15. 5. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Andreja Senekoviča iz Kočevja na seji dne 15. maja 2003

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 9. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94 - popr., 7/95 in 44/96) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnik navaja, da je kmetovalec in zakupnik kmetijskega zemljišča. Ker strošek zakupnine ne zmanjšuje njegove davčne osnove za dohodnino, zatrjuje neskladje 9. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh) s 14. členom Ustave. Za neskladje naj bi šlo, ker so pri obdavčevanju gospodarskih družb z davkom od dobička priznani vsi stroški. Prav tako naj bi bila izpodbijana določba v neskladju z 2. členom Ustave, saj naj davek ne bi bil odmerjen v sorazmerju z doseženo davčno osnovo. Zaradi tega naj bi davek, glede na ostale dajatve, ki ga bremenijo, posegal tudi v samo bistvo lastninske pravice (33. člen Ustave). Hkrati se pobudnik sklicuje še na odločitev Ustavnega sodišča o neustavnosti tistih določb ZDoh, ki ne upoštevajo dejanskih stroškov kot odbitne postavke pri ugotavljanju davčne osnove.

B.

2.Na podlagi izpodbijane določbe 9. člena ZDoh se lahko davčnemu zavezancu, ki vlaga sredstva za namene, opredeljene v izpodbijani določbi, dohodninska davčna osnova zmanjša za največ 3 %. Določba za davčnega zavezanca v bistvu pomeni možnost oblikovanja osebnih olajšav, ki zmanjšujejo davčno osnovo poleg stroškov, ki jih je imel v fazi pridobivanja dohodkov.

3.Davčno osnovo zmanjšujejo namreč tako posamezne olajšave (gl. npr. še 7., 8. in 10. člen ZDoh) kot tudi stroški, potrebni za pridobitev dohodka, s to razliko, da olajšave znižujejo osnovo za dohodnino, stroški pa že pred tem osnovo za posamezno podvrsto dohodnine. Zaradi tega stroški, potrebni za pridobivanje dohodka, po vsebini niso predmet urejanja v tistih določbah, s katerimi so urejene posamezne olajšave. S tega vidika pomeni tako pobudnikovo zatrjevanje neustavnosti 9. člena ZDoh v bistvu zatrjevanje neustavnosti zaradi neurejanja vsebin, ki so sicer predmet urejanja drugih določb ZDoh.[1] Ne glede na navedeno pobudnikova zatrjevanja tudi po vsebini niso utemeljena, saj je razlikovati med posameznimi položaji v odvisnosti od tega, ali temelji določitev davčne osnove na ugotavljanju dejanskega dohodka ali ne (za slednje gre v primeru davka od dohodka iz kmetijstva, kjer predstavlja davčno osnovo katastrski dohodek, gl. 25. člen ZDoh).

4.Glede položajev, v katerih je zakonski namen določanje dejanskega dohodka kot davčne osnove, je Ustavno sodišče že zavzelo stališče (odločba št. U-I-77/94 z dne 1. 12. 1994, Uradni list RS, št. 1/95 in OdlUS III, 134), na katero se sklicuje tudi pobudnik, da je nepriznanje stroškov, potrebnih za dosego tega (dejanskega) dohodka, v neskladju s pojmovanji pravne države, po katerih se zahteva sorazmerje med cilji (namenom zakona) in ukrepi. Prav tako pa je Ustavno sodišče tudi že zavzelo stališče, da nepriznanje posameznih dejanskih stroškov (poleg pavšalnih) ni v neskladju z Ustavo, kadar določitev davčne osnove ne temelji na ugotavljanju dejanskega dohodka (že citirana odločba št. U-I- 72/00). Glede na to je pobudnikovo zatrjevanje neskladnosti z 2. členom Ustave - ki je zgolj pavšalno, saj ni izkazano, da strošek zakupnine ne zmanjšuje tiste davčne osnove, ki temelji na ugotavljanju dejanskega dohodka - neutemeljeno. Zaradi tega je neutemeljeno tudi pobudnikovo zatrjevanje neskladnosti s pravico do zasebne lastnine, saj izhaja iz pobudnikovih navedb, da naj bi bilo neskladje s 33. členom Ustave posledica neskladja z načeli pravne države.

5.Prav tako neutemeljeno je pobudnikovo zatrjevanje neskladnosti izpodbijane določbe z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ker naj bi bila uzakonjena rešitev glede priznavanja stroškov pri obdavčevanju fizičnih oseb drugačna od rešitve, uzakonjene pri obdavčevanju pravnih oseb. V zvezi z obdavčevanjem fizičnih in pravnih oseb je Ustavno sodišče že večkrat poudarilo (tudi v odločbi št. U-I-72/00), da gre, ker velja za fizične osebe enotnost osebnega in podjetniškega premoženja, medtem ko je pri pravnih osebah podjetniško premoženje ločeno od osebnega premoženja družbenikov, za različna dejanska stanja. Zato morebitna različna ureditev nekega vprašanja ne pomeni neenake zakonske ureditve enakih dejanskih stanj, temveč različno ureditev različnih dejanskih stanj. Tega pa ustavno načelo enakosti vseh pred zakonom ne preprečuje, temveč celo narekuje.

C.

6.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednica dr. Dragica Wedam Lukić

Opomba

[1]Nedvomno gre pri tem za določbe o davku od dohodka iz kmetijstva (tj. člen 23 ZDoh in nasl.), saj iz 3. točke obrazložitve odločbe št. U-I-72/00 z dne 13. 3. 2003 (Uradni list RS, št. 31/03), izdane tudi na predlog pobudnika Senekoviča, izhaja, da je pobudnik zavezanec za davek od dohodka iz kmetijstva.