodo samo v primeru, če je posledice povzročil zavestno ali zaradi velike malomarnosti. Ob dejanski ugotovitvi obeh nižjih sodišč, da je tožena stranka opustila predpisane in potrebne HTV varstvene ukrepe in da je zaradi teh opustitev prišlo do škodnega dogodka in nastanka škode, ni mogoče, ob pravilni uporabi materialnega prava, naložiti tožniku sokrivdo za nastalo škodo.

Ob dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da je tožeča stranka s tem, da je z obremenjenim konzolnim dvigalom upravljal samo tožnik - namesto najmanj dveh delavcev - opustila HTV ukrepe oziroma po odgovornem delavcu dopustila njih kršitev, je podana njena odškodninska odgovornost, ki je ne more izključiti tožnikova navadna malomarnost. Če delavec zaradi opustitve HTV ukrepov delodajalca ni ob normalni pazljivosti učinkovito varen pred nesrečo pri delu, nosi riziko zaradi pomanjkanja posebne pazljivosti delavca - delodajalec sam. Revizija tožeče stranke je zato v tem obsegu utemeljena.

Revizija pa ni utemeljena v delu, ki se nanaša na odmero odškodnine za vse oblike tožniku prisojene negmotne škode. Res se je tožnik poškodoval kot nekvalificirani delavec, pri starosti 44 let. Prav tako je revidentu potrebno pritrditi, da zaradi poškodbe trpi trajne posledice, tako telesne bolečine kot tudi duševne bolečine, zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Toda po presoji revizijskega sodišča pristojno odškodnino ustreza pravnemu standardu "pravične denarne odškodnine" iz 200. člena ZOR, upoštevaje pri tem dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o naravi poškodbe, njenem zdravljenju in intenzivnosti trajanju telesnih in duševnih bolečin, ki jih je in jih trpi tožnik zaradi poškodbe. Sodišče ob odmeri pravične denarne odškodnine upošteva tako stopnjo duševnih in telesnih bolečin prizadetega, kot tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine za nepremoženjsko škodo (1. in 2. odstavek 200. člena ZOR. Odškodnina mora biti tedaj primerno individualizirana, hkrati pa mora biti vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti skozi medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. V tem razmerju so meje, preko katerih sodišče ob odločanju o "pravični denarni odškodnini" ne more. Le tako lahko sodišče skozi prisojeni znesek izrazi pomen in namen odškodnine za nepremoženjsko škodo (2. odstavek 200. člena ZOR). Vse to sta sodišči po presoji revizijskega sodišča upoštevali v konkretnem primeru, ko sta tožniku prisodili 200.000,00 SIT za telesne bolečine, za strah 30.000,00 SIT, za skaženost 70.000,00 in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 400.000,00 SIT. Zato razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Ker je sodišče druge stopnje glede obstoja tožnikove sokrivde za nastalo škodo zmotno uporabilo določbo 3. odstavka 177. člena ZOR, je revizijsko sodišče v tem delu reviziji ugodilo in na podlagi 395. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje tako, da je vzdržalo v veljavi odločitev prvostopnega sodišča. Po 2. odstavku 166. člena ZPP mora revizijsko sodišče ob spremembi sodbe odločiti o stroških vsega postopka. Ker je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo stroške prvostopnega postopka z zamudnimi obrestmi od razsoje dalje, revizijsko sodišče v ta izrek ni posegalo temveč s potrditvijo prvostopne sodbe vzpostavilo tudi njen stroškovni izrek. Stroške revizijskega postopka pa je v okviru zahtevka odmerilo po veljavni odvetniški tarifi.

Določbe ZPP in ZOR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).