Jedro

Za nastop dolžnikove zaveze proti novemu upniku je odločilno, da dolžnik ve za to, da je bila terjatev odstopljena in da je namesto staremu zavezan novemu upniku, ne pa, od kod to vedenje izvira.

Ker tožeča stranka tudi v nadaljevanju postopka ni pojasnila, kaj je predmet spora, torej na kaj se v predlogu za izvršbo navedeni (in niti ne predloženi) računi nanašajo, tožbenega zahtevka sploh ni mogoče identificirati in je takšno tožbo treba šteti kot nepopolno.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba: a) v 1. točki izreka delno spremeni tako, da Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 2461 Ig 8247/2007 z dne 13. 12. 2007, ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka za 47.969,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: zneska 11.486,93 EUR od 26. 01. 2007 do plačila; zneska 11.486,98 EUR od 26. 02. 2007 do plačila; zneska 10.416,92 EUR od 26. 03. 2007 do plačila; zneska 11.613,27 EUR od 26. 04. 2007 do plačila; zneska 2.965,90 EUR od 26. 05. 2007 do plačila; b) v 2. in 3. točki izreka razveljavi in se v razveljavljenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

2. Pritožba tožeče stranke zoper 1. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrne v delu, ki se nanaša na plačilo 68.808,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: zneska 104,32 EUR od 26. 01. 2004 do plačila; zneska 918,04 EUR od 26. 02. 2005 do plačila; zneska 2.502,66 EUR od 26. 05. 2006 do plačila; zneska 45,07 EUR od 19. 09. 2006 do plačila; zneska 8.410,66 EUR od 26. 05. 2007 do plačila; zneska 11.870,39 EUR od 26. 06. 2007 do plačila; zneska 11.700,79 EUR od 26. 07. 2007 do plačila; zneska 12.367,13 EUR od 24. 09. 2007 do plačila; zneska 8.766,45 EUR od 26. 09. 2007 do plačila; zneska 12.123,00 EUR od 26. 10. 2007 do plačila; in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

3. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločitev v zadevi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: „1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 2461 Ig 8247/2007 z dne 13. 12. 2007, se v 1. in 3. točki izreka razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne.

2. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 50108/2008 z dne 03. 08. 2008 se v 1. in 3. točki izreka razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožeča stranka je dolžna toženi v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti pravdne stroške v višini 4.778,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega roka dalje do plačila.“ Zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Po združitvi postopkov opr. št. IX Pg 3134/2008 in III Pg 1318/2008 (s sklepom z dne 06. 01. 2008) je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka po sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 2461 Ig 8247/2007 z dne 13. 12. 2007 (tč. 1 izreka sodbe) in po sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 50108/2008 z dne 03. 08. 2008 (tč. 2 izreka sodbe). Zaradi jasnosti in preglednosti bo pritožbeno sodišče pritožbene ugovore obravnavalo ločeno, kot so bili podani v prej ločeno vodenih postopkih.

1. O odločitvi v zvezi s sklepom o izvršbi, opr. št. 2461 Ig 8247/2007 z dne 13. 12. 2007 Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom zahtevala plačilo opravljenih storitev fizičnega varovanja po Pogodbi o fizičnem varovanju premoženja, št. 230 97-02 z dne 04. 06. 1997 (B10, v nadaljevanju Pogodba), kot jih je toženi stranki zaračunala z računi št. 2231571/03 z dne 31. 12. 2003, št. 2250036/05 z dne 31. 01. 2005, št. 2260562/06 z dne 30. 04. 2006, št. 3061889/06 z dne 31. 08. 2006, št. 6520009401 z dne 31. 12. 2006, št. 7520000826 z dne 31. 01. 2007, št. 7520003726 z dne 28. 02. 2007, št. 7520007636 z dne 31. 03. 2007, št. 7520010735 z dne 30. 04. 2007, št. 7520014906 z dne 31. 05. 2007, št. 7520017412 z dne 30. 06. 2007, št. 7520023917 z dne 29. 08. 2007, št. 7520026755 z dne 31. 08. 2007 in št. 7520028289, skupaj v vrednosti 116.778,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega računa do plačila.

Tožena stranka je zoper terjatev podala več ugovorov: a) da je terjatev po računu št. 2231571/03 z dne 31. 12. 2003 zastarala; b) da je bila terjatev po računih št. 2250036/05 z dne 31. 01. 2005 in št. 2260562/06 z dne 30. 04. 2006 kompenzirana s škodo, ki je toženi strani nastala zaradi malomarnega opravljanja storitev varovanja tožeče stranke; c) da računa št. 3061889/06 z dne 31. 08. 2006 tožena stranka ni nikoli prejela in ne ve, na kaj se nanaša; č) da je v znesku 47.969,99 EUR terjatev tožeče stranke prenehala po pobotu s terjatvijo tožene stranke, nastale po odkupu terjatev od družbe P. D., d.o.o.; d) da je v preostalem terjatev tožeče stranke prenehala po plačilu le-te družbi E.,d.o.o. (v višini 65.238,43 EUR).

Pod a), b) in c) Sodišče prve stopnje je sledilo ugovorom tožene stranke in je tožbeni zahtevek (tudi) v tem delu zavrnilo. Ker pritožba odločitve sodišče prve stopnje v tem delu ne napada in ker pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu ni podvomilo v njeno pravilnost, je pritožbo tožeče stranke v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka po računih št. 2231571/03 z dne 31. 12. 2003, št. 2250036/05 z dne 31. 01. 2005, št. 2260562/06 z dne 30. 04. 2006 in št. 3061889/06 z dne 31. 08. 2006 (skupaj za 3.570,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa) zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pod č) Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke v tem delu zavrnilo potem, ko je ugotovilo, da je tožena stranka uspela dokazati, da je odkupila terjatev družbe P. D., d.o.o. in z njo pobotala vtoževano terjatev, nadalje je še ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da bi šlo za fiktivne, nikoli opravljene storitve. Pritožbeno sodišče se s takšnim zaključkom ne strinja in pritrjuje stališču pritožbe, da je tožena stranka nosila trditveno in dokazno breme za izkaz ne samo odkupa/prenosa terjatev družbe P. D., d.o.o., ampak tudi njihovega obstoja. Tožena stranka je bila tista, ki je v ugovor vtoževani terjatvi (ki sicer po temelju in višini za toženo stranko ni bila sporna) podala ugovor predpravdnega pobotanja, zato bi ga ona morala tudi dokazati. Zgolj pogodba o prodaji – odstopu terjatve z dne 19. 03. 2007 (B2) in dopis: Obvestilo o odkupu terjatev in zapiranju obveznosti z dne 04. 07. 2007 (B3) ob navedbah tožeče stranke, da gre za neobstoječe, fiktivne storitve, ne zadostujeta. Tudi ni zadosten seznam računov, ki naj bi jih tožena stranka odkupila od družbe P. D., d.o.o., kot je naveden v 1. členu pogodbe o prodaji – odstopu, saj slednji obstoja in vsebine (ki sicer sploh ni bila zatrjevana) v pobot uveljavljenih terjatev ne dokazuje. Ker je bilo materialno pravo v zvezi z dokaznim bremenom zmotno uporabljeno, je pritožbeno sodišče skladno s pooblastilom po 5. alineji 358. člena ZPP odločitev sodišča v tem delu spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožeče stranke za znesek 47.969,99 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih računov, kot izhajajo iz tč. 1.a te sodbe, ugodilo.

Pod d) V zvezi s presojo utemeljenosti ugovora tožene stranke iz naslova plačila terjatev družbi E., d.o.o. pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da gre za odstop terjatve v zavarovanje, torej za fiduciarno cesijo, ki jo ureja Stvarnopravni zakonik (SPZ) v členih od 207-209. V 2. odstavku 207. člen SPZ napotuje na smiselno uporabo Obligacijskega zakonika (OZ, 417-426. člen).

Pritožba nima prav, ko navaja, da odstop terjatve zaradi neustreznosti obvestitve dolžnika nima učinkov. Za nastop dolžnikove zaveze proti novemu upniku je namreč odločilno, da dolžnik ve zato, da je bila terjatev odstopljena in da je namesto staremu zavezan novemu upniku, ne pa, od kod to vedenje izvira (tako sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 662/2003 z dne 29. 12. 2004). Pritožba ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prejela Obvestilo o odstopu terjatve v plačilo in poziv za plačilo z dne 13. 11. 2007 (B8), ne napada.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno ponavljanje v zvezi z okoliščinami sklenitve Dodatka k posojilnim pogodbam z dne 18. 12. 2006 (B7, v nadaljevanju Dodatek) in kapitalskimi in upravljalskimi povezavami med zadevnimi družbami. Sodišče prve stopnje je zaključek o veljavnosti Dodatka pravilno oprlo na njegovo vsebino, ugotovilo je, da ga je podpisal takratni zakoniti zastopnik tožeče stranke (M.B.), antidatiranja tožeča stranka ni izkazala, sodišče prve stopnje je nadalje pravilno sledilo konkretni izpovedi takratnega zakonitega zastopnika o okoliščinah, ki so narekovale sklenitev Dodatka. Zgolj zatrjevane in neopredeljene okoliščine o škodljivosti posla za ničnost slednjega ne zadostujejo. Zatrjevano dejstvo škodljivosti posla bi tožeča stranka eventualno lahko uveljavljala znotraj instituta odškodninske odgovornosti uprave. Na odločitev v zadevi tudi ne vplivajo navedbe o slabi veri tožene stranke pri sklepanju Dodatka. V kolikor bi tožeča stranka zatrjevala zvijačo/prevaro pri sklepanju pogodbe/Dodatka, bi morala postaviti ustrezen izpodbojni zahtevek.

Tudi dejstvo neopredeljenih (tudi bodočih) terjatev, ki se (v zavarovanje) prenašajo z Dodatkom, na njegovo veljavnost ne vpliva. Gre za t.i. globalno cesijo, ki je dopustna (tako sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št- III Ips 22/2000 z dne 26. 06. 2006). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno opozorilo na to, da tožeča stranka ni zatrjevala, da družbi E., d.o.o. (odstopnik terjatev) ne bi dolgovala oz. da bi ji dolg povrnila.

Skladno z navedenim je bila odločitev sodišča prve stopnje, da je terjatev tožeče stranke v preostanku (za znesek 65,238,43 EUR z zakonskimi obrestmi od zapadlosti posameznih računov) prenehala na podlagi plačila tožene stranke družbi E., d.o.o. pravilna in jo je pritožbeno sodišče zato potrdilo.

2. O odločitvi v zvezi s sklepom o izvršbi, opr. št. VL 50108/2008 z dne 03. 08. 2008 Tožeča stranka je vtoževala terjatev na podlagi osmih računov, kot so navedeni v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine (poslan na elektronski način), in sicer račun št. 7520026755 z dne 31. 08. 2007, št. 7520032366 z dne 31. 10. 2007, št. 7520036183 z dne 30. 11. 2007, št. 7520039119 z dne 31. 12. 2007, št. 8520004118 z dne 22. 02. 2008, št. 8520005620 z dne 29. 02. 2008, št. 8520009641 z dne 31. 03. 2008 in št. 8520012216 z dne 30. 04. 2008. Računi predlogu za izvršbo skladno z določbo 41. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) niso bili predloženi, pač pa so bili v predlogu zgolj določno označeni (z oznako/številko, datumom izdaje, zapadlosti in zneskom).

Tožeča stranka je zoper vtoževano terjatev v bistvenem podala dva ugovora: a) da je bil med strankama sklenjen ustni dogovor, po katerem bi tožena kot upravnik terjatev tožeče stranke poravnala šele potem, ko bi prejela sredstva od dejanskih uporabnikov, zaradi česar upoštevaje neplačilo dveh dejanskih uporabnikov (družb S. T., d.o.o. in D., d.d.), še ni zapadla terjatev tožeče stranke v višini 14.406,58 EUR s pp; b) da je v preostalem (za znesek 26.362,24 EUR) terjatev tožeče stranke prenehala po plačilu le-te družbi E., d.o.o. Sodišče prve stopnje je ugovorom tožene stranke sledilo in je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu sodbe v tem delu ugotovilo, da je tožba tožeče stranke, kot je bila postavljena z zahtevkom po predlogu za izvršbo v izvršilnem postopku opr. št. VL 50108/2008, z dne 10. 07. 2008, nepopolna in kot takšna ni sposobna za obravnavanje. Predlog za izvršbo je bil vložen kot predlog na podlagi verodostojne listine in se po razveljavitvi sklepa o izvršbi obravnava kot tožba, ki je neizogibno nepopolna zaradi zakonske ureditve prehoda iz izvršbe (na podlagi verodostojne listine) v pravdni postopek. ZIZ za tak predlog namreč ne zahteva, da bi moral upnik navesti dejansko podlago svojega zahtevka (glej 23. in 41. člen ZIZ) (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. 158/2009 z dne 10. 06. 2010). Ker tožeča stranka tudi v nadaljevanju postopka ni pojasnila, kaj je predmet spora, torej na kaj se v predlogu za izvršbo navedeni (in niti ne predloženi) računi nanašajo, tožbenega zahtevka sploh ni mogoče identificirati in je takšno tožbo treba šteti kot nepopolno (180. člen ZPP). Kljub temu pa je sodišče prve stopnje meritorno odločilo po tožbi, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je zato sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje najprej postopa po 108. členu ZPP in naj tožečo stranko pozove na predložitev dejstev, na katera opira svoj zahtevek in s katerimi bo opredelila naravo razmerja med pravdnima strankama. Če bo tožeča stranka tožbo dopolnila v postavljenem roku, naj se sodišče spusti v obravnavanje zadeve in presodi utemeljenost ugovorov tožene stranke.

3. Sklep V delu glede zahtevka za plačilo zneska 68.808,52 EUR (po računih št. 2231571/03 z dne 31. 12. 2003, št. 2250036/05 z dne 31. 01. 2005 in št. 2260562/06 z dne 30. 04. 2006, št. 3061889/06 z dne 31. 08. 2006, št. 7520010735 z dne 30. 04. 2007 (za znesek 8.410,66 EUR), št. 7520014906 z dne 31. 05. 2007, št. 7520017412 z dne 30. 06. 2007, št. 7520023917 z dne 29. 08. 2007, št. 7520026755 z dne 31. 08. 2007 in št. 7520028289 z dne 30. 09. 2007) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti računov dalje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako pa v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

V delu, ki se nanaša na plačilo računov št. 6520009401 z dne 31. 12. 2006, št. 7520000826 z dne 31. 01. 2007, št. 7520003726 z dne 28. 02. 2007, št. 7520007636 z dne 31. 03. 2007, št. 7520010735 z dne 30. 04. 2007 (za znesek 2.965,90 EUR), je pritožbeno sodišče iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožbi tožeče stranke ugodilo in je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v tem delu ugodilo.

Zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na terjatev po predlogu za izvršbo, opr. št. VL 50108/2008 z dne 10. 07. 2008 (tč. 2 izreka izpodbijane sodbe), razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje bo, glede na to, da mu je bila zadeva v delu vrnjena v novo sojenje, v ponovljenem postopku odločilo tudi o vseh stroških postopka (3. in 4. odstavek 165. člena ZPP).